Institute of Contemporary History Publishing House OMP
Not a member yet
247 research outputs found
Sort by
Slovenski književniki in 1. svetovna vojna
No full text1. avgusta 1914, le nekaj dni po vojni napovedi Avstro-Ogrske Srbiji in s tem formalnemu izbruhu prve svetovne vojne, je Ivan Cankar objavil v dnevniku Slovenski narod črtico Pogled iz škatlice, v kateri je izrekel zelo pikre besede na račun umetnikov oz. novelistov, kot jih je imenoval v sestavku. V črtici je namreč spregovoril o vzvišeni osamljenosti ali bolje varnemu zavetju, v katerem naj bi bivali umetniki, če že ne dobršen del inteligence (≫V škatlici živiš in v škatlico gledaš...≪). Pri tem se je obregnil ob držo, kije v tistih dneh zaradi naglega stopnjevanja dogodkov postala, vsaj zanj, nevzdržna. V slutnji vojnih grozot je naravnost zahteval od umetnikov, da se do njih opredelijo in izstopijo iz štirih sten lastnega ogledala, s tem ko je nazadnje vzkliknil: ≪Premisli..., kod in kam in kako zoper to vesoljno krivico, zoper to vesoljno smrt? Kadar opraviš to premišljevanje, razbij ogledalo, zakleni škatlico enkrat za vselej, da ne segniješ v nji. Če si preslab v teh časih strahote, moči in boja, se zakleni ter segnij; nič te ne bo škoda.
Slovenci v osemdesetih letih
No full textDosmrtni predsednik Jugoslavije Josip Broz - Tito je umrl v Kliničnem centru v Ljubljani, po uradnih podatkih 4. maja 1980 ob 15. uri in 5 minut. Smrt v jugoslovanskem vrhu ni povzročila pretresov, že v začetka leta 1980, ko se je začela njegova zdravstvena agonija, med katero opravilno ni bil več sposoben, je bilo jasno, da Jugoslaviji ne bo več vladal. Več kot dva meseca in pol pred smrtjo, 14. februarja 1980 (Tito naj bi bil tedaj le še občasno pri zavesti oz. že v komi ali celo klinično mrtev), je predsedstvo SFRJ ob asistenci predsedstva CK ZKJ že imelo pripravljen scenarij njegovega pogreba
"Vojski prijazen in zaželen garnizon": Ljubljanski častniki med prelomom stoletja in prvo svetovno vojno
No full textČastniki kot poklicna in socialna skupina ter njihova vključitev v življenje ljubljanskega mesta in meščanstva so tema tega razpravljanja. Tovrstne raziskave so tudi v svetovnem zgodovinopisju sorazmerno nove. Ker je vojaštvo imelo veliko vlogo v zgodovini, sicer sega popisovanje bitk in vojskovodij ali posameznih enot kar v same začetke historiografije. Že veliki Grk Tukidides je svojo Peloponeško vojno začel z besedami: ≫Tukidides, atenski državljan, je opisal vojno Peloponezanov in Atencev. Povedati hoče, kako so se med seboj bojevali.≪ A kljub temu se je zanimanje vojaškega zgodovinopisja šele v zadnjih dveh desetletjih začelo usmerjati tudi v raziskave častniškega zbora ali vojakov kot posebne družbene (ah poklicne) skupine
Preteklost sodobnosti: Izbrana poglavja slovenske novejše zgodovine
No full textPričujočih sedemnajst prispevkov in izbrano slikovno gradivo so avtorji, raziskovalci Inštituta za novejšo zgodovino pripravili za slovenski šolski prostor kot prikaz novejše slovenske zgodovine. Besedila ponujajo tehtnejši, manj znan vpogled v zgodovino predvsem mladim, generaciji gimnazijcev in učiteljem ter profesorjem zgodovine v osnovnih in srednjih šolah, ki se želijo na poljudnejši, a kljub vsemu na poglobljen način seznaniti z novostmi in novim načinom pisanja in opisovanja zgodovinskega dogajanja ter predstavljanjem vsebin iz slovenske pretekle in polpretekle stvarnosti. Cilj knjige je prikazati preteklost, ki je tudi nujnost naše gospodarske, kulturne, humanistične in politične slovenske sodobnosti
Preteklost sodobnosti: Izbrana poglavja slovenske novejše zgodovine
No full textPričujočih sedemnajst prispevkov in izbrano slikovno gradivo so avtorji, raziskovalci Inštituta za novejšo zgodovino pripravili za slovenski šolski prostor kot prikaz novejše slovenske zgodovine. Besedila ponujajo tehtnejši, manj znan vpogled v zgodovino predvsem mladim, generaciji gimnazijcev in učiteljem ter profesorjem zgodovine v osnovnih in srednjih šolah, ki se želijo na poljudnejši, a kljub vsemu na poglobljen način seznaniti z novostmi in novim načinom pisanja in opisovanja zgodovinskega dogajanja ter predstavljanjem vsebin iz slovenske pretekle in polpretekle stvarnosti. Cilj knjige je prikazati preteklost, ki je tudi nujnost naše gospodarske, kulturne, humanistične in politične slovenske sodobnosti
Mitska stvarnost koroških knežjih kamnov
No full textDoslej so ustoličevanje koroških vojvod obravnavali v veliki meri kot opis historičnega dogajanja. V spomenikih, ki so pri tem sodelovali, so videli predvsem odraz historičnih dogodkov. Oboje so sklepali zato v dokazni krog, ki je v posameznih vidikih postal povsem jalov. Naj omenim le neskončno diskusijo o koroškem palatinatu, v kateri je vojvodski stol pogosto dokazoval palatinat, ta pa stol. Ni moj namen ponovno ≫preigrati≪ razprave o ustoličevanju, čeprav bi bila to zelo zanimiva tema, še zlasti za zgodovino zgodovinopisja. Starejša dela sem pritegnil samo toliko, kot je bilo najbolj neobhodno. Izsledki pričujoče raziskave namreč kažejo, da bo v bodoče potrebno zlasti interpretativni del diskusije ponoviti na povsem novih izhodiščih. Prav tako ni moj namen obravnavati ustoličevanje kot del novodobnega nacionalnega mita, ker ta izvira iz potreb sedanjosti in ne preteklosti. Če ga hočemo razumeti, ga moramo zato obravnavati v kontekstu sodobne zgodovine
Rožmanov proces
No full textEkspertiza dveh zgodovinarjev, ki sta pregledala ohranjeno arhivsko gradivo povezano s to temo
Češko-slovenski stiki med svetovnima vojnama
No full textKonec prejšnjega stoletja sta se v Trebiču na Moravskem poročila hčerka gimnazijskega ravnatelja Tekla Marešova in mlinarjev sin, geometer Ferdinand Čermak. Poroka je bila proti volji staršev in ker jima je sorodstvo grenilo življenje, sta vzela pot pod noge in se preselila čisto na drug konec Avstrije — v Ljubljano. Tam sta ostala vse življenje, si ustvarila družino in dom, njuni otroci so se vsi rodili v Ljubljani.Omenjeni Ferdinand Čermak je bil moj praded. Ker je bil nekaj časa predsednik Češke obce v Ljubljani, torej češkega društva, ki je delovalo v Ljubljani, je med njegovo zapuščino ostalo tudi precej dokumentov tega društva in drugih dokumentov, ki pričajo o življenju Čehov v Sloveniji in stikih Slovenije s Češkoslovaško med obema vojnama. Ob pregledovanju tega gradiva se je rodila želja, da bi o tej temi izvedela kaj več. Tako je počasi prišlo do zamisli za to delo.Ko sem se naloge lotila, se je pokazalo, da je vprašanje češkoslovaško-slovenskih odnosov precej širše, kot je sprva kazalo. Najprej sem se omejila na časovno obdobje med obema svetovnima vojnama. Stiki in medsebojni vplivi so bili v tem obdobju zelo intenzivni, v Sloveniji je živelo precej Čehoslovakov, obstajale so organizacije, ki so te stike načrtno gojile, na voljo je bilo veliko gradiva, virov in literature, obstajajo še žive priče takratnega dogajanja, informatorji, ki so mi lahko marsikaj pojasnili. Hkrati pa je druga vojna pomenila velik mejnik, saj so se stvari na področju češkoslovaško-slovenskih stikov po njej, predvsem pa po letih 1948/49, močno spremenile
Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929-1955
No full textDržavni zbor Republike Slovenije je zaprosil slovenske zgodovinarje, da pripravijo znanstveno poročilo o novejši zgodovini Slovencev. Besedilo naj bi bilo zgodovinopisna podlaga za opredeljevanje državnega zbora do nekaterih odprtih vprašanj bližnje preteklosti.
Težišče poročila je zato v prikazu prelomnih točk, ki so ključne za razumevanje in pojasnitev vzrokov za razcep v slovenski družbi. Zato obravnava predvsem politična vprašanja, vendar pa upošteva tudi druge vidike (gospodarske, socialne, kulturne), pomembne za razumevanje slovenske razcepljenosti. Časovno zajema slovensko zgodovino tridesetih let, ko sta polarizacija in idejna nestrpnost naraščali, drugo svetovno vojno, ko so nasprotja dosegla vrhunec in se končuje s petdesetimi leti našega stoletja, ko že popušča pritisk totalitarne države.
Poročilo je napisano na podlagi do sedaj opravljenih raziskav in vedenja avtorjev ter je vsebinsko usklajeno. Besedilo je namreč skupinsko delo dvanajstih slovenskih zgodovinarjev, izbranih na podlagi njihovega dosedanjega znanstvenega dela. Vsa organizacijska in koordinacijska dela je opravil Inštitut za novejšo zgodovino. V avtorski skupini so bili: dr. Zdenko Čepič, znanstveni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino, prof. dr. Tone Ferenc, znanstveni svetnik Inštituta za novejšo zgodovino, dr. Aleš Gabrič, asistent-doktor Inštituta za novejšo zgodovino, dr. Bojan Godeša, znanstveni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino, mag. Boris Mlakar, asistent- magister Inštituta za novejšo zgodovino, prof. dr. Dušan Nećak, redni profesor na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete univerze v Ljubljani, dr. Jože Prinčič, znanstveni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino, znanstveni svetnik Inštituta za
novejšo zgodovino, dr. Božo Repe, docent Pedagoške fakultete univerze v Mariboru, dr. Anka Vidovič-Miklavčič, višja znanstvena sodelavka Inštituta za novejšo zgodovino, prof. dr. Peter Vodopivec, redni profesor na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete univerze v Ljubljani, in prof. dr. Milan Zevart, redni profesor v pokoju
Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskaem
No full textThe Counts of Gorizia. This family of highborn feudals began to assert itself more obviously when the Investiture Conflict went to an end and when it was given the title the Counts of Gorizia and stewards of the Church of Aquileia. In the middle of the 13th Century they inherited from the Counts of Tyrol, thus getting another count title and stewardship over the dioceses in Brixen and Trident, besides they were also Carinthian Counts Palatine from the 14th Century at the latest. In 1271 the family split into two branches: of Gorizia-Tyrol and of Tyrol-Gorizia. Meinhard IV of Tyrol-Gorizia became also the Duke of Carinthia in 1286, thus achieving the rank of the Imperial Duke, however, the man line of this branch of the Counts of Gorizia became extinct as early as in 1335. The Gorizia- Tyrolian branch, which reached its climax with Albert II ( t 1304) and especially his son Henry II ( t 1323), whose dominion extended, at the height of his power, practically from the river Brenta in the river Po lowland to the Croat border on the river Kolpa and from the Pustertal in Tyrol to Istria, again split into two branches in 1342. The Gorizia estates in Istria and in Carniola (Slovene March with White Carniola), which the Count Albert IV had been given, passed into the hands of the Habsburgs as early as in 1374, whereas the rest of the estates of the Counts of Gorizia in the Carst, in Friuli, in the Isonzo region and in Carinthia the Habsburgs inherited in 1500 after the death of the last Count of Gorizia Leonhard. Vzpon in propad goriških grofov je tema, ki je že dolgo tega našla svoje mesto na delovnih mizah zgodovinarjev. Na začetku resnega, to je na originalnih virih temelječega in zato še danes uporabnega dela stoji grof Rudolf Coronini de Cronberg in njegov Tentamen genealogico-chronologicum iz srede 18. stoletja, kjer je v obliki regestov objavil tudi številne goriške listine. Usoda ali naključje je hotelo, da se je tudi zadnji član tega plemiškega rodu, ki se je v 16. stoletju iz okolice Bergama preselil v Gorico, Guglielmo Coronini (umrl 1990), v svojih zrelih letih ukvarjal s starejšo goriško zgodovino in intenzivno zbiral gradivo za projekt Gorizia Comitale, v okviru katerega naj bi v petih knjigah izšel tudi goriški Diplomatarij