INZ Open Journal Systems (Institute of Contemporary History)
Not a member yet
4877 research outputs found
Sort by
»Priznal je, da je s helebardo in žvižganjem vodil upornike proti Gorici«: O povezavi crimen laesae maiestatis z upori in pomenu kaznovanja upornikov v tolminskem puntu 1713
The first line of argument in the article is an overview of the legal interpretations of uprising as a crime between the Middle Ages and the 18th century, when a shift in the authority concept occurs under the influence of natural law. This had an impact on the transformation of the offence of insulting the ruler, which became more frequently connected with other crimes, including the crime of uprising. What is presented is the process of distinguishing between the offence of insulting the ruler from the crimes of uprising and treason, the abuse of state symbols and institutions, and of immediate threat to the person of the ruler. The second line of argument concerns the trial of the rebels in the Tolmin Peasant Revolt of 1713. The questionable practices of the serfs that were underlined in the 1713 uprising case by the Imperial Commission as common features of the uprising culture were connected above all with threats to public security and disrespect or threats to the existing social hierarchy. The offence of insulting the sovereign that was proven against some of the executed rebels was traditional because it comprised an insult to the regional prince and a breach of fidelity. For all criminals against whom it was proven, it resulted in the death penalty, while insult to the local authorities counted only as an aggravating circumstance.Prvo tematsko os prispevka predstavlja pregled pravnih interpretacij zločina upora od srednjega veka do 18. stoletja, ko se pod vplivom naravnega prava zgodi premik v dojemanju oblasti. To vpliva tudi na transformacijo delikta žalitve vladarja, ki postane pogosteje povezan z drugimi zločini, torej tudi z zločinom upora. Prikazan bo proces ločevanja delikta žalitve vladarja od delikta upora in izdaje države, zlorabe državnih simbolov in institucij ter neposrednega ogrožanja osebe vladarja. Drugo tematsko os predstavlja sojenje upornikom v tolminskem uporu leta 1713. Sporne prakse podložnikov, ki jih cesarska komisija v primeru upora 1713 izpostavlja kot splošne značilnosti kulture upiranja, so povezane zlasti z ogrožanjem javne varnosti in nespoštovanja oziroma ogrožanja obstoječih družbenih hierarhij. Delikt žalitve suverena, ki je dokazan nekaterim od usmrčenih upornikov, je tradicionalen, saj obsega žalitev deležnega kneza in prelom zvestobe. Pri vseh zločincih, ki jim je dokazan, prispeva k poostritvi smrtne kazni, medtem ko žaljenje lokalnih avtoritet predstavlja zgolj eno od oteževalnih okoliščin za voditelje upora
Županove zdrahe, tegobe in radosti: Župani Teharij, občinske volitve in njihovo delovanje od leta 1849 do razpada Avstro-Ogrske
The Teharje noble municipality was one of the last remains of the Old-Slovenian lower administrative regulation with special freedoms and lower taxes. It enjoyed the status of an old noble municipality (Das Edelthum Tüchern) that survived throughout the Middle Ages till the mid-19th century. For the Teharje people, it marked the end of feudalism and the administrative reforms of Austrian rulers, including the area of municipalities, the end of “nobility”, special rights and other tax privileges. Teharje became an ordinary rural municipality in Styria. Industrialization and the first factories, in particular the Štore steelworks, marked the beginning of a new chapter in the history of the Teharje municipality. After 1875, a political struggle erupted, in particular at municipal elections and involving the choice between the pro-Slovenian and pro-German political camps. The struggle also divided the Steelworks management and had an impact on a large part of the Teharje population, both farmers and workers. The two sides took turns in running the city administration. The main topics that characterized the functioning of mayors and election campaigns included their disputable decisions in the field of public transport and other municipal infrastructure.Teharska plemiška občina je bila eden zadnjih ostankov staroslovenske nižje upravne ureditve s posebnimi svoboščinami in nižjimi davki. Imela je status plemiške koseške občine (Das Edelthum Tüchern), ki se je obdržala celoten srednji vek do srede 19. stoletja. Za Teharčane pomeni končanje obdobja fevdalizma in upravne reforme avstrijskih vladarjev, med drugim tudi na področju občin, konec »plemenitosti«, posebnih pravic in drugih davčnih privilegijev. Teharje postanejo navadna podeželska občina na Štajerskem. Z razvojem industrializacije, nastankom prvih tovarn, zlasti Železarne Štore, se začne v zgodovini teharske občine novo poglavje. Tako se po letu 1875 pričenja boj na političnem področju, predvsem na občinskih volitvah in pri izbiranju župana med slovensko in nemško politično smerjo, ki jo je zastopalo vodstvo Železarne in pod katerega je prišlo tudi veliko teharskega prebivalstva, tako kmečkega, predvsem pa delavskega. Občinsko vodstvo sta si tako izmenjevala slovenska in nemškutarska stran, ki so jih zaznamovale tesne in napete volitve, medsebojna obtoževanja in tudi sporne odločitve županov na področju javne, prometne in druge občinske infrastrukture
»Naša stvar ni za stranke, nego je za ves narod…«: Naša pot: 150 let ustanovitve Južnega Sokola in sokolskega gibanja. Tomaž Pavlin (ur.). Ljubljana: Fakulteta za šport, 2014. 280 strani.
Krmarjenje razmajane avstrijske barke: Cvirn, Janez: Dunajski državni zbor in Slovenci (1848-1918). Celje: Zgodovinsko društvo Celje, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015, 280 strani. (Zgodovini.ce 15)
Laško bere: Premišljena hiša z veliko domišljije. Zbornik ob 40-letnici rednega delovanja Knjižnice Laško. Ur. Metka Kovačič in Matej Jazbinšek. Laško: Knjižnica, 2014. 202 strani.
»Ženske že itak povsod zmagujejo, tukaj pa ne bodo prodrle, hlač jim ne damo. Kdo bo pa potem kiklje nosil?«: Prihod hlačnega krila v Gorico
In 1911 the French fashion designer Paul Poiret presented the spring fashion collection in Paris. Its main attraction was the Jupe-culotte or the divided skirt, as the garment was named in Slovenia. The garment, which was inspired by Oriental culture and fashion, soon reached most European markets, including that of Austria-Hungary and Slovenia. Reactions to the garment that shook women’s established dressing patterns differed across Europe and ranged from support to repulsion and attacks on women. The article presents reactions to the arrival and wearing of the divided skirt in Slovenia, with particular emphasis on the city of Gorizia, where this garment raised special attention.Leta 1911 je francoski modni oblikovalec Paul Poiret v Parizu predstavil spomladansko modno kolekcijo, pri kateri so posebno pozornost požele jupe-culotte, ali hlačno krilo, kot so oblačilo poimenovali na Slovenskem. Oblačilo, ki se je zgledovalo po orientalski kulturi in modi, je v kratkem času uspelo doseči trg večine evropskih držav, tudi avstro-ogrskega in s tem slovenskega. Odzivi na oblačilo, ki je zamajalo dotedanje ženske oblačilne vzorce so bili po Evropi različni in so segali od podpore do zgražanja in napadov na ženske. Članek podrobneje predstavi, kakšni so bili odzivi na prihod in nošnjo hlačnega krila na Slovenskem, s posebnim poudarkom na mestu Gorici, kjer je hlačno krilo poželo posebno pozornost
»Mefisto na carskem dvoru«: Odmevi ob Rasputinovi smrti in kasnejši pogledi nanj na Slovenskem
In Slovenian memory, Grigori Yefimovich Rasputin (1872- 1916) was a man of tremendous influence on the last Russian imperial couple and the then Russian political and church life. During his lifetime, upon and after his death, Slovenians were reminded of the magical power of his persona but at the same time also of his licentious life and inclination to money and social power but also benevolence to the Russian peasant and the common man. He was seen as an opponent of the (world) war, but was also blamed for the decline of the Russian empire because of his lengthy interventions in the decision making. In Slovenia, it was the writer Vladimir Bartol who most immersed himself in the phenomenon of Rasputin. He saw Rasputin as an incarnation of the chaos in Russia before the Bolshevik revolution, as someone who had the suggestive powers of a Biblical prophet, an immense vital force and the confidence with which he almost reached the top position in the country. “This man had to know something about himself and the world, something unknown to most other mortals,” wrote Bartol. Bartol’s warning about the excessive aspect of Rasputin’s personality rounds up the profile of his otherwise negative image in Slovenia.Grigorij Jefimovič Rasputin (1872–1916) se je v slovensko zavest vtisnil kot človek izjemnega vpliva na zadnji ruski carski par ter tedanje rusko politično in cerkveno življenje. Tako za časa njegovega življenja kot ob smrti in kasneje so na Slovenskem opozarjali na magično moč njegove osebnosti, obenem pa poudarjali njegovo razuzdano življenje in nagnjenost do denarja ter družbene moči, a tudi naklonjenost do ruskega kmeta in malega človeka. Imeli so ga nasprotnika (svetovne) vojne, zaradi njegovih dolgoletnih posegov v odločanje v Ruskem carstvu pa tudi krivili za njegov propad. Na Slovenskem se je v Rasputinov fenomen najbolj poglobil pisatelj Vladimir Bartol. V njem je videl utelešenje kaotičnega stanja Rusije pred boljševiško revolucijo, v katerem se je Rasputin s sugestivno močjo svetopisemskega preroka, ogromno življenjsko silo in samozavestjo povzpel na skoraj najvišji položaj v državi. »Ta mož je moral nekaj vedeti o sebi in o svetu, kar večina drugih smrtnikov ne ve«, je zapisal Bartol. Njegovo opozorilo na presežni vidik Rasputinove osebnosti zaokroža izris njegove, sicer negativne podobe na Slovenskem
Ženska vrhniškega sodnika: Podoba neke neprimerne ljubezni v zgodnji meščanski dobi
The article deals with the phenomenon of relationships and the forms of love in the late 18th and early 19th century in Slovenian territory between people of different social background and age who had no noble rank. At its focus is an analysis of the relationship between the Vrhnika market town judge Janez Nepomuk Jurkovič and his three-decades-younger protege and foster daughter Uršula Cerer between 1799-1803. Jurkovič found his pregnant mistress an apartment in Ljubljana, where she had to defend herself because of suspected prostitution before the Mayor of Ljubljana in 1801 and 1803. However, Uršula’s life differed from that of morally downfallen women because she had a home and support for herself and the child; at the same time, it differed from the lives of others involved in concubinage and brief adulteries. More is known about Uršula’s and Jurkovič’s actions and emotions than about other similar relationships because five letters that Jurkovič sent between 1802-1803 to the otherwise illiterate Uršula have survived. Their content and the minutes of the hearings reveal not only the technicalities of the love affair but also their care for the child and a typical Biedermeier love that was completely unlike the late Baroque one.Članek je posvečen fenomenu ljubezenskih zvez med socialno in starostno različnimi osebami neplemiškega porekla ter vlogi in oblikam ljubezni v poznem 18. in zgodnjem 19. stoletju na Slovenskem. Temelji na analizi zveze vrhniškega trškega sodnika Janeza Nepomuka Jurkoviča in njegove tri desetletja mlajše varovanke in rejenke Uršule Cerer v letih 1799–1803. Jurkovič je noseči ljubici našel stanovanje v Ljubljani, kjer se je leta 1801 in 1803 morala zagovarjati pred ljubljanskim županom zaradi suma prostitucije. Uršulino življenje pa je odstopalo od nravstveno padlih žensk, saj je imela urejeno bivališče ter oskrbo zase in za otroka, obenem pa se je razlikovalo od drugih konkubinatov in krajših prešuštniških afer. O Uršulinih in Jurkovičevih ravnanjih in čustvih vemo celo nekaj več kot iz drugih podobnih zvez, saj se je ohranilo pet pisem, ki jih je Jurkovič v letih 1802–1803 napisal sicer nepismeni Uršuli. Njihova vsebina in zapisnik zaslišanja ne razodeva le ljubezensko-tehničnih dejanj, marveč tudi njuno skrb za otroka ter tipično bidermajersko ljubezen, ki je bila povsem različna od poznobaročne
Na morje! Izzivi turističnega razvoja v Istri v času Avstro-Ogrske in italijanske uprave s posebnim ozirom na leto 1925*
The authors analyze the development of tourism in Istria and the islands of Kvarner at the end of the 19th century and at the beginning of the 20th century. The article focuses on the significance of modernization processes, such as the construction of public infrastructure (roads, waterworks), improvement of the health service, and modernization of tourist facilities—all of which encouraged the development of this industry. In addition, it analyzes the developments in the tourist season of 1925, which was declared a Holy Year. The article is based on an overview of the relevant literature, historical records and press accounts (the Slovenian, Croatian, Italian and Austrian press) and includes an analysis of statistical data about the number of visitors to coastal tourist destinations in Istria and the islands of Kvarner during Austrian rule and at the beginning of the Italian period.Avtorja obravnavata turistični razvoj v Istri in na Kvarnerskih otokih konec 19. stoletja in na začetku 20. stoletja, s poudarkom na pomenu modernizacijskih procesov, kot so bili izgradnja javne infrastrukture (prometne poti, vodovod), izboljšanje zdravstvenih storitev, sanacija turističnih objektov, ki so spodbujali razvoj te dejavnosti. Namen je predvsem preučitev poteka dogajanja v turistični sezoni leta 1925, ki je bilo razglašeno za Sveto leto. Prispevek temelji na analizi relevantne znanstvene in strokovne literature, arhivskega gradiva in tiskanih medijev (slovenski, hrvaški, italijanski in avstrijski tisk), z vključevanjem statističnih podatkov o obiskovanju najprepoznavnejših obmorskih turističnih krajev v Istri in na Kvarnerskih otokih v avstrijskem in na začetku italijanskega obdobja
»Tukaj sem bila pridna…«: Življenjski in ustvarjalni fragment skladateljice Brede Šček v Ločah pri Poljčanah
Slovenska učiteljica, pianistka in organistka, skladateljica, zborovodkinja in pevka Breda Šček (roj. Friderika, poročena Orel) se je rodila 10. avgusta 1893 v Trstu (Italija), umrla pa je 20. marca 1968 v Ljubljani. Pokopana je v Avberju pri Tomaju na slovenskem Krasu. Starši niso bili ne intelektualci in ne glasbeniki, oče je bil strojevodja (Jožef Šček iz Vipavske doline), mati Vincencija (Vinka roj. Kante) pa je imela glasbo v krvi