ULPress Journals
Not a member yet
16531 research outputs found
Sort by
Nizozemski in slovenski frazemi 16. stoletja: Historično-sinhrona primerjava
No full textDer Beitrag untersucht Phraseme aus dem 16. Jahrhundert im niederländischsprachigen Raum und vergleicht sie mit parallelen slowenischen Äquivalenten aus dieser Zeit. Ausgangspunkt für die kontrastive phraseologische Analyse sind Phraseme, die Pieter Bruegel d. Ä. (1525/30–1569) in seinem Gemälde Die niederländischen Sprichwörter (1559) dargestellt hat. Aus historisch-synchroner Perspektive wird die Frage beantwortet, ob gleiche oder ähnliche Phraseme auch in slowenischen lexikografischen Quellen zu finden sind, die wie Bruegels Gemälde aus der zweiten Hälfte des 16. Jahrhunderts stammen. Es handelt sich um die ersten schriftlichen Quellen in der slowenischen Schriftsprache überhaupt, deren spezifische Eigenschaften eine entscheidende Rolle bei den Ergebnissen der kontrastiven phraseologischen Analyse zwischen dem Niederländischen und Slowenischen für diesen Zeitraum spielen.The article focuses on 16th-century idioms in the Dutch-speaking area, comparing them with their Slovene counterparts from the same period. The starting point for the contrastive phraseological analysis are the idioms depicted by Pieter Bruegel the Elder (1525/30–1569) in his painting Nederlandish Proverbs (1559). In the discussion, I answer the question from a historically synchronous perspective whether the same or similar proverbs can also be found in Slovene lexicographical sources, which, like Bruegel‘s painting, date from the second half of the 16th century. These are the first written sources in the Slovene literary language, and their specific characteristics play a key role in the results of the contrastive phraseological analysis between Dutch and Slovene for this period.Članek se osredotoča na frazeme 16. stoletja na nizozemsko govorečem področju in jih primerja z vzporednimi slovenskimi ustrezniki tega časa. Izhodišče za kontrastivno frazeološko analizo so frazemi, ki jih je upodobil Pieter Bruegel starejši (l525/30–1569) na sliki Nizozemski pregovori (1559). V razpravi iz zgodovinsko-sinhrone prespektive odgovarjam na vprašanje, ali je enake ali podobne pregovore najti tudi v slovenskih leksikografskih virih, ki – tako kot Brueglova slika – datirajo iz druge polovice 16. stoletja. Gre za prve pisne vire v slovenskem knjižnem jeziku sploh, njihove specifične lastnosti pa igrajo ključno vlogo pri rezultatih kontrastivne frazeološke analize med nizozemščino in slovenščino za to obdobje
Slovenski profesorji na dunajski univerzi v 15. stoletju
No full textWährend wir im 14. Jahehundert noch relativ wenige slowenische Studenten und keinen einzige Professor an der Universität Wien finden können, ändert sich diese Situation im 15. Jahhundert deutlich. In diesem Zeiraum konnten 13 Professoren aus dem heutigen Slowenien aufgefunden werden. Von diesen 13 Persönlichkeiten begannen neun nach ihrem Studium an der Artistenfakultät auch ein Studium an den drei höheren Fakultäten der Theologie, Jurisprudenz und Medizin. Es konnten zwei Theologen, sechs Juristen und ein Mediziner identifiziert werden. Beide Theologen erreichten akademische Graduierungen (Christoph Petschacher von Moräutsch erreichte den Grad eines Cursor biblicus, Briccius Preprost von Cilli erlangte das Doktorat der Theologie). Von den sechs Juristen erlangten drei das juridische Doktorat (Laurenz von Obergurk, Thomas Prelogar von Cilli und Koloman Kellner von Marburg), während die drei übrigen ein Jusstudium ohne akdemische Graduierung betrieben (Johannes Reutenberger von Nassenfuß, Andreas von Laibach und Andreas Schenk von Windischgrätz). Thomas von Cilli, Andreas Schenk und Koloman Kellner studierten an der überaus renommierten Universität Padua. Ein Artistenmagister begann sein Medizinstudium in Wien, setzte es in Padua fort und schloss es an der Universität Ferrara mit dem Doktorat ab (Martin Doliatoris von Laibach). Einige der slowenischen Professoren bekleideten höchste kirchliche Ämter. Unter ihnen finden sich vier Kanoniker (Christoph Petschacher, Thomas von Cilli und Briccius Preprost waren Kanoniker zu St. Stephan in Wien, Laurenz von Obergurk bekleidete ein Kanonikat in Brünn). Thomas von Cilli fungierte sogar als Bischof der bedeutenden Diözese Konstanz. Als Ratgeber Kaiser Friedrichs III. prägte Thomas von Cilli entscheidend das politische Leben seiner Zeit. Ganz allgemein kann festgehalten werden, dass die slowenischen Professoren bedeutenden Einfluss auf das geistige, wissenschaftliche, kirchliche und politische Leben ihrer Zeit ausübten. Die vorliegende Arbeit basiert vornehmlich auf den Quellen des Archivs der Universität Wien, wesentlicher universitätsgeschichtlicher Literatur und dem Repertorium Academicum Germanicum (RAG), einer im Internet zugänglichen Sammlung von Studierenden aller Universitäten des Alten Reiches, die zumindest den akademischen Grad einer Lizentiaten der Artes erlangt haben. Die einzelnen Biografien sind chronologisch nach dem Datum der Immatrikulation in der Rektoratsmatrikel angeordnet.While we still find relatively few Slovene students and not a single master (professor) at the University of Vienna in the 14th century, the situation was markedly different in the 15th century. Thirteen professors from present-day Slovenia were identified in this century. Of these 13 individuals, nine, also began studying at one of the three higher faculties of theology, jurisprudence and medicine after obtaining their Master of Arts degrees. Two theologians, six lawyers and one physician have been identified. Both theologians achieved academic degrees (Christoph Petschacher von Moräutsch became Cursor biblicus, and Briccius Prepost von Cilli became Doctor of Theology). Of the six jurists, three were able to obtain doctorates in law (Laurence of Obergurk, Thomas Prelogar of Cilli, and Koloman Kellner of Marburg), while three others began studying jurisprudence (Johannes Reutenberger of Nassenfuß, Andreas of Ljubljana, and Andreas Schenk of Windischgrätz). Thomas of Cilli, Andreas Schenk, and Koloman Kellner studied at the famous University of Padua. One master of arts began studying medicine at the University of Vienna, which he continued in Padua and completed with a doctorate at the University of Ferrara (Martin Doliatoris of Ljubljana). Some of the Slovene professors also held the highest ecclesiastical offices. Among them were four canons (Christoph Petschacher, Thomas of Cilli, and Briccius Prepost of Cilli were canons of Vienna, and Laurence of Obergurk was of Brno), with Thomas of Cilli also serving as Bishop of Constance. He was a councillor to Emperor Frederick III. and, as such, decisively shaped the political life of his time. Overall, it can be stated that these Slovene professors had a significant influence on the intellectual, scientific, ecclesiastical and political life of their time. In the paper, the biographies of these 13 professors are traced using University of Vienna archival sources, existing scholarly literature, and the Repertorium Academicum Germanicum (RAG), an online collection of scholars of the Old Kingdom who had achieved at least the degree of Licentiate of Arts at a university. The ranking is arranged chronologically according to the respective professor’s entry in the Rectorate Register of the University of Vienna.Medtem ko na dunajski univerzi v 14. stoletju zasledimo le peščico slovenskih študentov in niti enega magistra (profesorja), kažejo podatki za 15. stoletje bistveno drugačno sliko. V tem času namreč lahko med študenti identificiramo trinajst profesorjev, ki so prihajali s sedanjega slovenskega ozemlja. Devet izmed njih je po zaključku artističnih študij nadaljevalo šolanje na eni izmed treh višjih fakultet – teološki, pravni ali medicinski. Med njimi sta bila dva teologa, šest pravnikov in en zdravnik. Oba teologa sta dosegla visoko akademsko stopnjo (Christoph Petschacher iz Moravč je postal Cursor biblicus, Briccius Prepost iz Celja pa doktor teologije). Med šestimi pravniki so trije pridobili doktorat iz prava (Laurenz s Krke, Thomas Prelogar iz Celja in Kolomann Kellner iz Maribora), trije pa so se šele posvetili pravnim študijam (Johannes Reutenberger iz Mokronoga, Andreas iz Ljubljane in Andreas Schenk iz Slovenj Gradca). Thomas Prelogar iz Celja, Andreas Schenk in Kolomann Kellner so študirali na znameniti Univerzi v Padovi. Eden izmed magistrov artističnih študij je študij medicine začel na dunajski univerzi, ga nadaljeval v Padovi in zaključil z doktoratom na Univerzi v Ferrari (Martin Doliatoris iz Ljubljane).
Nekateri slovenski profesorji so zasedali najvišje cerkvene položaje. Med njimi so bili štirje kanoniki (Christoph Petschacher, Thomas Prelogar iz Celja in Briccius Prepost iz Celja kot dunajski kanoniki ter Laurenz s Krke kot brnski kanonik), Prelogar iz Celja pa je postal celo škof v Konstanci. Deloval je kot svetovalec cesarja Friderika III. in tako odločilno soustvarjal politično življenje svojega časa.
Na splošno lahko ugotovimo, da so vsi navedeni slovenski profesorji pomembno vplivali na intelektualno, znanstveno, cerkveno in politično dogajanje svojega časa. V prispevku so na podlagi virov iz Dunajskega univerzitetnega arhiva, ustrezne literature in spletne zbirke Repertorium Academicum Germanicum (RAG), ki vsebuje podatke o učenjakih Svetega rimskega cesarstva, ki so dosegli najmanj naziv filozofski licenciat, predstavljene biografije vseh trinajstih profesorjev
Postati viden: Osebne in kolektivne zgodbe v dokumentarnih filmih Susan Caperna Lloyd in Marije Mazziotti Gillan
No full textThe story of many first- and second-generation Italian Americans was characterized by profound tensions: on the one hand, they strived to hold on to their cultural roots as a powerful act of resistance to assimilation; on the other hand, they felt compelled to erase difference in order to blend into the very society that often stigmatized them. Writers and artists Maria Mazziotti Gillan and Susan Caperna Lloyd have captured this struggle in their multi-faceted work, forcefully portraying their alienation, the self-erasure that often came with trying to succeed in America, as well as their proud assertion of their ethnic identity. This essay sets out to investigate the ways they both used documentary films—The Baggage (2001) and All That Lies between Us (2007)—as a means to restore visibility, reclaim complexity, and give voice to the Italian American experience.Zgodba mnogih Italijanskih Američanov prve in druge generacije je bila zaznamovana z globokimi napetostmi: na eni strani so si prizadevali ohraniti svoje kulturne korenine kot močan akt upora proti asimilaciji, na drugi strani pa so se počutili prisiljeni izbrisati razlike, da bi se vklopili v družbo, ki jih je pogosto stigmatizirala. Pisateljici in umetnici Maria Mazziotti Gillan in Susan Caperna Lloyd sta to borbo ujeli v svojem večplastnem delu, v katerem sta močno upodobili svojo odtujenost, samouničevanje, ki je pogosto spremljalo poskuse uspeha v Ameriki, ter ponosno uveljavljanje svoje etnične identitete. Ta esej raziskuje načine, na katere sta obe uporabili dokumentarna filma – The Baggage (2001) in All That Lies between Us (2007) – kot sredstvo za ponovno vzpostavitev vidnosti, ponovno pridobitev kompleksnosti in izražanje italijansko-ameriške izkušnje
Potencialno nevarni vremenski pojavi na primeru Olomouca (Republika Češka) kot srednje velikega evropskega mesta
Get PDFThe article analyses potentially hazardous meteorological phenomena and their spatiotemporal variability in Olomouc, a medium-sized Central European city, during 2017–2022. Ten phenomena related to temperature, precipitation, and wind were studied using data from Metropolitan station system Olomouc (MESSO) network and Czech Hydrometeorological Institute (CHMI) stations. Extremes were evaluated using percentiles or CHMI criteria. The phenomena varied in frequency and intensity. Daily maximum temperatures ≥ 35 °C were recorded yearly, along with 10 heat waves and tropical nights; tropical days appeared even in May or September. Severe frosts (≤ –20 °C), cold waves, and off-season frosts were also observed. Daily rainfall ≥ 40 mm and long dry periods occurred. Wind gusts varied significantly across city parts. Results confirm that urban station networks are valuable not only for targeted measurements but also for identifying the recurring spatial patterns of extreme weather in urban environments.Članek analizira potencialno nevarne meteorološke pojave in njihovo prostorsko-časovno spremenljivost v Olomoucu, srednje velikem srednjeevropskem mestu, v obdobju 2017–2022. Na podlagi podatkov iz omrežja Metropolitan station system Olomouc (MESSO) in postaj CHMI smo proučili deset pojavov, povezanih s temperaturo, padavinami in vetrom. Ekstremnost je bila ocenjena z uporabo percentilov ali meril CHMI (Czech Hydrometeorological Institute). Pojavi so se razlikovali po pogostosti in intenzivnosti. Vsako leto so bile zabeležene najvišje dnevne temperature ≥ 35 °C ter 10 vročinskih valov in tropskih noči; tropski dnevi so se pojavljali tudi maja ali septembra. Opaženi so bili tudi huda pozeba (≤ –20 °C), hladni valovi in izvensezonska pozeba. Dnevne padavine so znašale ≥ 40 mm in pojavljala so se dolga sušna obdobja. Sunki vetra so se v posameznih delih mesta zelo razlikovali. Rezultati potrjujejo, da so mreže mestnih postaj dragocene ne le za usmerjene meritve, temveč tudi za ugotavljanje ponavljajočih se prostorskih vzorcev ekstremnega vremena v mestnih okoljih
Izboljšanje poučevanja madžarskega jezika: Vloga čezjezičnosti
Get PDFThis paper lays the groundwork for future research on the effectiveness of integrating translanguaging methodology into Hungarian as a Foreign Language (HFL) classrooms. Over time, language learning has undergone significant shifts: from frontal, monolingual instruction, typically delivered in the learners’ native language and centred on grammar drills, to full-immersion approaches where teachers exclusively use the target language to develop comprehension and fluency. While immersion methods have gained recognition, they often restrict learners from drawing on their full linguistic repertoires. In contrast, translanguaging embraces multilingual resources as pedagogical tools. Cenoz and Gorter (2011, 2017) strongly advocate for the use of translanguaging in educational contexts, arguing that it fosters deeper and more effective language acquisition.
The present study aims to enrich HFL curricula by introducing translanguaging-based practices that encourage learners to draw flexibly on all of their linguistic knowledge. The practical component of this research considers a diverse group of students enrolled in higher education programs, who must achieve specific HFL proficiency levels as part of their academic requirements. Within this context, the study investigates how translanguaging strategies can facilitate both communicative competence and academic success.
The primary challenge addressed is the limited promotion of translanguaging in current HFL instruction, which remains heavily reliant on traditional methods. By exploring feasible strategies for incorporating translanguaging, this research seeks to contribute to the creation of multilingual-friendly learning environments. Furthermore, it examines how both students and educators can be encouraged to adopt and actively engage with translanguaging as a sustainable, innovative pedagogical approach.Prispevek postavlja temelje za prihodnje raziskave o učinkovitosti uvajanja čezjezičnosti pri pouku madžarščine kot tujega jezika (MTJ). Poučevanje jezikov je z leti doživelo pomemben preskok: od frontalnega enojezičnega poučevanja, ki običajno poteka v maternem jeziku učencev in je osredotočeno na učenje slovnice z mehaničnim ponavljanjem, h konceptu popolne potopitve, pri kateri učitelji za razvoj razumevanja in tekočnosti uporabljajo izključno ciljni jezik. Kljub svoji uveljavljenosti metode jezikovne potopitve učence pogosto omejujejo pri izkoriščanju celotnega jezikovnega repertoarja. Po drugi strani čezjezičnost omogoča pouk z uporabo večjezičnih virov. Cenoz & Gorter (2011; 2017) se odločno zavzemata za čezjezičnost v izobraževanju, saj menita, da spodbuja bolj poglobljeno in učinkovitejše učenje jezika. Namen naše raziskave je obogatiti učne načrte za pouk MTJ z uvedbo praks, ki temeljijo na čezjezičnosti in učence spodbujajo, da brez omejitev uporabljajo vse svoje jezikovno znanje. V praktičnem delu raziskave smo se osredotočili na raznovrstno skupino visokošolskih študentov, ki morajo v skladu z zahtevami svojega študijskega programa doseči določeno raven znanja MTJ. V prispevku ugotavljamo, kako lahko strategije čezjezičnosti izboljšajo tako komunikacijske sposobnosti kot študijski uspeh učencev. Kot glavni izziv izpostavljamo omejeno spodbujanje čezjezičnosti pri pouku MTJ, ki še danes v veliki meri temelji na tradicionalnih pristopih. S proučevanjem primernih strategij za uvajanje čezjezičnosti pri pouku želimo prispevati k ustvarjanju učnih okolij, naklonjenih večjezičnosti. Hkrati iščemo načine za spodbujanje študentov in učiteljev, da sprejmejo in aktivno uporabljajo čezjezičnost kot trajnosten in inovativen pedagoški pristop
Dvojnost lika hudiča v martiniških pravljicah: Analiza referenčnih verig
Get PDFComme le sait tout lecteur versé un tant soit peu dans ce genre littéraire si particulier, le personnage maléfique qui apparaît le plus souvent dans les contes créoles est le Diable. Il peut être une force qui punit le héros pour son mauvais comportement, souvent en se déguisant pour tromper ou tenter, ou jouer le rôle de la figure maléfique qu’il faut vaincre pour obtenir ses richesses. Cette étude s’intéresse à la manière dont les chaînes de référence – à travers les anaphores coréférentielles – révèlent ou dissimulent la véritable nature du Diable.
Nous analyserons quatre contes créoles emblématiques : Couillon-nades ka rété pou maîtt yo (Les conneries restent à leurs maîtres) et Jès Makak (Singeries) qui montrent le côté positif du Diable, ainsi que Le sang ka palé (Le sang parle) et Ti-Jean épi djablès-la (Ti-Jean et la diablesse) qui soulignent le danger du Diable déguisé, afin de montrer comment les procédés linguistiques traduisent l’ambivalence du personnage. Contrairement à la tradition européenne où le Diable est généralement unique et absolument maléfique, les contes créoles offrent une image plus ambivalente : le « diabb » peut désigner diverses entités surnaturelles – géants, sorciers, zombis – et peut même, parfois, aider le protagoniste.
Cette ambivalence illustre la frontière floue entre le bien et le mal dans les contes créoles : nous formons l’hypothèse que cette ambivalence devrait se refléter dans la chaîne de référence qui indexe ses différentes dénominations, en clair les anaphores coréférentielles. – Celles-ci devraient indiquer sa véritable nature ou bien alerter l’auditoire de son apparence trompeuse.This article examines the ambivalent position of the Devil in Creole, or more precisely Martinican, folktales through a linguistic approach, focusing in particular on the analysis of coreferential chains. Unlike the European tradition, where the Devil typically embodies absolute and unequivocal evil, Antillean folktales depict him in a more complex and varied manner – ranging from evil and ambivalent to helpful and sometimes even as a positive figure.
The analysis of four selected folktales (Couillon-nade ka rété pou maîtt yo, Jès Makak, Le sang ka palé and Ti Jan épi diablès-la) demonstrates how specific linguistic features, most notably coreferential chains, help to reveal or obscure the Devil’s true identity within the narrative. Coreferential chains are thus examined in terms of their length, structural complexity and their capacity to construct either a clear or ambiguous image of a given character.
The Devil may be referred to in multiple ways – including proper names, personal pronouns, honorific titles, etc. – that reflect his social status, moral position and relationship with other characters in the folktale. Particular emphasis is also placed on the Creole language, which plays a crucial role in the narrative and ideological construction of the Devil’s character, adding layers of meaning that resonate with local cultural, social, and historical contexts.
As such, the Devil in the Creole folktales is not a fixed archetype, but rather a marker of social, colonial and religious tensions in the Lesser Antilles. The analysis of coreferential chains allows us to read Creole folktales as critical texts, that draw attention to manifestations of power, deception and the dangers of false appearances.Prispevek z jezikoslovnega vidika proučuje dvojno vlogo hudiča v kreolskih oz. martiniških ljudskih pripovedkah. Pri tem se še posebej posveča analizi referenčnih verig. V nasprotju z evropsko pripovedno tradicijo, v kateri hudič običajno pooseblja popolno in nedvoumno zlo, je v antilskih ljudskih pripovedkah ta lik prikazan na bolj zapleten in raznovrsten način: kot zloben in protisloven, pa tudi koristen in včasih celo pozitiven.
Analiza štirih ljudskih pripovedk (Couillon-nade ka rété pou maîtt yo, Jès Makak, Le sang ka palé in Ti Jan épi diablès-la) kaže, kako jezikovne značilnosti pripovedi, zlasti referenčne verige pomagajo razkriti ali zamegliti hudičevo pravo osebnost. Referenčne verige smo proučevali z vidika dolžine, kompleksnosti zgradbe in sposobnosti ustvariti jasno ali dvoumno podobo lika.
Hudič je v pripovedkah omenjen na različne načine – med drugim z lastnimi imeni, osebnimi zaimki in spoštljivimi izrazi, ki odražajo njegov družbeni položaj, moralno držo in odnos do drugih književnih likov. Ključno vlogo v pripovedi in pri ideološkem ustroju hudiča ima tudi kreolski jezik, ki prinaša pomenske plasti, nanašajoče se na lokalne kulturne, družbene in zgodovinske kontekste.
Hudič v kreolskih ljudskih pripovedkah torej ni trdno določen arhetip, temveč bolj označevalec družbenih, kolonialnih in verskih napetosti na Malih Antilih. Analiza referenčnih verig nam omogoča, da kreolske ljudske pripovedke beremo kot kritična besedila, ki opozarjajo na izražanje moči, na prevare in nevarnosti videza, ki vara
Primer prefinjene medbesedilnosti: Odmevi Flaubertove Gospe Bovary v romanu Pripovedovanje zgodb Anne Cleeves
Get PDFThe topic of this article is intertextuality in the novel Telling Tales by the British writer Anne Cleeves. Cleeves is one of the most successful contemporary authors of crime novels. She owes part of her fame to high-profile television adaptations of the Shetland and Vera series. However, her novels are not only cleverly crafted stories to suit a wide audience; they also cater for more sophisticated readers. In this article, we aim to show the multilayered nature of her writing by using the example of Telling Tales, a novel that is interwoven with thematic and even formal allusions to Flaubert’s Madame Bovary, although a reader who is not susceptible to intertextuality can enjoy the plot and denouement of a crime story even without it. Similarly, intertextual clues are easily missed in the television adaptation of the novel. But for the reader who catches the intertextual clues, they are certainly an enrichment. Anne Cleeves uses them as a means of psychological characterization, but they also serve as a starting point for reflection on reading. The author, who believes in the importance and even the therapeutic value of reading, allows for the possibility of a “bad”, harmful reading and reflects on it through the story of a side character whose attitude to books and life is reminiscent of Flaubert’s heroine.Tema pričujočega članka je medbesedilnost v romanu Telling Tales (Pripovedovanje zgodb) britanske pisateljice Anne Cleeves. Anne Cleeves je ena najuspešnejših sodobnih avtoric kriminalnih romanov. Del svoje slave dolguje odmevnim televizijskim priredbam (seriji Shetland in Vera). Vendar pa njeni romani niso le spretno izpisane zgodbe po okusu širokega občinstva, temveč zadovoljijo tudi zahtevnejše bralce. V članku želimo na primeru romana Telling Tales, ki ga avtorica preplete z vsebinskimi in celo formalnimi aluzijami na Flaubertov roman Gospa Bovary, prikazati večplastnost njenega pisanja. Bralec, ki za medbesedilnost ni dovzeten, lahko tudi brez nje uživa v zapletu in razpletu kriminalne zgodbe. Prav tako medbesedilne namige zlahka pogrešimo v televizijski priredbi romana. Za bralca, ki medbesedilne namige prestreže, pa ti zagotovo pomenijo obogatitev. Anne Cleeves jih uporabi kot sredstvo psihološke karakterizacije, služijo pa ji tudi kot izhodišče za refleksijo o branju. Avtorica, ki verjame v pomen in celo terapevtsko vrednost branja, skozi zgodbo stranske junakinje, ki po svojem odnosu do knjig in življenja močno spominja na Flaubertovo junakinjo, v zgodbo pripusti tudi razmislek o “slabem branju”
Odzivi na izziv migracij v 21. stoletju: skupnostno tolmačenje na evropskem obrobju: Uvod
Get PDFThis article explains the thematic focus of the current special issue, a collection of contributions that deal on macro and meso levels with the evolution of community interpreting services in the 2010s and early 2020s in what could be considered the \u27European periphery\u27, i.e., countries in Southeastern and East Central Europe. In this period, countries as varied as Turkey, Poland and Hungary were faced with massive and sudden flows of asylum-seekers and other migrants from the east, south and southeast, creating unprecedented challenges for effective communication between users and providers of public services. Due to the paucity of existing infrastructure for community interpreting, as well as the lack of interpreters with the required cultural and linguistic competencies, national and local governments, international organisations, NGOs, and individual interpreters and administrators often improvised and resorted to ad hoc remedies. The article suggests that some of the problems that arose in the field and that are addressed in the articles in the special issue (e.g., the role of the community interpreter and the status of cultural mediators) were not new and had a long-standing presence within the literature on community interpreting. It also shows how the responses of national and international bodies to the so-called refugee crisis can be conceptualised within the framework of humanitarian interpreting; when understanding the behaviour of individual interpreters, moreover, insights can be gained from the burgeoning field of research on non-professional interpreting.V članku je predstavljen tematski fokus posebne številke, v kateri so zbrani prispevki, ki obravnavajo makro in mezo ravni razvoja skupnostnega tolmačenja na evropskem obrobju v drugem in tretjem desetletju 21. stoletja. V tem času so se različne države, kot so Turčija, Poljska in Madžarska, soočile s povečanimi in nenadnimi tokovi prosilcev za mednarodno zaščito in drugih migrantov z vzhoda, juga in jugovzhoda, kar je povzročilo izzive brez primere na področju učinkovite komunikacije med uporabniki in izvajalci javnih storitev. Zaradi pomanjkljivosti obstoječe infrastrukture za skupnostno tolmačenje, pa tudi zaradi pomanjkanja tolmačev s potrebnimi kulturnimi in jezikovnimi kompetencami, so nacionalne in lokalne oblasti, mednarodne organizacije, nevladne organizacije in posamezni tolmači in upravni uslužbenci pogosto improvizirali in posegali po ad hoc rešitvah. V prispevku izpostavljamo, kako nekatere težave, ki so se pojavile na terenu in ki so obravnavane v prispevkih posebne številke (npr. vloga skupnostnega tolmača in status kulturnega mediatorja), niso nove, saj se že dolgo pojavljajo v literaturi o skupnostnem tolmačenju. Prav tako je prikazano, kako odziv nacionalnih in mednarodnih organov na t. i. begunsko krizo lahko razložimo v okviru humanitarnega tolmačenja, pri razumevanju vedenja posameznih tolmačev pa se lahko opremo na naraščajočo množico raziskav o neprofesionalnem tolmačenju