Institute of Contemporary History Publishing House OMP
Not a member yet
247 research outputs found
Sort by
Državni zbor 1992-2012: O slovenskem parlamentarizmu
No full textThe modern democraticallyelected European parliaments of the 19љ and 20th Century have always been public institutions where an exchange of viewpoints and opinions, regulated by rules, has taken place under the watchful eye of the public. Although the parliaments have differed from one another in Europe, they have nevertheless had many common points: they have been elected bodies (even if elected in various ways), meeting regularly, discussing social issues and finally reaching decisions by voting for them. However, the manner of elections as well as the ways in which they have operated and led discussions have varied considerably from one another. We refer to parliamentary practices in various parliaments as parliamentary culture, which is quite diverse across Europe. It is this very parliamentary culture which largely affects the relationship between the parliament and the public. The modern democracy calls for our trust in the political institutions - trust is even what the modern democracy is based on. However, comparatively speaking the trust in the parliament as the central legislative and representative body is relatively limited in the majority of European countries.Ko je časnikar lista Novice v začetku vihravega stoletja ugotavljal, da parlament na Dunaju počenja samomor, je zgolj zapisal tisto, o čemer je razpravljalo vsako kavarniško omizje. Želeni parlament, velika pridobitev konstitucionalne dobe, je velikokrat pomenil veliko razočaranje ... Več kot stoletje kasneje, ko slovenskih poslancev ni več niti v dunajskem državnem zboru, niti v Narodni skupščini Kraljevine SHS/Jugoslavije, niti v federalnih in republiških skupščinah druge jugoslovanske države, se zdi, da dilema ostaja enaka. Parlament, ki si gaje večina prebivalstva v začetku devetdesetih let 20. stoletja iskreno želela, se je kmalu zatem znašel na repu zaupanja državljanov. Ljudje hočemo parlament, a nam ta naposled ne ustreza, saj je bojda le politični teater, demokratična dekoracija, prave odločitve, ki zadevajo državljane, pa se - podobno kot za časa habsburške monarhije - tako ali tako sklepajo za zaprtimi vrati, za izbranimi in ozkimi strankarskimi omizji.1 Parlament, ki na tem prostoru obstaja od sredine 19. stoletja, je tako precej časa preživel v pričakovanju napovedane (četudi redko zares verjetne) klinične smrti.2 Spodkopavale naj bi ga politične stranke, kar je že v dvajsetih letih 20. stoletja teoretsko izjemno odmevno utemeljil nemški ustavni pravnik Carl Schmitt.3 Parlamenti na kontinentu in zlasti v srednji Evropi so torej že kmalu po svojem rojstvu zašli v krizo, kiji ni videti konca, a so temu navkljub naposled vendarle (s prekinitvami, toda precej dolgo) (pre)živeli
Iz hrvaške zgodovine 20. stoletja
No full textNaj začnem z občim dejstvom, da sta Slovenija in Hrvaška sosedi. In nesamo, da sta sosedi, skozi novejšo zgodovino sta bili tudi povezani v različnihrazmerjih. Perspektiva, denimo zadnjih dveh stoletij, pokaže, da sta bilimedsebojna navezanost in sodelovanje na različnih ravneh in v različnih zvrstehživljenja obsežni in razvejani. V zadnjih dveh stoletjih sta obe strani s procesimodernizacije šli skozi transformacijo družbenega, kulturnega, gospodarskegain političnega življenja. Med obema področjema so se sočasno prepletaliobsežni tokovi ljudi, idej, blaga, kapitala in storitev v korist obeh strani. In to jekot historična konstanta zaznamovalo slovensko-hrvaške odnose v dolgoročniperspektivi
Pomisli na jutri: O zgodovini (samo)odgovornosti
No full textNa Inštitutu za novejšo zgodovino izvajamo dolgoročni raziskovalni program Podobe gospodarske in socialne modernizacije Slovenije. Raziskovalni program sloni na štirih konceptualnih načelih: dolgoročnosti, primerjalnosti, pojavni strukturiranosti in vzajemni celovitosti historičnih procesov. Osnovni namen raziskovalnega programa je raziskati in interpretirati dolgoročne strukturne ekonomske in socialne transformacije na Slovenskem na primeru kompleksne problematike izvora, dinamike in pojavnih oblik industrijske družbe znotraj evropskega referenčnega okvira
Prelom s starim in začetek novega: tranzicija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990-2004)
No full textOpinions on the Slovenian economic transition are divided. While the transition could be described primarily as a success story until its formal conclusion, assessments of a less than positive nature began to prevail after 2004. Some have even labelled Slovenia as having somehow lost out in the transition process. The year 2011 marks 20 years of Slovenian independence and two decades is certainly a sufficient period from which to offer an opinion on the transition process. While the transition was completed at a formal level by joining the EU, it may be valuable to also consider the process from a general historical perspective. Although some express doubts about this, the fact is that historiography has recently taken a step forward in this regard. In Slovenia we are just at the beginning, but in countries such as the Czech Republic and Germany, research of the post 1990-period is not unusual. Fear and scepticism because of the relatively short period of time which has passed and the relevance of the sources are redundant. There are many resources, it is true, however, that classical or archival sources which are generally used in historiography are not available for this period because of legal barriers (at least most of them). From this perspective, a historian who will study the transition thirty or more years from now will definitely have a much easier task, mainly due to the fact that he will have the major processes of the economic transitions inventoried and collected in archives. The question of what and Summary A Break with the Old and the Beginning of Something New: Slovenian Economic Transition from Socialism to Capitalism (1990–2004) 454 how much, which is already available today at different institutions, will be handed over to the archives. In my opinion there is nothing we do not know already which would make a substantial difference to the findings of my dissertation. A key issue in research is the historian’s approach to the latter, by which I mean, in particular, a critical examination of sources and their selection. We often hear from historians who study earlier periods that their research is based exclusively on archival sources, which would appear to be somehow naturally relevant and much more objective, especially when compared with sources for most recent history. I am very sceptical of this approach. I think that a stronger historiographical presence would be more than welcome in Slovene society when it comes to issues and processes of the recent past. There is too much unnecessary politicizing, which is otherwise necessary, but not in places and about problems that must and can be evaluated only by professionals or academics.Mnenja o slovenski gospodarski tranziciji so deljena. Če se jo je vse do njenega formalnega zaključka označevalo predvsem kot zgodbo o uspehu, so po letu 2004 v ospredje vse bolj stopala vse prej kot pozitivna mnenja in ocene. Nekateri so Slovenijo označili celo za tranzicijsko poraženko. Leta 2011 je minilo 20 let od osamosvojitve naše države in dve desetletji vsekakor že predstavljata dobo, ko lahko podamo mnenje o tranzicijskem procesu, ki se je na formalni ravni končal z vstopom v EU, tudi z zgodovinskega gledišča. Nekateri imajo glede tega sicer pomisleke, a dejstvo je, da je zgodovinopisje v tem pogledu v zadnjem času naredilo korak naprej. V Sloveniji pa smo šele na začetku, medtem ko v nekaterih državah, kot sta na primer Češka in Nemčija, preučevanje obdobja po letu 1990 ni nič nenavadnega. Strah in skeptičnost zaradi kratke časovne distance in relevantnosti virov sta odveč. Virov je precej, res pa je, da klasični oziroma arhivski viri, ki jih ponavadi uporablja zgodovinopisje, za obravnavano obdobje zaradi zakonskih ovir niso na voljo (vsaj večina njih). S tega vidika bo vsekakor zgodovinar, ki se bo lotil preučevanja področja tranzicije čez trideset ali več let, imel veliko lažjo nalogo. Lažje mu bo predvsem zaradi dejstva, da bo imel glavne procese gospodarske tranzicije popisane in zbrane v arhivskih fondih, čeprav se tukaj postavlja vprašanje, katero gradivo in koliko le-tega, kar ni že danes dostopno po različnih institucijah, bo predano v arhivsko hrambo. Menim, da med gradivom ni nič takšnega, kar bi bistveno spremenilo moja spoznanja. Ključnega pomena pri raziskovanju se mi zdi predvsem zgodovinarjev pristop k slednjemu, tu mislim posebej na kritični pretres virov in na njihovo selekcijo. Pogosto je mogoče od zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s starejšimi obdobji, slišati, da so njihova dela napisana izključno na arhivskih virih, kar naj bi se razumelo samo po sebi kot relevantno in toliko bolj objektivno, posebej v primerjavi z deli, ki obravnavajo najnovejše obdobje. Sam imam do takšnega pristopa in mnenj zelo skeptičen odnos. Menim namreč, da bi bilo zaželeno, da bi bilo zgodovinopisje tudi v naši državi bolj prisotno v družbi, ko gre za problematiko in procese, ki so časovno manj odmaknjeni. Preveč je nepotrebnega politiziranja, ki je sicer tudi potrebno, a ne o problemih, ki jih mora in more ovrednotiti le stroka ali znanost
Slovenska pot iz enopartijskega v demokratični sistem
No full textSlovenski politični prelom na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta 20. stoletja je bil že večkrat pod drobnogledom strokovnjakov različnih humanističnih in družboslovnih strok in ne gre dvomiti, da bo tako tudi v bodoče. Veliki prelom, ki se malim narodom ne dogaja prav pogosto, vedno znova vzbuja pozornost bolj ali manj strokovne javnosti. V javnih medijih bolj budno spremljajo interpretacije iz političnih krogov, medtem ko lahko strokovna srenja računa le na majhno dozo medijskega prostora in časa. Na znanstvenih simpozijih ali v zbornikih je enkrat bolj v ospredju določena specifika dogajanja, drugič pa se razmišljanja raziskovalcev obrnejo v kakšno drugo smer. O slovenski demokratizaciji in osamosvajanju so že pisali različni avtorji v različnih monografijah in zbornikih in tovrstna dela so večkrat omenjena v zborniku med opombami in seznami literature. Pričujoče delo lahko zatorej štejemo kot še en kamenček v mozaiku spoznavanja naše ne tako oddaljene preteklosti, na katere so pri starejši in srednji generaciji spomini bolj ali manj sveži. Za mlajše generacije Slovencev pa to obdobje že sodi v zgodovino, s katero se lahko seznanjajo le posredno, v pogovorih s starejšimi ali s prebiranjem knjig, ne sodi pa več v svet lastnih spominov
Pomisli na jutri: O zgodovini (samo)odgovornosti
No full textNa Inštitutu za novejšo zgodovino izvajamo dolgoročni raziskovalni program Podobe gospodarske in socialne modernizacije Slovenije. Raziskovalni program sloni na štirih konceptualnih načelih: dolgoročnosti, primerjalnosti, pojavni strukturiranosti in vzajemni celovitosti historičnih procesov. Osnovni namen raziskovalnega programa je raziskati in interpretirati dolgoročne strukturne ekonomske in socialne transformacije na Slovenskem na primeru kompleksne problematike izvora, dinamike in pojavnih oblik industrijske družbe znotraj evropskega referenčnega okvira
Slovenska pot iz enopartijskega v demokratični sistem
No full textSlovenski politični prelom na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta 20. stoletja je bil že večkrat pod drobnogledom strokovnjakov različnih humanističnih in družboslovnih strok in ne gre dvomiti, da bo tako tudi v bodoče. Veliki prelom, ki se malim narodom ne dogaja prav pogosto, vedno znova vzbuja pozornost bolj ali manj strokovne javnosti. V javnih medijih bolj budno spremljajo interpretacije iz političnih krogov, medtem ko lahko strokovna srenja računa le na majhno dozo medijskega prostora in časa. Na znanstvenih simpozijih ali v zbornikih je enkrat bolj v ospredju določena specifika dogajanja, drugič pa se razmišljanja raziskovalcev obrnejo v kakšno drugo smer. O slovenski demokratizaciji in osamosvajanju so že pisali različni avtorji v različnih monografijah in zbornikih in tovrstna dela so večkrat omenjena v zborniku med opombami in seznami literature. Pričujoče delo lahko zatorej štejemo kot še en kamenček v mozaiku spoznavanja naše ne tako oddaljene preteklosti, na katere so pri starejši in srednji generaciji spomini bolj ali manj sveži. Za mlajše generacije Slovencev pa to obdobje že sodi v zgodovino, s katero se lahko seznanjajo le posredno, v pogovorih s starejšimi ali s prebiranjem knjig, ne sodi pa več v svet lastnih spominov
Samoodločba in federacija: slovenski komunisti in nacionalno vprašanje 1920-1941
No full textInitially Slovenian communists in the first Yugoslav state did not pay special attention to the national issues. Their views of this were formed in accordance with the standpoints of the Socialist Workers’ Party of Yugoslavia (the communists), and since 1920 the Communist Party of Yugoslavia (hereinafter KPJ). KPJ established its initial communist unitarian and centralist national Programme at the l st and 2nd congresses, which, respectively, took place between 21 and 23 April 1919 in Beigrade and between 20 and 24 June 1920 in Vukovar. This programme was based on the doctrine of a ≫pure dass struggle≪, according to which the national issues were related exclusively to the politics of the bourgeois social forces. Focusing on these topics would thus only impede the social and political action of the working dass, which would not be in the interest of the comprehensive realisation of its revolutionaiy intentions. It would only introduce confusion into the clear-cut class-oriented standpoints of the communists, indirectly making the unity of the very Yugoslav proletariat questionable. On the basis of such ideological foundations, KPJ argued for the principle of a nationally United Yugoslav state, according to which the Yugoslav nations, already formed historically, were supposedly only various ≫tribes≪ of the imagined single (Yugoslav) nation. Apart from the principle of the Yugoslav national unity, KPJ also argued for the centralist form of the state regime. The Slovenian communists agreed with the unitarian- centralist national programme of KPJ. However, they were the first within KPJ to emphasise that in its theory and politics the Yugoslav communist movement should also take the national problem into account. As early as in the end of October 1921 they brought the attention to the unbearable nature of the centralist state regime in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes (Kingdom of SHS), and called for its transformation into a federation. In February 1922, under the ideological leadership of Lovro Klemenčič, the secretaiy of the Regional Council of KPJ for Slovenia at the time, and his close co-worker Vladislav Fabjančič, the Slovenian communists started to argue for the multi-national character of the Yugoslav state, the right of Slovenians, Croats and Serbs to self-determination, and their own federal state alliance of people and peasants.Slovenski komunisti nacionalni problematiki v prvi jugoslovanski državi najprej niso posvečali posebne pozornosti. Svoje poglede nanjo so oblikovali skladno s stališči Socialistične delavske stranke Jugoslavije (komunistov), od leta 1920 Komunistične partije Jugoslavije (KPJ), ki je na svojem I. in II. kongresu, 21.-23. aprila 1919 v Beogradu oziroma 20.-24. junija 1920 v Vukovarju, utemeljila prvotni komunistični unitaristični in centralistični nacionalni program. Le-ta je temeljil v doktrini ≫čistega razrednega boja≪, po kateri naj bi narodna problematika zadevala izključno politiko meščanskih družbenih sil. Njeno obravnavanje bi zato le hromilo družbeno in politično akcijo delavskega razreda, kar ni v interesu celovitega uresničevanja njegovih revolucionarnih namer. Vneslo bi le zmedo v jasna razredna stališča komunistov in posredno postavilo pod vprašaj enotnost samega jugoslovanskega proletariata. Na podlagi takih idejnih izhodišč je KPJ zagovarjala načelo nacionalno enotne jugoslovanske države, po katerem naj bi bili zgodovinsko že izoblikovani jugoslovanski narodi le ≫plemena≪ namišljenega enotnega (jugoslovanskega) naroda. Obenem z načelom jugoslovanske nacionalne enotnosti je zagovarjala tudi centralistično obliko državne ureditve. Unitarnocentralističnemu narodnemu programu KPJ so pritrjevali tudi slovenski komunisti. Vendar so prav oni prvi v KPJ poudarili, da mora jugoslovansko komunistično gibanje v svoji teoriji in politiki upoštevati tudi nacionalni problem. Že konec oktobra 1921 so opozorili na nevzdržnost centralistične državne ureditve v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev in zahtevali njeno federativno preoblikovanje, februarja 1922 pa so pod idejnim vodstvom tedanjega sekretarja Pokrajinskega sveta KPJ za Slovenijo Lovra Klemenčiča in njegovega tesnega sodelavca Vladislava Fabjančiča začeli zagovarjati mnogonacionalni značaj jugoslovanske države, pravico Slovencev, Hrvatov in Srbov do samoodločbe in njihovo federativno ljudsko delavsko-kmečko državno zvezo
Iz hrvaške zgodovine 20. stoletja
No full textNaj začnem z občim dejstvom, da sta Slovenija in Hrvaška sosedi. In nesamo, da sta sosedi, skozi novejšo zgodovino sta bili tudi povezani v različnihrazmerjih. Perspektiva, denimo zadnjih dveh stoletij, pokaže, da sta bilimedsebojna navezanost in sodelovanje na različnih ravneh in v različnih zvrstehživljenja obsežni in razvejani. V zadnjih dveh stoletjih sta obe strani s procesimodernizacije šli skozi transformacijo družbenega, kulturnega, gospodarskegain političnega življenja. Med obema področjema so se sočasno prepletaliobsežni tokovi ljudi, idej, blaga, kapitala in storitev v korist obeh strani. In to jekot historična konstanta zaznamovalo slovensko-hrvaške odnose v dolgoročniperspektivi
Iz hrvaške zgodovine 20. stoletja
No full textNaj začnem z občim dejstvom, da sta Slovenija in Hrvaška sosedi. In nesamo, da sta sosedi, skozi novejšo zgodovino sta bili tudi povezani v različnihrazmerjih. Perspektiva, denimo zadnjih dveh stoletij, pokaže, da sta bilimedsebojna navezanost in sodelovanje na različnih ravneh in v različnih zvrstehživljenja obsežni in razvejani. V zadnjih dveh stoletjih sta obe strani s procesimodernizacije šli skozi transformacijo družbenega, kulturnega, gospodarskegain političnega življenja. Med obema področjema so se sočasno prepletaliobsežni tokovi ljudi, idej, blaga, kapitala in storitev v korist obeh strani. In to jekot historična konstanta zaznamovalo slovensko-hrvaške odnose v dolgoročniperspektivi