INZ Open Journal Systems (Institute of Contemporary History)
Not a member yet
4877 research outputs found
Sort by
Deatribucija baročnemu kiparju Francu Krištofu Reissu pripisanih del
Get PDFThe article presents a systematic analysis of all sculptures made for church interiors that have so far been uncritically assigned to the Maribor-based sculptor Franz Christoph Reiss (1688–1711). The basis for the comparative analysis are the altar of St Francis Xavier at Ptujska Gora, where Reiss’s authorship is confirmed with documents, and the altar of St Florian in Maribor Cathedral, which is rightfully assigned to him. Based on comparisons to the works mentioned above, most works previously attributed to Reiss may be excluded from the oeuvre of his workshop. While the great altar in the Franciscan church in Varaždin was probably created in the workshop of the sculptor Lorenz Kaiser from Maribor, other pieces originated from at least six—for the time being unidentified—sculpture workshops that operated at the turn of the seventeenth and eighteenth centuries.V prispevku so sistematično analizirana vsa kiparska dela, izdelana za cerkvene notranjščine, doslej nekritično pripisana mariborskemu kiparju Francu Krištofu Reissu (1688–1711). Kot izhodiščni deli za primerjalno analizo služita oltar sv. Frančiška Ksaverja na Ptujski Gori, kjer je Reissovo avtorstvo potrjeno z dokumenti, in oltar sv. Florijana v mariborski stolnici, ki mu je upravičeno pripisan. Na osnovi primerjav z njima lahko večino del, atribuiranih Reissu, iz opusa njegove delavnice izključimo. Medtem ko je veliki oltar v varaždinski frančiškanski cerkvi verjetno nastal v delavnici mariborskega kiparja Lovrenca Kaiserja, so drugi kosi iz vsaj šestih – za zdaj še neidentificiranih – kiparskih delavnic, ki so delovale na prehodu iz 17. v 18. stoletje
Škof Anton Martin Slomšek in župnija Mozirje: Stiki škofa Slomška z Mozirjem po gradivu Nadškofijskega arhiva Maribor
Get PDFDrawing on archival material from the Maribor Archdiocesan Archives, the article discusses the dealings that Anton Martin Slomšek, Bishop of Lavant, had with the parish of Mozirje. Slomšek made his first visit to Mozirje in 1833, long before he became Prince-Bishop of Lavant in 1846. During his tenure as bishop, he made three canonical visitations to the parish (in the years 1848, 1854, and 1861); during the last one, he consecrated the filial Church of St. Nicholas at Ljubija. He also maintained many contacts with the parish of Mozirje that may be traced through the official correspondence between the parish and the diocesan ordinariate. The official correspondence concerns the financial and personal matters of the parish, as well as education, pastoral life, and care for sacral buildings. Similar issues were also addressed by other parishes. Somewhat more prominent were the endeavours of Mozirje’s inhabitants to re-establish the benefice, which had been transferred to Šmihel nad Mozirjem as part of the Josephinian church reforms, and a report on a manslaughter committed in 1855.V članku so na osnovi arhivskega gradiva iz Nadškofijskega arhiva Maribor prikazani stiki lavantinskega knezoškofa Antona Martina Slomška z župnijo Mozirje. Slomšek je Mozirje prvič obiskal leta 1833, torej še preden je leta 1846 postal lavantinski knezoškof. Kot škof je v župniji Mozirje opravil tri kanonične vizitacije (1848, 1854 in 1861), ob zadnji je posvetil podružnično cerkev sv. Miklavža v Ljubiji. Poleg tega je z mozirsko župnijo vzdrževal številne stike, ki jih lahko spremljamo po uradni korespondenci med župnijo in škofijskim ordinariatom. Uradna korespondenca se nanaša na finančne in personalne zadeve župnije, šolstvo, pastoralno življenje in skrb za sakralne objekte. Na podobne zadeve naletimo tudi pri drugih župnijah. Nekoliko izstopata le prizadevanje Mozirjanov za vrnitev beneficija, ki je bil v času jožefinskih cerkvenih reform prenesen v Šmihel nad Mozirjem, in poročilo o uboju, ki se je zgodil leta 1855. 
Državljanstvo bosansko-hercegovskih uradnikov pred in po prevratu leta 1918 s posebnim poudarkom na njihovem prehodu v avstrijsko državno službo in njihovih pravicah do plače in pokojnine
No full textDieser Artikel widmet sich der Situation der Beamten in Bosnien-Herzegowina, deren Rechtsstellung sich vor und nach dem Regimewechsel 1918 erheblich von der anderer Beamter in der österreichisch-ungarischen Monarchie unterschied. Diese unterschiedliche Rechtsstellung hatte bereits während des Bestehens der Habsburgermonarchie, vor allem aber nach deren Zusammenbruch im Zuge der Aufteilung der Bevölkerung auf die Nachfolgestaaten zu Unklarheiten geführt. Während über den Systemwechsel 1918 und seine Folgen für die Beamten im Nachfolgestaat Tschechoslowakei Studien vorliegen, ist dieses Thema für die bosnisch-herzegowinischen Beamten und die damit verbundenen Gehalts- und Pensionsansprüche noch nicht systematisch verfolgt worden und wird in diesem Beitrag behandelt.Članek obravnava položaj uradnikov v Bosni in Hercegovini, katerih pravni položaj se je pred in po spremembi oblasti leta 1918 bistveno razlikoval od položaja drugih javnih uslužbencev v Avstro-Ogrski monarhiji. Ta razlika v pravnem položaju je povzročala nejasnosti že v času obstoja monarhije, še posebej pa po njenem razpadu ob delitvi prebivalstva med države naslednice. Medtem ko so na voljo študije o spremembi sistema leta 1918 in njenih posledicah za javne uslužbence v državi naslednici Češkoslovaški, ta tema za bosansko-hercegovske uradnike in z njimi povezane pravice do plače in pokojnine še ni bila sistematično obdelana, zato jo obravnavamo v tem članku
"S cugom do Bremna in z barko do Noviga Jorka": Izseljenčevo doživljanje poti v Ameriko
No full textLetters written by missionaries and emigrants, preserved mainly in print (in newspapers and magazines), are some of the most important sources of information which give us insight into the experiences of emigrants during the journey from their homeland to the new country of their abode - in this case, the USA. These letters are particularly numerous from the second half of the 19th century. The letters contain descriptive accounts from the period before the First World War of journeys made by land to the European ports of Bremen, Le Havre, Rotterdam and Liverpool, and then onwards, by sailing ships and steamers, across the Atlantic Ocean to New York.Za spoznavanje in razumevanje doživljanja izseljencev na poti od doma do novih krajev bivanja, v našem primeru Združenih držav, so pomembna misijonarska in izseljenska pisma, ki so se v glavnem ohranila v tiskani obliki v časopisju in revijah. Zlasti so številna za drugo polovico 19. stoletja. Z njihovo pomočjo spoznamo nekaj spominskih opisov poti po kopnem do evropskih pristanišč Bremen, Le Havre, Rotterdam, Liverpool in nato z jadrnicami in parniki prek Atlantika do New Yorka v času do prve svetovne vojne
"Jaz nisem nameraval vstreljiti": Proces proti Ivanu Bovhi in druge sodne obravnave izgredov ob obisku čeških visokošolcev v Celju 1899
No full textDuring a visit by Czech high school students to Celje in the summer of 1899, two shootings occurred in the town in addition to the numerous riots. In both cases, a Slovene pulled the trigger and the victims were Germans. The case of Ivan Bovha, who shot journeyman Julius Grabitsch, elicited the greatest response amongst the public and deepened the conflict between the Germans and the Slovenes in Celje even further. After being held in detention for a considerable period of time, the accused, Ivan Bovha, was released upon trial when the court ruled it had been a case of justified selfdefence. This was greeted as a moral victory by the Slovene camp. The case stirred up a torrent of discussion on the partiality or impartiality of the Celje police and the influence of national politics on the judicial systemOb obisku čeških visokošolcev v Celju poleti 1899 je poleg drugih številnih izgredov kar na dveh koncih mesta prišlo do streljanja. V obeh primerih sta strele sprožila Slovenca, žrtvi pa sta bila Nemca. Največ pozornosti je pritegnil primer Ivana Bovhe, ki je ustrelil dninarja Juliusa Grabitscha. Ta primer je v mestu ob Savinji še bolj globoko zarezal ločnico med dvema nacionalnima taboroma. Po dolgotrajnem priporu je bil obtoženec Ivan Bovha na glavni obravnavi zaradi upravičenega silobrana oproščen, kar je pravzaprav pomenilo moralno zmagoslavje slovenske strani. Ob spremljanju tega primera pa so se postavljala vprašanja o (ne)pristranskem ravnanju celjske mestne policije in o vplivu nacionalne politike na sodstv
"Skupno sta pristopila k sramotni izdaji partije": Partijske kazni prva leta po drugi svetovni vojni
No full text
Le kako je mogoče uskladiti veličino tega duha s to klavrno igro njegovega telesnega bitja
No full textLe kako je mogoče uskladiti veličino tega duha s to klavrno igro njegovega telesnega bitj
