ULPress Journals
Not a member yet
16531 research outputs found
Sort by
Through the experience of evil and the ethics of care to educate and catechize for peace
Full text linkBolj ko govorimo o miru, manj ga je po svetu, zato je vedno večja potreba po vzgoji, ki bi to spremenila. V prispevku odpiramo možne poti do vzgoje in kateheze, ki bi prinašala več upanja za mir v prihodnosti. Analizo začnemo pri temeljni veri v dobro, saj predpostavljamo, da je ta nujna za človeka vredno vzgojo. Hkrati pa s pomočjo fenomenološke analize Paula Ricoeurja temeljnih mitov o izvoru zla odkrivamo različne poti soočanja človeštva z zlom. Preko teogoničnih mitov zaključimo pri svetopisemskem Jobu, kjer v zastonjskem odnosu najdemo izhodišče za vzgojo za mir. V judovski tradiciji človeka nemoč preraste v odgovornost. Vzgojne principe vzamemo iz etike skrbi, ki gradi na temeljni predpostavi človekove izvorne skrbi – odgovornosti, in jih povežemo z različnimi mitičnimi razlagami izvora zla. Temeljne značilnosti take vzgoje, ki temelji na dialoškosti, pozornosti do potreb učencev in gradnji do vseh odgovorne skupnosti, uporabimo za smernice kateheze, ki bi prispevala k miru. Taka kateheza odgovarja zahtevam učiteljstva Cerkve in krščanski tradiciji razumevanja izvora zla.The more we talk about peace, the less there is in the world. Therefore, there is an ever-increasing need for education that would change this. In this article, we examine possible ways of education and catechesis that could give more hope for peace in the future. We begin our analysis with a fundamental belief in the good, because we assume that this is an essential prerequisite for a dignified education. At the same time, with the help of Paul Ricoeur\u27s phenomenological analysis of fundamental myths about the origin of evil, we discover different ways in which humanity encounters evil. Through the theogonic myths, we finally arrive at the biblical Job, where we find a starting point for education for peace in a gratuitous relationship. In the Jewish tradition, human powerlessness grows into responsibility. We take educational principles from the ethics of care, which is based on the fundamental assumption of original human care — responsibility — and combine them with various mythical explanations for the origin of evil. The basic characteristics of such an education, based on dialog, attention to the needs of disciples and the building of a responsible community, are used as guidelines for a catechesis that should contribute to peace. Such catechesis responds to the demands of the Church\u27s teaching and the Christian tradition of understanding the origin of evil
Online Violence and Mental Health in Adolescents: A Challenge for Contemporary Catechesis in the Light of Positive Psychology
Full text linkSpletno nasilje med mladimi in z njim povezan upad duševnega ter telesnega zdravja sta večdimenzionalna pojava, ki zahtevata interdisciplinaren pristop. Ob družini, šoli in širšem socialnem okolju lahko tudi Cerkev s svojo katehetsko dejavnostjo prispeva svoj delež pri preventivnem in podpornem delu z mladimi. Pri tem ji lahko teoretični okvir ponuja pozitivna psihologija, zlasti PERMA model, ki izpostavlja pet ključnih elementov blagostanja: pozitivna čustva, zavzetost, odnose, smisel in dosežke. Ti dejavniki predstavljajo notranje vire odpornosti, ki omogočajo učinkovitejše soočanje s spletnim nasiljem in razširjeno pojavnostjo anksioznosti med mladimi.
Upad duševnega zdravja pri mladih ni zgolj medicinski ali družbeni pojav, temveč tudi duhovni, saj digitaliziran življenjski slog pogosto vodi v izgubo praks in izkušenj, ki posameznika »dvigajo« nad samega sebe in mu dajejo občutek smisla, povezanosti in ga odpirajo za Presežno. Zato Pravilnik za katehezo pri pastorali mladih poudarja poglabljanje kerigme, izkušnjo srečanja z Bogom ter krepitev bratske ljubezni, občestvenega življenja in služenje.Online violence among young people and the associated decline in mental and physical health are multidimensional phenomena that require an interdisciplinary approach. Alongside the family, school, and the wider social environment, the Church can also contribute to preventive and supportive work with young people through its catechetical activities. In this regard, positive psychology, especially the PERMA model, which highlights five key elements of well-being: positive emotions, engagement, relationships, meaning, and achievements, can provide a theoretical framework. These factors represent internal sources of resilience that enable more effective coping with online violence and the widespread prevalence of anxiety among young people.
The decline in mental health among young people is not only a medical or social phenomenon, but also a spiritual one, as the digitalised lifestyle often leads to a loss of practices and experiences that "lift" the individual above themselves and give them a sense of meaning, connectedness and openness to the Transcendent. Therefore, the New Directoriy for Catechesis in Youth Ministry emphasize the deepening of the kerygma, the experience of encountering God, and the strengthening of fraternal love, community life, and service
Tematsko kartiranje znanstvene in strokovne literature o vojaški duhovščini (2014–2024): sistematični pregled podatkovnih baz Scopus in Web of Science
Full text linkThis scoping review maps peer-reviewed scholarship on military chaplaincy (2014–2024) indexed in Scopus and Web of Science. We asked how chaplains’ roles, delivery models, collaborations, and methodological approaches relate to moral injury, suicide care, religious and ethnic plurality, and readiness. Searches (14 March 2025) yielded 217 records and after analysis 58 met our criteria analysis. We classified studies as outcomes (n=3), implementation/provider-facing (n=37), and conceptual/historical/policy/evidence syntheses (n=18). The literature depicts a maturing discipline, moving from traditional ad hoc pastoral responses towards structured, reproducible approaches. Military Chaplain collaboration with behavioural health and command is the most developed thematic area, supported by learning collaboratives and crisis protocols. Moral-injury interventions cluster into chaplain-only, co-facilitated, and protocolised narrative-ritual models, with promising but limited outcome signals. Evidence-informed practice is growing via screening, shared language, and brief interventions; comparative work highlights diverse measurement approaches, ethics, and governance across countries. Samples are heavily weighted toward Christian chaplains, male service members, and the U.S. VA/DoD contexts. Gaps include rigorous trials, non-U.S. and minority-faith contexts, mechanism testing, and economic evaluation.Pričujoči shematični pregled mapira znanstveno in strokovno literaturo o vojaški duhovščini, indeksirano v podatkovnih bazah Scopus in Web of Science v obdobju 2014–2024. V prispevku zasledujemo vprašanje, kako so vloge vojaških kaplanov, modeli izvajanja, oblike sodelovanja in metodološki pristopi povezani z moralno ranjenostjo, samomorilnostno oskrbo, verskim in etničnim pluralizmom ter stalno pripravljenostjo. Iskanje v bazah (14. marec 2025) je prineslo 217 zapisov, po presoji jih je našim merilom ustrezalo 58. Študije smo kategorizirali na troje vrst, in sicer: študije izidov (n = 3), izvedbene/na izvajalce usmerjene (n = 37) ter konceptualne/zgodovinske/politične/sintezne (n = 18).
Raziskava je pokazala, da je sodelovanje vojaških kaplanov s psihološko službo in poveljstvom najbolj razvito področje, podpirajo pa ga mreža sodelujočih in krizni protokoli. Intervencije ob moralni ranjenosti se razvrščajo v tri tipe: intervencije, ki jih izvajajo kaplani, sovodene (kaplan in klinični strokovnjak) in protokolirani narativno-ritualni pristopi s sicer obetavnimi, a še omejenimi izidi. Dokazano podprta praksa se razvija prek preverjanj, skupnega jezika in kratkih intervencij; primerjalne študije poudarjajo raznolike merilne parametre, etične okvire in upravljanje po državah. V vzorcih so sicer izrazito zastopani krščanski duhovniki, moški pripadniki ter ameriški vojaški in veteranski konteksti. Vrzeli vključujejo pomanjkanje strožjega preskušanja učinkovitosti, raziskav zunaj ZDA in manjšinskih veroizpovedi, preizkušanja mehanizmov delovanja ter ekonomskega vrednotenja
Čustva in varna navezanost kot pot do osebne vere
Full text linkPrispevek obravnava čustva kot temeljno človeško intuicijo, ki človeka vodi k pristnim odnosom, varni navezanosti in osebni veri. Poudarja, da čustva niso ovira za duhovno rast, temveč notranji kompas, ki omogoča sočutje, povezanost in zrelost. Avtorica predstavi pomen varne navezanosti za razvoj čustvene regulacije, empatije in duhovne poglobitve ter pokaže, kako se medgeneracijski čustveni vzorci prenašajo in preoblikujejo v varnem odnosu. V teološkem okviru je varna navezanost razumljena kot odsev človekove ustvarjenosti po Božji podobi – kot odnos popolne varnosti in zaupanja, ki omogoča integracijo čustev v vero in življenje skupnosti.
The article explores emotions as a fundamental form of human intuition guiding individuals toward authentic relationships, secure attachment, and personal faith. It emphasizes that emotions are not an obstacle to spiritual growth but an inner compass fostering compassion, connection, and maturity. The author highlights the role of secure attachment in developing emotional regulation, empathy, and spiritual depth, as well as the transformation of intergenerational emotional patterns within safe relationships. In a theological context, secure attachment is presented as a reflection of humanity’s creation in the image of God – as a relationship of complete safety and trust that enables the integration of emotions into faith and the life of the community
Emotionalized Image of Abraham in 1QapGen
Full text linkPrispevek obravnava čustveno dimenzijo Abrahamove osebnosti v kumranskem besedilu 1QapGen in prikazuje, kako apokrif v nasprotju s kanonično Genezo oblikuje »čustvenizirano« podobo patriarha. S filološko in teološko analizo osrednjih motivov – predvsem joka (בכי) in ljubezni (רחם) – študija pokaže, da čustva v 1QapGen niso pripovedni okras, temveč hermenevtični ključ za razumevanje Abrahamove vere in Božjega razodetja. Abraham v 1QapGen ne deluje kot ideal brez čustev, temveč kot človek, ki veruje s solzami, molitvijo in notranjo predanostjo. V povezavi z Markovim evangelijem se razprava dotakne tudi motiva strahu kot čustvenega prostora razodetja, kjer človek v trepetu in ranljivosti vstopi v bližino Boga. Avtor ugotavlja, da apokrif razširi teološki horizont Geneze, saj se Božja navzočnost razodeva v človekovem čustvenem doživljanju. S tem 1QapGen utemeljuje tisto, kar bi danes lahko imenovali teologijo čustev – razumevanje čustev kot prostora srečanja med človeško ranljivostjo in Božjo milostjo.Prispevek obravnava čustveno dimenzijo Abrahamove osebnosti v kumranskembesedilu 1QapGen in prikazuje, kako apokrif v nasprotju s kanoničnoGenezo oblikuje ‚čustvenizirano‘ podobo patriarha. S filološko in teološkoanalizo osrednjih motivov – predvsem joka ( בכי ) in ljubezni ( רחם ) – študija skušapokazati, da čustva v 1QapGen niso pripovedni okras, temveč hermenevtičniključ za razumevanje Abrahamove vere in Božjega razodetja. Abraham v 1QapGenne deluje kot ideal brez čustev, temveč kot človek, ki veruje s solzami,molitvijo in notranjo predanostjo. V povezavi z Markovim evangelijem se razpravadotakne tudi motiva strahu kot čustvenega prostora razodetja, kjer človekv trepetu in ranljivosti vstopi v bližino Boga. Avtor ugotavlja, da apokrif razširjateološki horizont Geneze, saj se v človekovem čustvenem doživljanju razodevaBožja navzočnost. Na ta način 1QapGen utemeljuje tisto, kar bi danes lahkoimenovali teologija čustev – razumevanje čustev kot prostora srečanja medčloveško ranljivostjo in Božjo milostjo
Rabbi Abraham (Sofer) Schreiber – between the Soča/Isonzo river and the Kvarner Gulf
Full text linkPrispevek na podlagi arhivskih virov in literature osvetljuje delovanje priznanega rabina in profesorja Abrahama Adolfa Schreiberja (1897, Eger–1982, Jeruzalem), sicer pripadnika ortodoksnega judovstva, po rodu iz stare madžarske ortodoksne rabinske družine Sofer-Schreiber. Pripadniki te družine so potomci rabina Mosesa (Chatama) Soferja-Schreiberja (1762, Frankfurt na Majni–1839, Bratislava), ki so ga imenovali tudi Chatam Sofer, vplivnega judovskega učenjaka v veliki in pomembni judovski skupnosti v Bratislavi na tedanjem Ogrskem.Abraham Schreiber je bil odlično izobražen, dober in plodovit pisec, prav v Gorici se je začel posvečati pripravi kritičnih izdaj del srednjeveških talmudistov, specializiral se je predvsem za visokosrednjeveškega rabina Menahema Meirija. Rabin Schreiber je bil zadnji rabinv Gorici, iz mesta je leta 1936 odšel v Opatijo, kjer je skrbel za ortodoksne vernike skupaj s sosednjo Reko (Rijeka, Fiume). Ob sprejemu protijudovske zakonodaje v fašistični Italijise je leta 1939 z družino izselil v Palestino. Med letoma 1948 in 1966 je predaval na Judovskem teološkem seminarju v New Yorku (Jewish Theological Seminary).Based on archival sources and literature, the article deals with the life and activities of the renowned Rabbi and Professor Abraham Adolfo Schreiber (1897, Eger–1982, Jerusalem), a member of Orthodox Judaism, descended from the old Hungarian Orthodox rabbinical Sofer -Schreiber family. Members of this family are descendants of Rabbi Moses(Chatam) Sofer-Schreiber (1762, Frankfurt am Main–1839, Pressburg/Pozsony/Bratislava), also called Chatam Sofer, an influential Jewish scholar in the large and important Jewish community in Bratislava/Pozsony/Pressburg, then in Hungary. Abraham Schreiber was an excellently educated, good and prolific writer, and it wasin Gorizia that he began to devote himself to the preparation of critical editions of the worksof medieval Talmudists, specializing primarily in the High Medieval rabbi Menachem Meiri. Rabbi Schreiber was the last rabbi in Gorizia; in 1936 he left the city for Opatija, where he took care of the Orthodox faithful, together with neighbouring Rijeka (Fiume, Reka). When anti-Jewish legislation was passed in fascist Italy, he and his family emigrated to Palestine in 1939. Between 1948 and 1966, he lectured at a Jewish Theological Seminary in New York
Katoliški pogled na družbeno komuniciranje v pontifikatu Janeza Pavla II.
Full text linkThis study explores the social teaching of the Catholic Church on communication during the pontificate of John Paul II, placing it within the broader historical development of Christian reflection on the media. It analyses key magisterial documents – encyclicals, apostolic exhortations, World Communications Day messages, and texts from the Pontifical Council for Social Communications – highlighting how media serve the human person and the common good when guided by truth, ethics, and dignity. The study addresses major themes such as the meaning of media in society, ethical challenges, principles of Christian communication, the digital revolution, the theological-pastoral foundation of communication, and the need for integrated pastoral planning. It emphasizes the importance of responsible media use, digital formation, cultural dialogue, and inclusive participation. While centred on the contributions of John Paul II, this study is intended to complement prior analyses of other pontificates and invites further research on communication and digitalization during the pontificate of Pope Francis.Študija obravnava družbeni nauk Katoliške cerkve o komuniciranju v času pontifikata Janeza Pavla II. ter ga umešča v širši zgodovinski razvoj krščanskega razmišljanja o medijih. Analizira temeljne cerkvene dokumente – okrožnice, apostolske spodbude, poslanice ob svetovnem dnevu sredstev družbenega obveščanja in besedila Papeškega sveta za družbeno komuniciranje – ter izpostavlja, kako mediji služijo človeku in skupnemu dobremu, kadar jih vodijo resnica, etika in človeško dostojanstvo. Študija se osredotoča na glavne teme, kot so pomen medijev v družbi, etični izzivi, načela krščanskega komuniciranja, digitalna revolucija, teološko-pastoralni temelji komuniciranja in potreba po celostnem pastoralnemnačrtovanju. Poudarja pomen odgovorne uporabe medijev, digitalne vzgoje, kulturnega dialoga in vključujočega sodelovanja. Čeprav se osredinja na prispevek Janeza Pavla II., želi študija dopolniti prejšnje analize drugih pontifikatov in spodbuditi nadaljnje raziskovanjeo komuniciranju in digitalizaciji v času papeža Frančiška
A Corpus-Based Analysis of Selected Somatic Idioms Containing the Component ‚Hand‘
No full textV prispevku smo analizirali izbrane somatske frazeme oz. frazna jedra s sestavino roka, in sicer: [delati kaj] z levo roko, biti igrača/igračka v rokah koga/česa in iz prve roke, iz druge roke, ki so v Slovarju slovenskih frazemov znotraj iztočnice roka razvrščeni abecedno. Njihovo rabo smo proučevali v dedupliciranem korpusu Gigafida 2.0 s konkordančnikom CJVT in s pomočjo konkordančnika NoSketch Engine.
Pri prvem frazemu oz. fraznem jedru so posebej relevantne tri vidskoparne glagolske sopojavnice: jemati/vzeti (kaj) z levo roko, opraviti/opravljati (kaj) z levo roko in lotiti/lotevati se (česa) z levo roko, ki se pogosteje pojavljajo v nikalnem in modalnem okolju, obvezno vezljivostno mesto pa najpogosteje zasedajo samostalniki s področja športa.
Frazem biti/postati igrača/igračka v rokah (koga ali česa) ima več variant, pri čemer sta najfrekventnejši sestavini frazema glagol biti in manjšalnica igračka. Podatki kažejo, da smo najpogosteje igračka v rokah močnejših, usode, (višje, močnejše) sile, politike, drugih in ljudi.
Tipični glagolski kolokatorji ob fraznih jedrih iz prve roke in iz druge roke so pomensko specializirani. Frazno jedro iz prve roke se povezuje zlasti z glagoli védenja, zaznavanja in sporočanja, medtem ko se frazno jedro iz druge roke pogosteje sopojavlja z glagoli, ki označujejo nakup, prodajo oz. pridobivanje česa.
Slovar slovenskih frazemov še ne registrira najpogostejše variantne glagolske sestavine ob fraznem jedru z levo roko, torej enote vzeti (kaj) z levo roko. V slovarju je nekoliko nepričakovana tudi navedba frazema kupiti (kaj) iz prve roke, saj se frazno jedro ne povezuje z glagoli, ki označujejo nakup oz. prodajo (v korpusu GF 2.0 se pojavljajo le 3 rabe te enote), ampak pogosteje z glagoli iz pomenskega polja védenja, zaznavanja in sporočanja.In this paper, an analysis is presented of selected Slovene somatic phraseological units or phraseological cores containing the component roka ‘hand’ ([delati (kaj)] z levo roko, biti igrača/igračka v rokah (koga/česa), and iz prve roke, iz druge roke), which are listed alphabetically under the entry roka in the Slovar slovenskih frazemov (Dictionary of Slovene Phrasemes). Their usage was studied using the deduplicated Gigafida 2.0 corpus with both the CJVT concordancer and the NoSketch Engine concordancer.
For the first phraseological unit, three aspectually paired verb collocates are particularly relevant: jemati/vzeti (kaj) z levo roko, opraviti/opravljati (kaj) z levo roko, and lotiti/lotevati se (česa) z levo roko, which frequently appear in negative and modal contexts. The obligatory valency slot is most commonly filled by nouns from the domain of sports.
The phraseological unit biti/postati igrača/igračka v rokah (koga ali česa) exists in multiple variants, with the most frequent components being the verb biti and the diminutive noun igračka. Data show that we are most often igračka v rokah of the powerful, of fate, (higher or stronger) forces, politics, others, and people.
Typical verbal collocators accompanying the phraseological units iz prve roke and iz druge roke are semantically specialized. The unit iz prve roke is primarily associated with verbs of knowing, perceiving, and communicating, whereas iz druge roke more commonly co-occurs with verbs denoting buying, selling, or acquiring something.
The Dictionary of Slovene Phrasemes does not yet register the most common variant of the verbal component occurring with the phraseological unit z levo roko, i.e. vzeti (kaj) z levo roko. The entry kupiti (kaj) iz prve roke registered in the dictionary may also be somewhat misleading, as the unit iz prve roke is not typically associated with verbs of buying or selling (only three instances of this unit appear in the GF 2.0 corpus), but more frequently with verbs from the semantic field of knowing, perceiving, and communicating
Frazeološke enote na področju trajnosti: Analiza sestavine zeleno v hrvaščini, nemščini in angleščini
No full textKlimawandel und Nachhaltigkeit sind zu einem wichtigen Bestandteil des alltäglichen Diskurses geworden, was die Nutzung und Entwicklung von Terminologie und Phraseologie im Zusammenhang mit den Herausforderungen, denen sich die heutige Gesellschaft gegenübersieht, fördert. In dieser Untersuchung liegt der Schwerpunkt auf Phrasemen, die im Kontext der Nachhaltigkeit verwendet werden, sowie auf zunehmend verbreiteten metaphorischen Kollokationen, die das Adjektiv grün enthalten. Ziel der Arbeit ist es, Phraseme mit der Komponente grün sowie mit Komponenten, die sich auf das Grün beziehen (Gras, Busch, Blatt, Baum, Wald), im Wortschatz des Kroatischen, Deutschen und Englischen zu analysieren. Nach der Bedeutungsanalyse wird ihre Verwendung in den verfügbaren Korpora für jede der drei Sprachen im Tool Sketch Engine überprüft. Die Analyse wird folgende Fragen beantworten: Auf welche Bedeutungen beziehen sich Phraseme mit der Komponente grün und mit Komponenten, die sich auf das Grün beziehen? Sind ihre Bedeutungen auf den Diskurs über Nachhaltigkeit abgestimmt? Auf welche Konzepte beziehen sich metaphorische Bezeichnungen mit dem Adjektiv grün, und sind sie mit dem Begriff Nachhaltigkeit verbunden? Abschließend werden die Unterschiede und Gemeinsamkeiten zwischen den drei Sprachen ermittelt.Climate change and sustainability have become significant parts of everyday discourse, encouraging the use and development of terminology and phraseology related to the challenges that the modern society is currently facing. This study focuses on phrasemes used in the context of sustainability and the increasingly widespread metaphoric collocations containing the adjectives referring to green. The goal is to analyze phrasemes with the element referring to green and those related to greenery (e.g., grass, leaf, tree, forest) within the lexicon of Croatian, German, and English. After analyzing their meanings, the study examines their usage in corpora available in the tool SketchEngine for each of the three languages. The analysis aims to address the following questions: What meanings are associated with phrasemes containing the constituent green and those related to greenery? Have their meanings been adapted to the discourse on sustainability? What do metaphorical collocations with the adjective green signify, and are they linked to the concept of sustainability? Finally, the study identifies the differences and similarities across the three languages.Podnebne spremembe in trajnostnost so postale pomemben del vsakdanjega diskurza, kar spodbuja razvoj in uporabo terminologije ter frazemov, povezanih z izzivi sodobne družbe. Prispevek se osredotoča na frazeme, ki se uporabljajo v zvezi s pojmom trajnostnosti, ter na vse bolj razširjene metaforične kolokacije, v katerih se pojavlja pridevnik zelen. Cilj raziskave je analizirati frazeme s sestavino zelen ter tiste, povezane z zeleno barvo (npr. trava, list, drevo, gozd), v hrvaški, nemški in angleški leksiki. Semantični analizi sledi pregled rabe v korpusih, ki so dostopni s pomočjo orodja SketchEngine za vse tri jezike. V analizi želimo odgovoriti na naslednja vprašanja: Katere pomene imajo frazemi s sestavino zelen in frazemi s sestavinami, ki so povezani z zeleno barvo? V kolikšni meri so njihovi pomeni usklajeni z diskurzom o trajnosti? Na katere koncepte se nanašajo metaforični izrazi s pridevnikom zelen in ali so povezani s pojmom trajnosti? V sklepnem poglavju so predstavljene razlike in podobnosti med analiziranimi jeziki