Institute of Contemporary History Publishing House OMP
Not a member yet
247 research outputs found
Sort by
Oblikovanje severne slovenske narodnostne meje
No full textVprašanje ≫zgodovinskega razvoja slovenske severne meje≪, ki bi ga mogli imenovati za srednji vek razmerje med Karantanci in Bavarci, za novi vek po letu 1500 pa razmerje med Slovenci in Nemci, je bilo gotovo od nekdaj osrednje - kar travmatično - vprašanje razmišljanja o slovenski zgodovini. Zlasti velja to, odkar se je v pogojih moderne germanizacije od srede 19. stoletja naprej — zelo neupravičeno — začel uveljavljati zgodovinski mit o idejni enakosti srednjeveške in moderne germanizacije. Izražal se je v prepričevanju, da naj bi šlo že v srednjem veku za vsaj podobno namerno asimilacijo slovenskega prebivalstva s stališča premoči oblasti in seveda tudi z družbenim in gospodarskim pritiskom, torej za asimilacijo, ki so se ji Slovenci vse bolj zavestno upirali (po pričevanjih svojih slovničarjev Marka Pohlina 1769 in Ožbalta Gutsmanna 1777 vsaj od konca 18. stoletja naprej. Ob ideološki uveri svobodomiselne publicistike (še povečane s kulturnim bojem v prvih desetletjih našega stoletja) o odločilnem vplivu nasilnega širjenja krščanstva ≫s križem in mečem≪ na hitro in nasilno germanizacijo se je ta uvera še zaostrila. V resnici gre za dva različna zgodovinska procesa, združena po svojem rezultatu (bistvenem zmanjšanju starokarantanskega prostora), toda bistveno različna po svojem značaju: v srednjem veku gre za priroden izraz gospodarskega razvoja — postopnega oblikovanja ali celo nastajanja kulturne podeželske pokrajine z naseljevanjem in množitvijo ter medsebojnim vplivom kmečkega prebivalstva različnega izvora. V 19. in 20. stoletju pa je šlo res za postopno vse bolj zavesten asimilacijski pritisk na slovensko prebivalstvo s stališča premoči oblasti (po 1890 zlasti tudi s pomočjo nove šole), po 1920 za kršenja mednarodnih obveznosti glede varstva manjšin4 in celo za nasilen pritisk (zlasti v desetletju po plebiscitu in v dobi hitlerjevske Nemčije, ki je posegla po pravih genocidnih metodah vse do nasilnega izseljevanja avtohtonega prebivalstva)
Slovenski begunci v Italiji med prvo svetovno vojno
No full textPrva svetovna vojna, soška f ronta in dogajanja ob njej nudijo brezbrežno število zgodb. Eno od njih pripovedujejo begunci. Slovensko begunstvo med prvo svetovno vojno se deli na več obdobij in smeri. Največji izsek predstavljajo goriški begunci, ki so se ob oblikovanju soške fronte zatekli v notranjost Avstro-Ogrske; istočasno, to je leta 1915, je potekal podoben, vendar številčno skromnejši proces v drugo smer — v Italijo, ki je zajel med 10.000 in 12.000 ljudi. Tretji begunski val se je obrnil zopet v avstrijske dežele, sledil pa je italijanski zasedbi Gorice avgusta 1916. Tudi italijanski zlom pri Kobaridu 24. oktobra 1917 je za seboj odnesel manjši val beguncev, vendar so se v njem znašli predvsem Furlani, saj so bile slovenske vasi izpraznjene že leta 1915. Zadnji dotok slovenskih/goriških beguncev v tem obdobju se je sprožil po že končani vojni, po italijanski zasedbi slovenskega ozemlja, ko so se mnogi odločili živeti v Kraljevini SHS.
To delo obravnava slovenske begunce, ki so bili leta 1915 pregnani v Italijo. Kaj je to pomenilo za begunce, v kakšnih pogojih so morali živeti, kako so reagirali na novo situacijo in s kakšnimi sredstvi, kakšni poskusi so bili izvedeni za obrambo kulturnih in materialnih temeljev njihovega bivanja, kako se je reorganiziralo življenje znotraj družine in v ≫kolonijah≪ izseljenih, kakšne kratkoročne in daljnosežne posledice so iz tega izhajale; ta in še druga so bila vprašanja, ki sem si jih zastavila, ko sem se spoprijela s pričujočo raziskavo.
Begunci so predstavljali brezoblično maso mož, žena, otrok in starcev; kot neprotagonisti zmag so se nahajali v marginalni poziciji, v senci, v kateri so bili komaj zaznavni obrisi; v svojem času so bili žrtve, vredne le pomilovanja potomcev. Bili so brez svoje ≫zgodovine≪, ker je bila njihova zgodba preveč ≫osebna≪, ≫premajhna≪, dozorela na ravni izkušenj, ki so bila popolnoma tuja ≫velikim≪ dogodkom na prizorišču zgodovine. Namen raziskave je zato preprost — priznati tej masi pomenljivost, zgodovino
Vpliv oglejske cerkve na vzhodnoalpski in predalpski prostor od 4. do 8. stoletja
No full textVprašanje vpliva oglejske cerkve na vzhodnoalpski in predalpski prostor je eno najbolj pomembnih v vsej kulturni zgodovini tega prostora v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku. Zgodovinski razvoj je bil v tem obdobju izredno dinamičen. Če 4. stoletje v tem prostoru še zaznamuje dobo razmeroma stabilnega rimskega cesarstva na začetku pozne antike, s prevladujočim latinskim značajem in s središči moči na Zahodu, pa je 5. stoletje prineslo izrazit padec latinskega Zahoda, občasna pustošenja germanskih ljudstev in Hunov ter postopno krepitev vpliva heleniziranega in po svojemu duhu vse bolj vzhodnjaškega zgodnjega Bizanca, ki je dajal pečat razvoju v večjem delu 6. stoletja. Propad antike v zadnji četrtini 6. stoletja s katastrofalnimi posledicami za oglejsko cerkev pomeni globoko cezuro v razvoju. V 7. stoletju in v prvi polovici 8. stoletja je bila oglejska cerkev večkrat na robu preživetja in zaposlena predvsem z lastnimi problemi. Šele v drugi polovici 8. stoletja je prišlo do ponovne oživitve oglejskega vpliva proti severu in vzhodu, ki pa še zdaleč ni dosegel takega pomena kot ga je imel v antiki
Boj za Celje: politična orientacija celjskega nemštva : 1861-1907
No full textBoj za Celje: politična orientacija celjskega nemštva : 1861-190
Edvard Kardelj-Sperans in slovensko zgodovinopisje
No full textEdvard Kardelj-Sperans in slovensko zgodovinopisj
Slovenski železničarji pod italijansko okupacijo v Ljubljanski pokrajini: Oris nastanka in razvoja organizacije Osvobodilne fronte in oblike narodnoosvobodilnega boja na železnici 1941—1943
No full textV zgodovinopisju narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji doslej še ni bilo kaj več napisanega o deležu delavcev iz posameznih gospodarskih panog kot npr. kovinarjev, tekstilcev, stavbincev, rudarjev, železničarjev in drugih v narodnoosvobodilnem boju in ljudski revoluciji. Železničarji so bili od začetka delavskega gibanja na Slovenskem številčna in pomembna veja delavskega razreda. Še v dobi Avstro-Ogrske so v okviru svojih strokovnih organizacij in društev z izkušenimi delavskimi zaupniki in pod neposrednim vplivom železničarjev, ki so tudi v Jugoslovanski socialnodemokratski stranki imeli pomembno mesto, pridobili, v primerjavi z drugim delavstvom, tedaj dokaj urejeno socialno zakonodajo. V zadnjih letih prve svetovne vojne (1917 in 1918), ob koncu vojne in v prvih letih na novo ustanovljene države SHS so železničarji, poleg rudarjev, sestavljali revolucionarno jedro slovenskega delavstva. V tem obdobju so s protestnimi shodi, zborovanji, mezdnimi in stavkovnimi gibanji - v generalni stavki aprila 1920 pa že pod vplivom na novo nastale komunistične stranke - zahtevali socialnoekonomske, posredno pa tudi politične pravice
Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani: Ob dvajsetletnici
No full textInštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani je ustanovil Izvršni svet Skupščine SRS z odredbo z dne 10. julija 1959 in mu določil nalogo, »da znanstveno proučuje delavsko gibanje, delovanje komunistične partije in ljudsko revolucijo na slovenskem ozemlju ter socialistično graditev v Sloveniji«. Obenem naj bi inštitut opravljal tudi druge naloge, kot so: zbiranje in urejanje arhivskega in spominskega gradiva, čuvanje muzejskih predmetov, organizacija razstav, izdaja znanstvenih, strokovnih in poljudnih publikacij itd