INZ Open Journal Systems (Institute of Contemporary History)
Not a member yet
4877 research outputs found
Sort by
»Dvigam to čašo za bratstvo in enotnost naših narodov«
After the end of the Second World War, the communist authorities in the new Yugoslavia maintained that they had resolved the national issue once and for all. Naturally, this was far from the truth, as old grudges and differences between cultures cannot be done away with simply by changing the political system and reorganising the state. The following article discusses the expressions of nationalist intolerance in the upper Gorenjska region, according to records preserved in the form of documents stored in the archival funds of the Judge for Minor Offences in Radovljica and the Regional Court of Radovljica. Due to its high concentration of industry, e.g. the Jesenice ironworks, the Gorenjska region was one of the main target areas of »migrant« workers from the southern republics of Yugoslavia, who brought with them their own culture and habits, which often led to conflict situations between these workers and the domestic inhabitants.Po končani drugi svetovni vojni je komunistična oblast v novi Jugoslaviji trdila, da je narodno vprašanje rešila enkrat za vselej. Seveda pa to še zdaleč ni bilo res, saj se starih zamer med narodi in različnosti med kulturami ne da odpraviti enostavno z zamenjavo političnega sistema in drugačno organizacijo države. Pričujoči prispevek obravnava izražanje narodnostne nestrpnosti na gornjem Gorenjskem, kot se je ohranilo v dokumentih ohranjenih v arhivskih fondih Sodnika za prekrške Radovljica in Okrajnega sodišča Radovljica. Gorenjska je bila zaradi svoje industrije, npr. železarne na Jesenicah, velik cilj priseljevanja delavcev iz južnih republik, ki so s sabo prinesli svojo kulturo in navade, kar pa je dostikrat vodilo v konfliktne situacije z domačim prebivalstvom
Afirmacija ustne zgodovine v kontekstu pripovednega zgodovinopisja
The various historiographical approaches differ from one another mostly in that some advocate history as a narrative, a history of events and individuals, while others see history as a set of structures or long eras. The article focuses primarily on the turn towards an assessment of narration in historiography, or the “linguistic turn” that was the product of narrative historiography. One factor that contributed to this was oral history, which developed in the 1970s. In the 1980s the history of marginal social strata opened up some methodological issues that enabled oral history to establish itself within historiography.Različne zgodovinske usmeritve se v osnovi razlikujejo predvsem po tem, da ene zagovarjajo zgodovino kot pripoved, zgodovino dogodkov in posameznikov, druge pa zgodovino struktur oz. dolgega trajanja. V prispevku je pozornost namenjena predvsem obratu k ovrednotenju naracije v zgodovinopisju oz. t. i. lingvističnemu obratu, ki ga je proizvedlo narativno zgodovinopisje. K njemu je med drugim prispevala tudi ustna zgodovina, ki se je razvila v 70. letih 20. stoletja. Z zgodovino marginalnih družbenih slojev pa je v 80. letih 20. stoletja odprla nekatera metodološka vprašanja, ki so ustni zgodovini pripomogla k afirmaciji znotraj zgodovinske stroke
Termoforji na recept in drobovina za Hitlerjev rojstni dan: Mojca Šorn: Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno
Kdo je kdaj v cehu plačal ceho
A guild connected its membership on the professional, religious and charitable levels. Their religious insignia reflected strict obedience to Catholic moral values, one tenet of which no doubt was to avoid excessive drinking. Despite this, life in guilds often involved full tables and glasses, which in many cases led both the light-hearted masters and their assistants into irrisistible temptation. They often succumbed to it, and their drunkenness consequently led to scandals and a poor reputation for the trade and the guild of which they were members. The rulers, who became ever more radical in their attempts to reduce the guilds’ independence after the mid-16th century, enjoyed full support of the Church structures and put a lot of effort into cutting expenses for various guild feasts and imposing strict sanctions for those who spent more on banquets and drink than was allowed. The Guild Commissioners, who were appointed by the authorities, carefully controlled the annual guild account reports. They took care that guild rules were adhered to. In particular during the time of Charles VI, Maria Theresa and Joseph II, these rules strictly required the craftsmen to live virtuously and piously with no excessive wastefulness and convivality. However, restrictions on excessive drinking by guild members were just another example of the deep gap between the regulations, on the one hand, and real life on the other.Cehi so svoje članstvo povezovali na strokovni, verski in karitativni ravni. Iz njihovega verskega obeležja je izhajalo tudi strogo spoštovanje katoliških moralnih vrednot, kamor je prav gotovo sodilo izogibanje pretiranemu popivanju. Kljub temu pa se je cehovsko življenje pogosto odvijalo ob polni mizi in polnih kozarcih, kar je številne mojstre in pomočnike nemalokrat spravilo v skušnjavo, ki so ji lahkomiselno podlegli in s svojo pijanostjo spravljali v pohujšanje in na slab glas obrt in ceh, ki so mu pripadali. Vladarji, ki so od sredine 16. stoletja dalje vedno radikalneje posegali v samostojnost cehov, so si ob nedeljeni podpori cerkvenih struktur prizadevali za zmanjševanje izdatkov za raznovrstne cehovske pogostitve in strogo sankcioniranje nedovoljenih izdatkov za pojedine in pijačo. Od oblasti postavljeni cehovski komisarji so skrbno kontrolirali letne cehovske obračune in skrbeli za spoštovanje cehovskih pravil, v katerih se od obrtnikov zlasti v času Karla VI., Marije Terezije in Jožefa II. neizprosno zahteva krepostno in pobožno življenje brez pretirane zapravljivosti in veseljačenja. Med zapisanim in življenjem pa je tudi v primeru omejevanja popivanja cehovskih obrtnikov zijal velik prepad
"Vojne poroke" med prvo svetovno vojno
The article deals with wartime weddings during the First World War. The data about these weddings is based on the parochial registers of the town parishes of Ljubljana and the notices in the dailies Slovenec and Slovenski narod. The author presents the dimensions of “wartime weddings” and the motives for getting married, including the following: from the opportunity to become eligible for social support to the formalization of long-term non-marital relationships and the recognition of illegitimate children.Prispevek obravnava vojne poroke v času prve svetovne vojne. Podatki o njih temeljijo na poročnih maticah ljubljanskih mestnih župnij in noticah v časopisih Slovenec in Slovenski narod. Avtorica prikaže razsežnost sklepanja t. i. vojnih porok in različne vzroke zanje: od možnosti pridobitve državne podpore, do formalizacije že dalj časa trajajoče izvenzakonske zveze in priznanja nezakonskih otrok
"Pustili so vse in čez noč odšli.": Prispevek k ilegalnemu izseljevanju iz Posočja v Italijo po drugi svetovni vojni v luči ustnih pričevanj
The article focuses on Posočje in the period after the Second World War, when it experienced mass migration within Slovenian ethnic territory and also across the border. Following the premise that individuals are not only passive observers but also active co-creators of their time, the author gives ear to some “invisible” individuals who belonged to illegal emigration currents towards Italy. With the help of oral testimony from émigrés and their contemporaries from Posočje, she tries to present the situation in contemporary society that stimulated emigration. At the same time, she analyses their decision to emigrate. The testimonies reveal that the decision to emigrate was based on various motives. It is precisely because of this fact, which was based on observation of migration processes at the personal level, that it is necessary to reduce the absolute importance of political and economic denominators as the reasons for emigration. At the same time, this questions the universality of official designations of émigrés.Avtorica se v svojem prispevku osredotoča na Posočje, ki je bilo po drugi svetovni vojni priča masovnemu preseljevanju tako znotraj slovenskega ozemlja kot tudi preko meje. Izhajajoč iz premise, da je vsakdo ne le pasivni opazovalec, ampak tudi aktivni sooblikovalec svoje dobe, prisluhne nekaterim »nevidnim« posameznikom, ki so tvorili ilegalne izseljenske tokove proti Italiji. Skozi ustna pričevanja izseljencev in njihovih sodobnikov iz Posočja skuša izpostaviti razmere v tedanji družbi, ki so delovali stimulativno za prebeg, hkrati pa analizirati njihovo odločitev za izselitev. Pričevanja izseljencev razkrivajo, da je bila odločitev za prebeg največkrat rezultat seštevka različnih motivov. Prav to dejstvo, ki izhaja iz opazovanja migracijskih procesov z osebne ravni, kliče po zmanjševanju absolutnosti političnih oziroma ekonomskih imenovalcev kot razlogov za izselitev in hkrati postavlja pod vprašaj univerzalnost uradnih oznak, ki se nanašajo na izseljence
Bogata bera z obale: Acta Histriae, let. 16 (2008), št. 1–2, Plemstvo v obalnih mestih in beneška in osmanska prisotnost na Jadranu v zgodnjem novem veku št. 3, Zgodovina prometnih povezav: 150 let Južne železnice št. 4, Interpreti kultur: dominantne in podrejene kulture v so
TiP v LRS: Bojan Himmelreich: Pike, špekulanti in Trumanova jajca: preskrba prebivalstva Slovenije z blagom široke potrošnje v letih 1945-1953. Celje : Zgodovinski arhiv, 2008. 367 strani
Problem Hermanovega sodišča
In his article, the author offers a new solution to the problem of the character of the court that processed and acquitted Veronika Desenice, the second wife of Count Friderik II of Celje, on account of witchcraft and poisoning in 1425. Friderik’s father, Count Herman, subsequently vented his rage on the young daughter-in-law, first by bringing her to trial and later by executing her extrajudicially. Up to now researchers have believed that the process took place in a secular court. However, the content of the charge, as presented in the only source, the Chronicles of the Counts of Celje from the mid- 15th century, shows that the case probably did not fit in the context of secular but rather church judicature.V članku avtor predlaga novo rešitev problema značaja sodišča, ki je leta 1425 procesiralo in oprostilo Veroniko Deseniško, drugo ženo grofa Friderika II. Celjskega obtožb o čaranju in zastrupljevanju. Friderikov oče grof Herman se je zato znesel nad mlado snaho, najprej s postavitvijo pred sodišče, nato pa z njeno zunajsodno usmrtititvijo. Doslej so raziskovalci menili, da je proces potekal na posvetnem sodišču. Na podlagi vsebine obtožbe, kot jo predstavlja edini vir »Kronika grofov Celjskih« iz srede 15. stoletja, pa kaže, da ta primer najbrž ni šel v kontekst posvetnega, temveč cerkvenega sodstva