INZ Open Journal Systems (Institute of Contemporary History)
Not a member yet
4877 research outputs found
Sort by
»Proklete babe, zakaj ne grejo prej zdravnika iskat«.Kazenska zadeva ginekologa Benjamina Ipavca leta 1929
No full textThis cultural history paper focuses on a suspended criminal case that took place before the Maribor District Court in 1929 against a respected Maribor gynecologist, Benjamin Ipavec, on account of the suspicion that he was carrying out illegal abortions. Ipavec’s court file, which is held by the Regional Archives Maribor, illustrates the plight of women who had to rely on their own resourcefulness in case of unwanted pregnancy. Abortion was initially illegal in the state of Yugoslavia. In the late 1930s, low birthrates became a highly politicized issue within the Slovenian People’s Party. The party referred to the decreasing birth rates as a moral disease of the nation, abortion became the white plague, and the doctors who performed it, murderers and the most abhorrent plague upon the nation.Avtorica se v kulturnozgodovinski razpravi ukvarja z ustavljenim kazenskim procesom, ki je leta 1929 potekal pred mariborskim Okrožnim sodiščem zoper uglednega mariborskega ginekologa Benjamina Ipavca zaradi suma opravljanja nedovoljenih abortusov. Ipavčev kazenski spis, ki ga hrani Pokrajinski arhiv Maribor, ilustrira stisko žensk, ki so bile v primeru neželenih nosečnosti prepuščene lastni iznajdljivosti. Splav je bil v prvi jugoslovanski državi zakonsko prepovedan, konec tridesetih let 20. stoletja je v Slovenski ljudski stranki potekala izjemna politizacija nizke rodnosti, ki je padanje rojstev označevala kot moralno bolezen naroda, abortus kot belo kugo, zdravnike, ki so ga izvajali, pa kot morilce in najostudnejše škodljivce naroda
»Nova ženska – skrbna mati, žena in gospodinja, zraven pa še veliko več – zaposlena, izobražena in politično dejavna.«: Vida Tomšič in žensko vprašanje
No full textThe article deals with Vida Tomšič and her struggle for gender equality, which became synonymous with “the woman question”. The Communists derived the latter from Marxist theory, according to which full economic independence of women would automatically result in their equality. The woman question was included in the working class revolutionary program, thus distancing it from feminism. Although socialism in Slovenia yielded more social rights, it placed new burdens on women’s shoulders. In addition to being a mother, wife and housewife, the new proclaimed role was that of an educated, employed and politically active woman. The article is based on an analysis and interpretation of primary and secondary sources and presents the work and mentality of one of the most influential female politicians in the former socialist system.Prispevek se ukvarja s prezentacijo Vide Tomšič in njenega boja za enakopravnost spolov, ki je bil strnjen v tako imenovano žensko vprašanje. Slednjega so komunisti izoblikovali na podlagi marksistične teorije, po kateri bi naj enakopravnost žensk avtomatično izhajala iz njihove popolne ekonomske osamosvojitve. Žensko vprašanje so vključili v revolucionarni program delavstva in se tako distancirali od feminizma. Čeprav je obdobje socializma na Slovenskem doprineslo veliko socialnih pravic, je ženske tudi dodatno obremenilo. Poleg vlog matere, žene in gospodinje so postale pomembne tudi vloge izobražene in zaposlene ženske ter ženske, ki je politično dejavna. Naloga, ki je nastala na podlagi metode analize in interpretacije primarnih ter sekundarnih virov, predstavi delo in miselnost ene najvplivnejših političark prejšnjega socialističnega sistema
Ponarejevalci bankovcev Jožef Prelesnik, Jurij Potočnik in Franc Rupnik
No full textMed ponarejevalci denarja, ki so bili na delu v slovenskih krajih, je bil v drugi polovici 19. stoletja najbolj znan Jožef Prelesnik (1832–1898). Prispevek podrobneje govori o ponarejevalcih denarja v prvih desetletjih 20. stoletja na Štajerskem, Francu Rupniku (roj. 1869) in več članih družine Potočnik iz Rošnje pri Št. Janžu na Dravskem polju. Jože in Gašper Potočnik, ki sta pomagala ponarejevalcu Juriju Hvalecu, sta bila obsojena zaradi ponarejanja denarja leta 1891 pred celjskim porotnim sodiščem. Leta 1909 je mariborsko porotno sodišče sodilo sinovom Gašperja Potočnika, krojaču v Rošnji Francu Potočniku (roj. 1880), Gašperju Potočniku ml. (roj. 1888) in Juriju Potočniku (1884–1927). Slednji je bil 1926 ponovno obsojen na 20 let težke ječe. Nekdanji vojak in fotograf Franc Rupnik je bil glavni ponarejevalec denarja v tej skupini. Obsojen je bil 1927, 1931 in 1937. Delovanje ponarejevalcev je mogoče rekonstruirati s pomočjo dokumentov, ki jih hrani Pokrajinski arhiv Maribor
Okupatorjeve izselitve civilnega prebivalstva v okrožju Kamnik med drugo svetovno vojno
No full textBased on archival sources, the author presents the various forms and scope of the forced relocation of the local Slovenian population from the Kamnik district, carried out by the occupiers during World War II. The contribution complements some of the existing research on this issue and presents new facts that have not yet been researched. During the German occupation of the Kamnik district, various forms of forced relocation of the population were carried out (expulsions, evictions, deportations), resulting from the military-political actions of both the German occupiers and the Partisan side. In total, these relocations affected around 4 % of the population living in the area at the time. During the first weeks of the occupation, the German occupiers deported the Slovenian intelligentsia and the proponents of Slovenian national consciousness from this area to the Independent State of Croatia and Serbia. From the beginning of 1942 until the end of 1944, the relatives and alleged or actual collaborators of the Partisans were deported to the Old Reich (Germany) in several waves. Some of them were also interned in concentration camps. Furthermore, in the spring of 1942, the German authorities also relocated many inhabitants from the extreme southeast of the Kamnik district by the immediate border zone along the newly drawn border with the Italian Province of Ljubljana. On the other hand, the German authorities also organised transports of the inhabitants threatened by the Partisans, who had applied for relocation from the Kamnik district to the interior of the Reich.Avtor na podlagi arhivskih virov poda pojavne oblike in številčni obseg okupatorjevih nasilnih izselitev lokalnega slovenskega prebivalstva med drugo svetovno vojno iz okrožja Kamnik. Prispevek dopolnjuje nekatere do sedaj že opravljene raziskave v zvezi s to problematiko ter prikaže tudi nekatera nova, še neraziskana dejstva. Med nemško okupacijo je v kamniškem okrožju prihajalo do različnih nasilnih oblik preseljevanja prebivalstva (izgoni, izselitve, preselitve), ki so bile posledice vojno-političnih delovanj tako nemškega okupatorja kot partizanske strani. Takšne (iz)selitve so skupno prizadele okoli 4 odstotke prebivalstva, ki je tedaj živelo na tem območju. Nemški okupator je najprej že v prvih tednih okupacije s tega območja na Hrvaško (NDH) in v Srbijo izselil slovensko inteligenco in nosilce slovenske narodne zavesti. Nato je od začetka leta 1942 do konca 1944 v stari rajh (Nemčijo) v več valovih deportiral sorodnike in domnevne ali dejanske sodelavce partizanov. Določen del jih je interniral tudi v koncentracijska taborišča. Poleg tega so nemške oblasti spomladi 1942 več prebivalcev izselile tudi na skrajnem jugovzhodu okrožja iz neposrednega obmejnega pasu ob novo začrtani meji z italijansko Ljubljansko pokrajino. Po drugi strani pa so nemške oblasti organizirale tudi transporte tistih prebivalcev, ki so jih ogrožali partizani in so sami zaprosili za izselitev iz kamniškega okrožja v notranjost rajha
Izzivi in dosežki pri vzgoji in varstvu otrok s senzoričnimi okvarami v Bosni in Hercegovini (od konca 19. stoletja do Leta 1941)
No full textThe beginning of state institutional care and education for children with sensory disabilities in Bosnia and Herzegovina (BiH) dates back to the time immediately after World War II. From the late 19th century until 1941, the period covered in this article, an awareness of the importance of caring for and supporting this population gradually developed. Although the issues related to the care and education of children with disabilities became a topic of discussion at the Department for the Protection of Children and Youth of the Ministry of Social Policy, the social, economic, and political circumstances, as well as the cultural and societal attitudes towards disability hindered any significant progress in addressing these challenges. In the Kingdom of SCS/Yugoslavia, certain official legislative measures existed intended to regulate social support and education for these children. These also applied to BiH but were not adequately implemented there. Consequently, some children with sensory disabilities from BiH were sent to specialised institutions for blind and deaf children in Zagreb, Zemun, and Belgrade. However, due to the lack of space and the fact that not all children were officially registered, many remained in the care of their parents, especially mothers, and were often treated by alternative medical practitioners. It was only during the socialist Yugoslavia that significant advancements were made, including the establishment of institutions dedicated to children with sensory disabilities.Začetki državne institucionalne vzgoje in varstva otrok s senzoričnimi okvarami v Bosni in Hercegovini (BiH) segajo v čas po drugi svetovni vojni. V obdobju od konca 19. stoletja do leta 1941, obravnavanem v tem članku, se je postopoma uveljavilo zavedanje, kako pomembno je skrbeti za to populacijo in jo podpirati. Čeprav je Oddelek za varstvo otrok in mladine na Ministrstvu za socialno politiko razpravljal o vprašanjih, povezanih z vzgojo in varstvom otrok s posebnimi potrebami, so socialne, gospodarske in politične razmere ter kulturni in družbeni odnos do invalidnosti ovirali pomemben napredek pri reševanju teh izzivov. V Kraljevini SHS/Jugoslaviji so obstajali uradni zakonodajni ukrepi, ki so urejali socialno podporo za te otroke in njihovo izobraževanje ter so veljali tudi za BiH, vendar se tam niso ustrezno izvajali. Zato so nekatere otroke s senzorničnimi okvarami iz BiH pošiljali v specializirane ustanove za slepe in gluhe otroke v Zagrebu, Zemunu in Beogradu. Ker je primanjkovalo prostora in vsi otroci niso bili uradno registrirani, so za mnoge morali skrbeti starši, zlasti matere, pogosto pa so jih zdravili tudi alternativni zdravilci. Šele v času socialistične Jugoslavije je bil dosežen pomemben napredek, vključno z vzpostavitvijo ustanov, namenjenih otrokom s senzoričnimi okvarami
Korpusna analiza pripovednega sloga in jezikovne norme v starejši verski periodiki
No full textThe article presents the process of creating the CVET corpus, which contains the texts of Father Hijacint Repič published in the religious journal Cvetje z vertov sv. Frančiška between 1881 and 1916. The corpus then serves as the basis for a linguistic and stylistic analysis, carried out with the noSketch Engine tool. Frequency analysis of selected variables is used to describe Father Repič’s vocabulary and narrative style. Finally, the synchronic-diachronic and normative aspects of the older Slovenian language in the texts of the corpus are considered using the example of words of the type bralec/bravec.V prispevku je predstavljen postopek izdelave korpusa CVET, ki vsebuje besedila patra Hijacinta Repiča, objavljena v verski reviji Cvetje z vertov sv. Frančiška v obdobju 1881–1916. Korpus je uporabljen kot podlaga za jezikovno in stilistično analizo, opravljeno z orodjem noSketch Engine. Z analizo frekvenčnosti izbranih spremenljivk sta opisana besedišče patra Repiča in njegov pripovedni slog. Nazadnje je na primeru besed tipa bralec/bravec opazovan sinhrono-diahroni in normativni vidik starejšega slovenskega jezika besedil v korpusu
Ali lahko umetna inteligenca razume hrvaške idiome? Ocena velikih jezikovnih modelov pri leksikografskih nalogah
No full textThis paper explores the potential of ChatGPT in automating two lexicographic tasks within the Online Dictionary of Croatian Idioms (ODCI): (1) identifying semantic equivalents among idioms and (2) generating semantic fields for idiomatic expressions. The study evaluates how effectively AI can automate the process of distinguishing and grouping idioms by meaning, with the aim of reducing manual lexicographic work. As contemporary methodologies for employing language technologies continue to develop alongside technological progress, this research enhances understanding of AI capabilities in linguistic analysis. The findings suggest that ChatGPT shows considerable potential for conceptual organisation in lexicography. Nevertheless, challenges persist, especially regarding the unpredictable nature of AI-generated responses and the necessity for human post-editing.Ta članek preučuje potencial ChatGPT pri avtomatizaciji dveh leksikografskih nalog v Spletnem slovarju hrvaških frazemov (ODCI): (1) prepoznavanje semantičnih ekvivalentov med frazemi in (2) generiranje semantičnih polj za frazeološke enote. Cilj raziskave je oceniti, kako učinkovito lahko umetna inteligenca avtomatizira proces razlikovanja in razvrščanja frazemov glede na pomen ter s tem zmanjša obseg ročnega leksikografskega dela. Ker se metodologije za uporabo jezikovnih tehnologij še vedno razvijajo vzporedno s tehnološkimi inovacijami, ta študija prispeva k boljšemu razumevanju delovanja orodij umetne inteligence ter njihove sposobnosti ustvarjanja kakovostnih in uporabnih jezikovnih podatkov. Rezultati kažejo, da ChatGPT izkazuje velik potencial za konceptualno organizacijo v leksikografiji. Kljub temu ostajajo izzivi, predvsem v zvezi z nedeterministično naravo odgovorov, generiranih z UI, in potrebo po ročnem urejanju avtomatskih podatkov
Paolo Fonzi, Sabine Rutar, Xavier Bougarel, ur., Food, Scarcity and Power in Southeastern Europe During the Second World War. London; New York: Bloomsbury Academic, 2024
No full textVse okupirane dežele so med drugo svetovno vojno doživele hudo materialno pomanjkanje. Primanjkovanje hrane je bilo v vsakdanjem življenju še posebej pomembno in je zato predstavljalo eno glavnih moči, s katero so oblasti in politične skupine lahko vplivale na naklonjenost oziroma nenaklonjenost prebivalstva. Te moči so se posluževale tako okupatorske kot domače oblasti, odporniške ter humanitarne organizacije in razne zasebne interesne skupine. To je veljalo še posebej za države jugovzhodne Evrope, kjer prehranska situacija precejšnjega dela prebivalstva že predvojnih letih ni bila rožnata. V treh državah, Albaniji, Grčiji in Jugoslaviji, na katere se osredotoča na tem mestu objavljena raziskava, je bila sicer več kot polovica prebivalstva odvisna od kmetijstva, vendar je bila produktivnost v kmetijskem sektorju teh držav v primerjavi z zahodnoevropskimi standardi nizka, prenaseljenost na podeželju pa je na splošno veljala za glavno oviro gospodarskemu razvoju. Povprečno število proizvedenih kalorijskih enot na osebo, zaposleno v kmetijstvu, je v letih 1931–1935 v Albaniji znašalo 22 enot, v Jugoslaviji 38 in v Grčiji 50, kar je slab rezultat celo v primerjavi z avstrijskimi 134 enotami v istem obdobju, ki je bila najnižje med razvitejšimi evropskimi gospodarstvi
Kulturnozgodovinski oris življenja slikarja Heinricha Wettacha (1858–1929), II. : Slikarjeva družbena in društvena vpetost v Ljubljani ter njegova zadnja leta na Koroškem
No full textThe article elaborates on the extensive social commitments of the painter Heinrich Wettach (1858–1929), who lived and worked in Ljubljana from 1885 until the end of World War I, to position him firmly within the cultural context of the Carniolan capital at the turn of the century. It explores his connections with societies and organisations he was dedicated to and defines the nature of his collaboration with them. The last part of the article explores the involuntary move of the painter and his family from Ljubljana and his final years in Carinthia.Članek obravnava družbeno vpetost slikarja Heinricha Wettacha (1858–1929), ki je deloval v Ljubljani od leta 1885 do konca prve svetovne vojne, ter ga s tem konkretneje usidra tudi v kulturni milje kranjske prestolnice na prelomu stoletja. Pretresa njegovo povezanost z društvi in organizacijami, s katerimi je bil najmočneje povezan, in opredeljuje naravo njegovega sodelovanja z njimi. Zadnji del članka se posveča neprostovoljni odselitvi slikarja in njegove družine iz Ljubljane ter njegovim zadnjim letom na Koroškem