Institute of Contemporary History Publishing House OMP
Not a member yet
247 research outputs found
Sort by
Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno
No full textThe monograph illustrates the life of Ljubljana inhabitants during WW II. It clearly shows that the German occupying authorities were much less involved in the every-day life of these inhabitants than their predecessors, the Italian occupying formations. The authorities, who operated within some sort of Slovene autonomous territory of the so-called Ljubljana Province, even tried to improve the living standard of Ljubljana’s inhabitants during the time of the German occupation. However, the long-lasting war prevented the realization of this goal. In addition to a depiction of the changes made in the daily routine of the Ljubljana population, the monograph also presents the new, wartime portrait of Ljubljana. It reveals that various measures implemented by the occupying bodies, such as compulsory blackout and the police curfew, as well as the general shortages, together affected the overall outlook of Ljubljana. This was clearly reflected in the long queues at stores, the turning of city parks into cultivated fields, the reduction in traffic and the increase of bicycles due to the lack of gasoline, as well as frequent power blackouts that often eliminated lighting in the city.Pred nekaj leti sem v arhivu naletela na pismo Ljubljančanke, datirano z 19. januarjem 1945, ki se glasi: “Iskrena hvala za recepte, toda zdaj bolj malo pečem v roru, le toliko kurimo, da si skuhamo, ker štejemo polenčka, da ja enega preveč ne pokurimo, sobe pa imamo kot “Frigidare” mrzle, no pa saj to je zdravo, kot pravijo. Po mestu so že skoro vse lesene ograje izginile. /.../. Najlepša Vam hvala za poslano ajdovo in koruzno moko. Ob dobrih žgancih se Vas bomo hvaležni spominjali”. Ta droben dokument in njegovo obširno zgodbo sem postavila v širši okvir v doktorski disertaciji z naslovom Življenje Ljubljančanov med nemško okupacijo, nadgradnja začetega dela pa je pričujoča monografija, ki odgovori na vprašanje, kako sta druga svetovna vojna in okupacija vplivali na Ljubljano in vsakodnevno življenje v njej
Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno
No full textThe monograph illustrates the life of Ljubljana inhabitants during WW II. It clearly shows that the German occupying authorities were much less involved in the every-day life of these inhabitants than their predecessors, the Italian occupying formations. The authorities, who operated within some sort of Slovene autonomous territory of the so-called Ljubljana Province, even tried to improve the living standard of Ljubljana’s inhabitants during the time of the German occupation. However, the long-lasting war prevented the realization of this goal. In addition to a depiction of the changes made in the daily routine of the Ljubljana population, the monograph also presents the new, wartime portrait of Ljubljana. It reveals that various measures implemented by the occupying bodies, such as compulsory blackout and the police curfew, as well as the general shortages, together affected the overall outlook of Ljubljana. This was clearly reflected in the long queues at stores, the turning of city parks into cultivated fields, the reduction in traffic and the increase of bicycles due to the lack of gasoline, as well as frequent power blackouts that often eliminated lighting in the city.Pred nekaj leti sem v arhivu naletela na pismo Ljubljančanke, datirano z 19. januarjem 1945, ki se glasi: “Iskrena hvala za recepte, toda zdaj bolj malo pečem v roru, le toliko kurimo, da si skuhamo, ker štejemo polenčka, da ja enega preveč ne pokurimo, sobe pa imamo kot “Frigidare” mrzle, no pa saj to je zdravo, kot pravijo. Po mestu so že skoro vse lesene ograje izginile. /.../. Najlepša Vam hvala za poslano ajdovo in koruzno moko. Ob dobrih žgancih se Vas bomo hvaležni spominjali”. Ta droben dokument in njegovo obširno zgodbo sem postavila v širši okvir v doktorski disertaciji z naslovom Življenje Ljubljančanov med nemško okupacijo, nadgradnja začetega dela pa je pričujoča monografija, ki odgovori na vprašanje, kako sta druga svetovna vojna in okupacija vplivali na Ljubljano in vsakodnevno življenje v njej
O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovenskem v 19. stoletju
No full textThe Slovene space was in the 19th century relatively well informed about the major changes being experienced by the more rapidly developing Western Europe, and particularly by Great Britain, with modern industrialization and the introduction of scientific and technical discoveries in manufacturing and trade. Information on the »miracles« of the new technical and industrial period, accompanied by enthusiasm for modernization and progress, started to advance in lands inhabited by Slovenes as early as the thirties of the 19th century, when the censorship in the Hapsburg Monarchy was slightly eased. The most important Inner Austrian and Slovene pre-March (1848) windows on the world in this respect were Graz and Trieste. In 1838, the Association for the Promotion and Support of Industry in Inner Austria was founded as one of many institutions established by Archduke Johann, and which, through its journal, the Inner Austrian Industry and Crafts Gazette, became the most important promoter of industrialization and of economic and social change in the Trieste hinterland in the forties of the 19th century. In Trieste, from the beginning of the 1840s merchants and economic planners inclined to the Austrian economic rise grouped themselves around the insurance and shipping company, Austrian Lloyd, led by the future Austrian Minister of Finance Karl Ludwig von Bruck. Their journal was the Austrian Lloyd Journal, written in German, which, in the decade before the revolutionary year 1848, became the main Austrian journal of economics and politics. The articles and commentaries published by the Austrian Lloyd Journal not only expressed the views of the Trieste merchants, but also the standpoints of the more liberally oriented Vienna middle classes and the court itself.Slovenski prostor je bil v 19. stoletju razmeroma dobro obveščen o velikih spremembah, ki sta jih z moderno industrializacijo ter z uveljavljanjem znanstveno-tehničnih iznajdb v prometu in proizvodnji doživljala hitreje se razvijajoči evropski zahod in zlasti Velika Britanija. Informacije o “čudežih” nove tehnične in industrijske dobe, ki jih je spremljalo navduševanje nad modernizacijo in napredkom, so začele v dežele s slovenskim prebivalstvom prodirati že v tridesetih letih 19. stoletja, ko je v habsburški monarhiji nekoliko popustil pritisk cenzure. Najpomembnejši notranjeavstijski in slovenski predmarčni okni v svet sta bila v tem pogledu Gradec in Trst. V Gradcu je bilo leta 1838 – kot eno številnih ustanov nadvojvode Janeza (Erzherzoga Johanna) – ustanovljeno Združenje za pospeševanje in podpiranje industrije v Notranji Avstriji, ki je postalo s svojim glasilom Notranjeavstrijskim industrijskim in obrtnim listom v štiridesetih letih 19. stoletja najpomembnejši popularizator moderne industrializacije in gospodarskih in družbenih sprememb v tržaškem zaledju. V Trstu pa so se za avstrijski gospodarski dvig vneti trgovci in gospodarski načrtovalci zbrali ob zavarovalniško-ladjarski družbi Avstrijski Lloyd, ki jo je od začetka štiridesetih let vodil poznejši avstrijski finančni minister Karl Ludwig von Bruck. Njihovo glasilo je postal nemško pisani Journal avstrijskega Lloyda, ki je v desetletju pred revolucionarnim letom 1848 prerasel v osrednji avstrijski gospodarsko-politični časopis. Journal avstrijskega Lloyda v člankih in komentarjih, ki jih je objavljal, ni izražal le gledanj tržaških trgovcev, temveč tudi stališča liberalneje usmerjenega dunajskega meščanstva in dvorne komore
Šolska reforma 1953-1963
No full textAfter taking power in 1945, the new political regimein Yugoslavia sought to subject the national school system to its ideological and political interests. Before themid 1950’s, it paid more attention to political and economic, rather than educational issues, regarding whicha concept of desired changes had not yet been fully developed. Although some guidelines for the changes inthe school system had already been drawn up, the Yugoslav government refrained from embarking on a comprehensive educational reform.
It decided to take this step in 1953, when the Federal Assembly formed the School Reform Commission.While the goals and requirements of the reform weredefined in Belgrade, the task of the above Commission,headed by Miloš Žanko, was to consolidate the differentproposals. The Slovene members of the Commission– Draga Humek, Vlado Majhen and Franc Kimovec – all supported the proposed changes that suited the politicalinterests of the ruling League of Communist. The progress of the reform was supervised by the Federal Executive Council’s Board of Education, presided by Rodoljub Čolaković.Šolstvo na Slovenskem oziroma v celotni Jugoslaviji se je v prvih povojnih letih razvijalo pod močnim vplivom širših družbenopolitičnih razmer. Zaradi monopolnega položaja komunistične partije v državi je bilo tudi šolstvo podvrženo ideologizaciji, po drugi strani pa so načrtovane želje po še temeljitejšem poseganju in reformiranju celotnega šolstva preprečevale slabe gospodarske razmere v državi zaradi vojne in zaradi pretiranega investiranja v razvoj težke industrije, saj v takšnem gospodarskem načrtovanju ni bilo veliko prostora za investicije v terciarne dejavnosti. Državna oblast je začela opuščati posnemanje sovjetskega boljševističnega družbenega modela po t.im. informbirojevskem sporu leta 1948, ko je zaradi navezovanja stikov z zahodnimi velesilami opustila dotedanjo totalitarno ortodoksno komunistično politiko
Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno
No full textThe paper deals with the role of ports of the Adriatic Sea in the history of the Central European area. It singles out the importance of Trieste in various periods of time and the strategic geo-political and economic forces that changed significantly the role and character of the port of Trieste after the end of the first world war. The flows of goods were reoriented away from the Adriatic Sea, as the ports at the Atlantic coast in Germany and the Netherlands gained importance.Pričujoča knjiga je rezultat večletnega raziskovalnega dela, ki ga – ob drugih raziskovalnih temah – izvajam na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, njegove izsledke pa sem sproti objavljal v znanstvenih revijah oziroma predstavil na znanstvenih srečanjih. V knjigi obravnavana problematika reševanja bodočega državnopravnega okvira Slovenije med drugo svetovno vojno in s tem povezanega slovenskega nacionalnega vprašanja predstavlja tematiko, ki je imela v vseh obdobjih slovenske novejše zgodovine pomembno mesto. Kljub temu da je bilo to eno od osrednjih vprašanj problematike druge svetovne vojne na Slovenskem, po ideološki sprostitvi in padcu komunizma konec osemdesetih let ta problem ni bil v središču pozornosti slovenske strokovne pa tudi ne širše javnosti. Zasenčila so ga druga vprašanja, ki so se zdela pomembnejša in aktualnejša, morda pa tudi pripravnejša v oživljenem kulturnobojnem ozračju, ki je na Slovenskem zavladalo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Po drugi strani velja opozoriti, da se vprašanja, ki jih obravnava pričujoča knjiga, na prvi pogled verjetno tudi niso zdela preveč vznemirljiva in sporna, da bi jih bilo potrebno na novo osvetliti. Kljub temu, da se je v Sloveniji v času okupacije med letoma 1941–1945 razvnel tudi notranji spopad med dvema taboroma (Osvobodilno fronto pod vodstvom komunistov in protirevolucijo) in da je med njima vladala nespravljivost, se je tekom okupacije razvil na obeh straneh v bistvu zelo podoben narodnopolitični program. Ta je še vedno bil Zedinjena Slovenija, nepresežen narodnopolitični ideal iz leta pomladi narodov 1848, v federativno obnovljeni in razširjeni jugoslovanski državi. Ob teh v slovenskem zgodovinopisju že uveljavljenih ugotovitvah pa podrobnejša razčlemba dilem, ki so se pojavljale pri oblikovanju narodnopolitičnih programov – te so bile dostikrat prezrte oziroma včasih celo namenoma zamolčane – kaže celotno problematiko v nekoliko drugačni podobi kot smo jo bili doslej vajeni. Razkrije se nam, da so se v obeh med vojno sprtih taborih (v protirevolucionarnem velja to le za katoliško stran) pojavljale najrazličnejše dileme in predlogi, povezani z vprašanjem bodočega državnopravnega Slovenije (povezovanje na Balkan ali v Srednjo Evropo), tako da sprejetje jugoslovanskega državnega okvira ni bilo povsem samoumevno kot bi lahko sklepali na podlagi dosedanjih raziskav. Pot do odločitve za jugoslovanski državni okvir je bila pri obeh taborih sicer samosvoja, toda za obe strani velja, da je bila kompleksna in protislovna
Za zapahi: prebivalstvo Slovenije v okupatorjevih zaporih 1941-1945
No full textNo other historical period has ever seen such a large percentage of the Slovene population in police or judicial confinement as that between 1941 and 1945, when most of the Slovene territory was under occupation. Repressive measures, such as arrest, detention and confinement, were liberally applied by the occupiers in their attempt to suppress the national resistance movement.
Non-political crime, the rate of which had generally dropped during the Second World War, was of secondary concern to the occupying regime. While the prisons in Slovenia continued to exercise their role in sanctioning crime during the war, many were turned into remand prisons, in order to cope with an ever growing number of detainees who were held there while under investigation, before being deported to transit and concentration camps or their destination of confinement.
After establishing the Ljubljana Province on its occupied territory and swiftly annexing it to Italy on 3 May 1941, the Italian occupier retained the existing penal code and judicial institutions, while introducing some of its own for dealing with cases where one of the parties involved was Italian. Despite the annexation, Italy showed more respect for the Law of War than other two occupiers in Slovenia. It established its own police, with the Slovene police being partly dissolved or individually employed as an auxiliary force. Italy refrained from introducing its own penal code or courts, with the excep- tion of the Military War Court, which used Mussolini’s decree of 3 October 1941 on the use of certain articles of the penal code as its legal basis. In the twenty-one months of operation, until the surrender of Italy, this particular court heard some 13,000 persons, mostly members of the resistance movement. Penal courts, which remained operational, only processed non-political criminal cases.Štiriletna okupacija večine slovenskega ozemlja v času druge svetovne vojne je obdobje, ko je policijski in sodni odvzem prostosti prebivalstvu Slovenije dosegel svojo največjo razsežnost. Odvzem prostosti je sodil med najbolj razširjene represivne ukrepe okupatorjev, posebej pri zatiranju slovenskega odporniškega gibanja. Zapori so tudi v vojnem času opravljali svojo funkcijo v zatiranju kriminalitete. Ta je v vojnem času sicer upadla, predvsem pa je postala za okupacijske oblasti manj nevarna. Zapori so se tako spremenili v prostore za številne v preiskovalnih postopkih, odkoder so jih pošiljali v koncentracijska in zbirna taborišča, v kraj izgona ali konfinacije.
Italijanski okupator, ki je zasedeni del slovenskega ozemlja oblikoval v Ljubljansko pokrajino in ga hitro priključil že 3. maja 1941 državnemu ozemlju Kraljevine Italije, je ohranil sodne institucije in kazensko pravosodje v dotedanji obliki, uvedel pa je lastne, ki so sodile v tistih primerih, ko je bila ena od vpletenih strani v postopku italijanska. Italija je, čeprav je pokrajino anektirala, še najbolj med vsemi tremi okupanti upoštevala predpise mednarodnega vojnega prava glede dopustnega ravnanja v okupirani deželi. Vzpostavila je lastno policijo, domačo pa deloma razpustila oziroma posameznike vključila kot pomožno policijo. Ni pa v pokrajino uvedla svojega kazenskega zakonika, niti sodišč, z izjemo vojaškega vojnega sodišča, ki je za pravno osnovo svojega delovanja imelo Mussolinijev odlok o uporabi določenih členov kazenskega zakonika in seznama kaznivih dejanj z dne 3. oktobra 1941. To sodišče je v v 21 mesecih svojega delovanja do dneva kapitulacije Italije obravnavalo okoli 13.000 oseb, večinoma pripadnikov odporniškega gibanja
Zwittrov zbornik
No full text24. oktobra 2005 je minilo sto let, odkar se je v Beli Cerkvi na Dolenjskem rodil eden najpomembnejših slovenskih zgodovinarjev 20. stoletja, Fran Zwitter. V počastitev tega jubileja je Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani 25. novembra 2005 pripravil manjši simpozij, s katerim se je spomnil svojega dolgoletnega učitelja. Velika predavalnica Filozofske fakultete v kateri je potekal simpozij je bila polna do zadnjega sedeža. Zgodovinarji in zgodovinarke, ki so jo napolnili in ki pripadajo najrazličnejšim generacijam v razponu od Zwittrovih sodelavcev in prijateljev do njegovih in današnjih študentov so tudi na takšen način izrazili zavedanje o pomenu in ugledu, ki ga je kot znanstvenik, univerzitetni učitelj in kot moralna avtoriteta imel Fran Zwitter v slovenskem zgodovinopisju posebej in slovenski družbi nasploh
Za zapahi: prebivalstvo Slovenije v okupatorjevih zaporih 1941-1945
No full textNo other historical period has ever seen such a large percentage of the Slovene population in police or judicial confinement as that between 1941 and 1945, when most of the Slovene territory was under occupation. Repressive measures, such as arrest, detention and confinement, were liberally applied by the occupiers in their attempt to suppress the national resistance movement.
Non-political crime, the rate of which had generally dropped during the Second World War, was of secondary concern to the occupying regime. While the prisons in Slovenia continued to exercise their role in sanctioning crime during the war, many were turned into remand prisons, in order to cope with an ever growing number of detainees who were held there while under investigation, before being deported to transit and concentration camps or their destination of confinement.
After establishing the Ljubljana Province on its occupied territory and swiftly annexing it to Italy on 3 May 1941, the Italian occupier retained the existing penal code and judicial institutions, while introducing some of its own for dealing with cases where one of the parties involved was Italian. Despite the annexation, Italy showed more respect for the Law of War than other two occupiers in Slovenia. It established its own police, with the Slovene police being partly dissolved or individually employed as an auxiliary force. Italy refrained from introducing its own penal code or courts, with the excep- tion of the Military War Court, which used Mussolini’s decree of 3 October 1941 on the use of certain articles of the penal code as its legal basis. In the twenty-one months of operation, until the surrender of Italy, this particular court heard some 13,000 persons, mostly members of the resistance movement. Penal courts, which remained operational, only processed non-political criminal cases.Štiriletna okupacija večine slovenskega ozemlja v času druge svetovne vojne je obdobje, ko je policijski in sodni odvzem prostosti prebivalstvu Slovenije dosegel svojo največjo razsežnost. Odvzem prostosti je sodil med najbolj razširjene represivne ukrepe okupatorjev, posebej pri zatiranju slovenskega odporniškega gibanja. Zapori so tudi v vojnem času opravljali svojo funkcijo v zatiranju kriminalitete. Ta je v vojnem času sicer upadla, predvsem pa je postala za okupacijske oblasti manj nevarna. Zapori so se tako spremenili v prostore za številne v preiskovalnih postopkih, odkoder so jih pošiljali v koncentracijska in zbirna taborišča, v kraj izgona ali konfinacije.
Italijanski okupator, ki je zasedeni del slovenskega ozemlja oblikoval v Ljubljansko pokrajino in ga hitro priključil že 3. maja 1941 državnemu ozemlju Kraljevine Italije, je ohranil sodne institucije in kazensko pravosodje v dotedanji obliki, uvedel pa je lastne, ki so sodile v tistih primerih, ko je bila ena od vpletenih strani v postopku italijanska. Italija je, čeprav je pokrajino anektirala, še najbolj med vsemi tremi okupanti upoštevala predpise mednarodnega vojnega prava glede dopustnega ravnanja v okupirani deželi. Vzpostavila je lastno policijo, domačo pa deloma razpustila oziroma posameznike vključila kot pomožno policijo. Ni pa v pokrajino uvedla svojega kazenskega zakonika, niti sodišč, z izjemo vojaškega vojnega sodišča, ki je za pravno osnovo svojega delovanja imelo Mussolinijev odlok o uporabi določenih členov kazenskega zakonika in seznama kaznivih dejanj z dne 3. oktobra 1941. To sodišče je v v 21 mesecih svojega delovanja do dneva kapitulacije Italije obravnavalo okoli 13.000 oseb, večinoma pripadnikov odporniškega gibanja
O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovenskem v 19. stoletju
No full textThe Slovene space was in the 19th century relatively well informed about the major changes being experienced by the more rapidly developing Western Europe, and particularly by Great Britain, with modern industrialization and the introduction of scientific and technical discoveries in manufacturing and trade. Information on the »miracles« of the new technical and industrial period, accompanied by enthusiasm for modernization and progress, started to advance in lands inhabited by Slovenes as early as the thirties of the 19th century, when the censorship in the Hapsburg Monarchy was slightly eased. The most important Inner Austrian and Slovene pre-March (1848) windows on the world in this respect were Graz and Trieste. In 1838, the Association for the Promotion and Support of Industry in Inner Austria was founded as one of many institutions established by Archduke Johann, and which, through its journal, the Inner Austrian Industry and Crafts Gazette, became the most important promoter of industrialization and of economic and social change in the Trieste hinterland in the forties of the 19th century. In Trieste, from the beginning of the 1840s merchants and economic planners inclined to the Austrian economic rise grouped themselves around the insurance and shipping company, Austrian Lloyd, led by the future Austrian Minister of Finance Karl Ludwig von Bruck. Their journal was the Austrian Lloyd Journal, written in German, which, in the decade before the revolutionary year 1848, became the main Austrian journal of economics and politics. The articles and commentaries published by the Austrian Lloyd Journal not only expressed the views of the Trieste merchants, but also the standpoints of the more liberally oriented Vienna middle classes and the court itself.Slovenski prostor je bil v 19. stoletju razmeroma dobro obveščen o velikih spremembah, ki sta jih z moderno industrializacijo ter z uveljavljanjem znanstveno-tehničnih iznajdb v prometu in proizvodnji doživljala hitreje se razvijajoči evropski zahod in zlasti Velika Britanija. Informacije o “čudežih” nove tehnične in industrijske dobe, ki jih je spremljalo navduševanje nad modernizacijo in napredkom, so začele v dežele s slovenskim prebivalstvom prodirati že v tridesetih letih 19. stoletja, ko je v habsburški monarhiji nekoliko popustil pritisk cenzure. Najpomembnejši notranjeavstijski in slovenski predmarčni okni v svet sta bila v tem pogledu Gradec in Trst. V Gradcu je bilo leta 1838 – kot eno številnih ustanov nadvojvode Janeza (Erzherzoga Johanna) – ustanovljeno Združenje za pospeševanje in podpiranje industrije v Notranji Avstriji, ki je postalo s svojim glasilom Notranjeavstrijskim industrijskim in obrtnim listom v štiridesetih letih 19. stoletja najpomembnejši popularizator moderne industrializacije in gospodarskih in družbenih sprememb v tržaškem zaledju. V Trstu pa so se za avstrijski gospodarski dvig vneti trgovci in gospodarski načrtovalci zbrali ob zavarovalniško-ladjarski družbi Avstrijski Lloyd, ki jo je od začetka štiridesetih let vodil poznejši avstrijski finančni minister Karl Ludwig von Bruck. Njihovo glasilo je postal nemško pisani Journal avstrijskega Lloyda, ki je v desetletju pred revolucionarnim letom 1848 prerasel v osrednji avstrijski gospodarsko-politični časopis. Journal avstrijskega Lloyda v člankih in komentarjih, ki jih je objavljal, ni izražal le gledanj tržaških trgovcev, temveč tudi stališča liberalneje usmerjenega dunajskega meščanstva in dvorne komore
Šolska reforma 1953-1963
No full textAfter taking power in 1945, the new political regimein Yugoslavia sought to subject the national school system to its ideological and political interests. Before themid 1950’s, it paid more attention to political and economic, rather than educational issues, regarding whicha concept of desired changes had not yet been fully developed. Although some guidelines for the changes inthe school system had already been drawn up, the Yugoslav government refrained from embarking on a comprehensive educational reform.
It decided to take this step in 1953, when the Federal Assembly formed the School Reform Commission.While the goals and requirements of the reform weredefined in Belgrade, the task of the above Commission,headed by Miloš Žanko, was to consolidate the differentproposals. The Slovene members of the Commission– Draga Humek, Vlado Majhen and Franc Kimovec – all supported the proposed changes that suited the politicalinterests of the ruling League of Communist. The progress of the reform was supervised by the Federal Executive Council’s Board of Education, presided by Rodoljub Čolaković.Šolstvo na Slovenskem oziroma v celotni Jugoslaviji se je v prvih povojnih letih razvijalo pod močnim vplivom širših družbenopolitičnih razmer. Zaradi monopolnega položaja komunistične partije v državi je bilo tudi šolstvo podvrženo ideologizaciji, po drugi strani pa so načrtovane želje po še temeljitejšem poseganju in reformiranju celotnega šolstva preprečevale slabe gospodarske razmere v državi zaradi vojne in zaradi pretiranega investiranja v razvoj težke industrije, saj v takšnem gospodarskem načrtovanju ni bilo veliko prostora za investicije v terciarne dejavnosti. Državna oblast je začela opuščati posnemanje sovjetskega boljševističnega družbenega modela po t.im. informbirojevskem sporu leta 1948, ko je zaradi navezovanja stikov z zahodnimi velesilami opustila dotedanjo totalitarno ortodoksno komunistično politiko