INZ Open Journal Systems (Institute of Contemporary History)
Not a member yet
4877 research outputs found
Sort by
"Zabava in priljudnost nista sami namen plesne umetnosti, njen namen je le, da se odpravijo slabe navade v vedenju in kretanju ter da mu ogladijo njegovo ljubkost in vljudnost": Plesna kultura v dolgem stoletju meščanstva skozi očala bontonov in mode
No full textDance played a significant role for the middle classes because it offered an opportunity not only to socialize but also to strengthen self-esteem. Although 19th-century Catholic moralists spread a negative view of dance, authors of etiquette manuals recognized the role of dance events and provided more or less comprehensive advice on how to conduct oneself, and particularly on how one should not behave at such events. This did not so much concern dancing per se but rather the preparation for the dance event, behavior in proximity to the dance floor and forms of communication at such events. Another important topic was the selection of suitable apparel, which developed and changed over the course of the century in a manner similar to changes in dance itself.Plesne pritrditve so imele znotraj meščanskega miljeja pomembno mesto, saj te niso predstavljale le možnost medsebojnega druženja, ampak je bilo njihov pomen močno povezan z utrjevanjem meščanske samopodobe. Pisci priročnikov o lepem vedenju so kljub negativnem odnosu do plesa, ki so ga širili predvsem katoliški moralisti 19. stoletja, prepoznali pomembnost vloge plesnih prireditev in zato v svojih delih bolj ali manj obsežno podajali navodila primernega in predvsem zaželenega obnašanja na tovrstnih prireditvah. Pri tem ni šlo le za izvajanje plesa samega, ampak tudi za pripravo na plesni dogodek, obnašanje ob plesišču in medsebojno komuniciranje. Pomemben sestavni del plesnih prireditev je bila tudi izbira primerne obleke, ki se je skozi stoletje meščanstva podobno kot ples sam nenehno razvijala in spreminjala
Zatočišče teozofa Hilarija Tofana v Mariboru v desetletju po prvi svetovni vojni
No full textAvtorica se v razpravi ukvarja z življenjsko zgodbo Hilarija Tofana, begunca iz Črnovic (Bukovina), ki je v letih 1919–29 s soprogo Konstanco živel v Mariboru, v prvih letih kot profesor zgodovine in zemljepisa na tamkajšnji realni gimnaziji. Tofanova sta bila v začetku leta 1929 ovadena na okrožnem sodišču: Hilarij zaradi posilstva služkinje Cecilije Miško, Konstanca pa zaradi domačega zdravljenja in smrti petnajstletne služkinje Margarete Dobaj. Po prihodu v Maribor se je začela pri Tofanu kazati paranoja, zakonca pa sta čustvene rane ob izgubi doma blažila z nasiljem nad služkinjami. Velike identitetne preobrate po prihodu v Maribor je skušal Tofan miriti zlasti s študijem teozofije, ki mu je pomagala upravičiti odtujenost od nove dobe, ki je nastopila po véliki vojni. Avtorica ugotavlja, da je bilo življenje zakoncev, ki sta v sebi prepletala nemško, rusko, ukrajinsko, poljsko, slovensko, romunsko zavedanje, edinstvena ilustracija razpada kulturnih imaginarijev po koncu avstro-ogrskega in ruskega imperija
"Trnova pot mojega mladega življenja": Spomini Mihaela Šventa
No full text"Trnova pot mojega mladega življenja"
Spomini Mihaela Švent
1948, 1984, 2048? Boštjan Marko Turk: Kota 101: Kronika črne utopije titoizma. Ljubljana: Philopatridus Illyricus, Radenci: Društvo za raziskovanje zgodovine, 2017. 775 strani.
No full textMali veliki človek pred kraljico: Državniške zamisli in komunikacija državnega uradnika z vladarjem in visoko politiko v času reform v habsburških deželah sredi 18. stoletja
No full textThe theory of the principle and functioning of the state developed fully in the first half of the 18th century. The paradigms of the freedom of man, the natural or divine law and the nature of the ruler’s power also formed occasional pastimes for a high state official, Franc Henrik Baron Raigersfeld (1697–1760). He was a mercantilist, a supporter of Enlightened Absolutism, and shared responsibility to as well as loyalty between the ruler and his subjects. He believed in the considerate ruler but not in Charles Montesquieu’s separation of power into three types. Raigersfeld’s ideas were based on his personal experience in public administration and his communication with Empress Maria Theresa and the ministers.V prvi polovici 18. stoletja se je v Evropi povsem razvila teorija o značaju in delovanju države. S paradigmami o človekovi svobodi, naravnem ali božjem pravu ter naravo vladarjeve oblasti se je priložnostno ukvarjal tudi visoki državni uradnik Franc Henrik baron Raigersfeld (1697–1760). Bil je merkantilist, pristaš razsvetljenega absolutizma ter vzajemne odgovornosti in zvestobe med vladarjem in podaniki. Verjel je v uvidevnega vladarja, ne pa tudi v delitev državniške oblasti med tri ločene veje, kakršno je razvil Charles Montesquieu. Raigersfeldove misli so temeljile tudi na osebnih izkušnjah v državni upravi ter komunikaciji s kraljico Marijo Terezijo in državnimi ministri
»Noviga ni nič. Vojska je hudič.«: Prva svetovna vojna na razglednicah s Spodnje Štajerske
No full textThe illustrated picture postcard from the beginning of the 20th century is an innovative source for history from below, offering insights into the lives of common people. The postcard was the first truly popular medium of mass communication and, before the rise of the telephone, the fastest means of everyday communication. Additionally, World War I made itself evident on postcards. Postcards can reveal signs of wartime, even though the war is rarely mentioned directly. By discussing examples from Lower Styria, we seek to illustrate what can be learned about the time of World War I by looking at postcards: We can learn about everyday troubles and worries, but also how “normal life” continued for civilians. We can gain insights into the daily lives of soldiers and into the tense atmosphere among civilians—insights that cannot be found in official documents.Ilustrirana razglednica z začetka 20. stoletja je v zgodovinopisju inovativni vir, ki nudi pogled »od spodaj« oziroma v življenje preprostih ljudi, saj je bila prvi množični fenomen komunikacije in v času pred telefonom tudi najpomembnejše in najhitrejše vsakodnevno komunikacijsko sredstvo. Da se je leta 1914 začela prva svetovna vojna, lahko razberemo tudi z razglednic, ki ravno tako vsebujejo sledi vojne, čeprav je ta le redko izrecno omenjena. Na primerih tu obravnavanih razglednic s Spodnje Štajerske, ki segajo v čas prve svetovne vojne, razlagava, kaj vse nam lahko razglednice povedo o določenem obdobju: spoznamo vsakodnevne skrbi ljudi, izvemo, kako je potekalo običajno življenje civilnega prebivalstva in dobimo vpogled v vsakdan preprostih vojakov ter v razpoloženje ljudi; vse, kar iz uradnih dokumentov in sporočil za medije ni tako razvidno
Kaj vse nam povedo razglednice: Karin Almasy, Heinrich Pfandl, Eva Tropper (Hg.): Bildspuren – Sprachspuren: Postkarten als Quellen zur Mehrsprachigkeit in der späten Habsburger Monarchie. Bielefeld: Transcript Verlag, 2020. 340 strani.1
No full textFriedrich Bruno Andrieu: Ustanovitelj in lastnik železarn v Štorah in kraju Bruck an der Mur
No full textUstanovitelj in lastnik železarn v Štorah in kraju Bruck an der Mu
»Kdor se hoče učiti, ne sme vinca piti«: Protialkoholno gibanje in mladina na Slovenskem po koncu vélike vojne
Get PDFThe article starts by introducing the sobriety movement, with its focus on youth, during the First World War, which, due to the awareness of transience and stress, among other things, undermined the ethical and moral foundations of society. It then focuses on the treatment of youth and alcoholism, and the anti-alcohol movement in Slovenia in theory and practice in the immediate post-war period, when agitation and organising, in the desire to lay a solid foundation for a healthy and prosperous future, regained strength and validity.Članek uvodoma predstavi treznostno gibanje s poudarkom na mladih v času prve svetovne vojne, ki je zaradi zavedanja minljivosti in stresa med drugim načela tudi etične in moralne temelje družbe. V nadaljevanju se osredini na obravnavo mladine in alkoholizma ter protialkoholno gibanje na Slovenskem v teoriji in praksi neposredno po koncu vojne, ko sta agitiranje in organiziranje v želji po postavitvi trdnih temeljev za zdravo ter uspešno prihodnost ponovno pridobila na moči in veljavi
Medno: od mestnega kopališča do otroškega letovišča
Get PDFAfter the First World War, Ljubljana\u27s city officials began to think of an official bathing area to delight the bathers and bathers who spent their leisure time by the Sava River. At first glance, it seemed that a suitable location was found in Medno in 1929. The lease of the land or the construction of the bathing facilities has sparked a wideranging and heated debate between the supporters of the bathing facilities on the Ljubljanica river on the one hand and the supporters of the bathing facilities on the Sava river on the other. The minutes of municipal meetings, held by the Historical Archive of Ljubljana, provide insight into this. They also show that the high expectations of the Medno supporters were spoiled by the very low number of tickets sold, which led to the abandonment of the Sava baths in 1931. The municipality entrusted the (co-)management of the site to its social policy section, which has used it relatively successfully for children\u27s summer holidays for several years in a row.Po prvi svetovni vojni so ljubljanski mestni možje začeli razmišljati, da bi kopalke in kopalce, ki so svoje proste trenutke preživljali ob reki Savi, razveselili z urejenim kopališčem. Na prvi pogled se je zdelo, da so leta 1929 primerno lokacijo našli v Mednem. Najem zemljišča oziroma postavitev kopališča pa je sprožila obširno in žgočo debato med pristaši kopališč na Ljubljanici na eni ter zagovorniki kopališč na Savi na drugi strani. Vpogled v to nam nudijo zapisniki občinskih sej, ki jih hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana. Ti nam tudi izpričajo, da je podpornikom lokacije Medno visoka pričakovanja kvarila zelo nizka številka prodanih vstopnic, kar je leta 1931 pripeljalo do opustitve tega kopališča ob Savi. Destinacijo je občina v (so) upravljanje zaupala svojemu socialnopolitičnemu odseku, ki jo je relativno uspešno izkoristil za otroška letovanja več let zapored