INZ Open Journal Systems (Institute of Contemporary History)
Not a member yet
    4877 research outputs found

    »Klio na kavču« - psihoanaliza in zgodovinopisje

    No full text
    »Klio na kavču« - psihoanaliza in zgodovinopisj

    In memoriam Olga Janša Zorn (5. 7. 1938 – 28. 1. 2008)

    No full text
    In memoriam Olga Janša Zorn (5. 7. 1938 – 28. 1. 2008

    Tobak in alkohol v parlamentu prve Jugoslavije

    No full text
    After the disintegration of the Austro-Hungarian Empire and the rise of Yugoslavia, Slovenia became part of a new socio-cultural reality that differed considerably from the preceding Austrian one. The new state thus witnessed a clash of exactly opposite views and conceptualizations of various levels of political, societal and, of course, social life. One of the meeting points of people from various worlds was the Belgrade assembly, to which the writer Krleza illustratively, if with some exaggeration, referred as an “unintelligent and utterly primitive negation of any, even the most modest form of parliamentarianism” that featured fierce political fights, insidious plots, varied political styles and the most diverse personalities, who got elected all the way from Jesenice in the north to Gevgelija in the south, as well as a lot of drinking and even more smoking. Passions clashed on a daily basis, which brought everyday life in the Parliament close to the thesis of the Serbian politician Dragoljub Jovanović, who said that »a politician has to be passionate; however, he should have no other passions and weaknesses but politics.« Yet the MPs of old Yugoslavia did have a number of ordinary “other passions”. Among the most common and at the time the least disputable ones were alcohol and tobacco; both were trademarks of public life. An insight into the customs and circumstances regarding drinking and smoking in the Belgrade Parliament reveals a relatively unknown social side of the Parliament, beyond political clashes. It shows the everyday life of an MP of the National Assembly and his attitude towards smoking and alcohol. Despite the diversity within the first Yugoslavia, we can see that taking pleasure in such indulgences was self-understood, and their concrete role in various events considerable.Po razpadu Avstro-Ogrske in oblikovanju jugoslovanske države se je slovenski prostor vključil v novo družbeno-civilizacijsko stvarnost, ki se je v precej segmentih bistveno razlikovala od prejšnje – avstrijske. V novi državi so tako drug ob drugega trčili včasih diametralno nasprotni pogledi in dojemanja najrazličnejših ravni političnega, družbenega in seveda družabnega življenja. Eno od konkretnih stičišč ljudi iz različnih svetov je bila beograjska skupščina, v krležijanskem slikovitem pretiravanju »neinteligentna in popolnoma primitivna negacija sleherne, tudi najskromnejše parlamentarne oblike«, kjer so se tolkla politična stališča, kovale zahrbtne taktike, kjer so prihajali do izraza različni politični stili in značaji najrazličnejših posameznikov, izvoljenih med Jesenicami in Gevgelijo, in kjer se je tudi pilo ter še več pokadilo. Med seboj so se udarjale strasti, kar je parlamentarni vsakdan na videz približalo tezi srbskega politika Dragoljuba Jovanovića, da »politik mora biti strasten, ampak ne sme imeti drugih strasti in slabosti – razen politike.« Toda poslanci stare Jugoslavije so imeli precej »drugih strasti« povsem življenjskega značaja. Med najbolj običajne in tedaj gotovo najmanj sporne sta sodila alkohol in tobak, zaščitna znaka javnega življenja. Vpogled v navade in okoliščine v zvezi s pitjem in kajenjem v beograjski skupščini nam odstira relativno neznano družabno plat parlamenta, onkraj političnih bojev, prikazuje vsakdan poslanca Narodne skupščine in njegov odnos do kajenja in alkohola. Kljub različnostim znotraj prve Jugoslavije moremo ugotoviti, da je bilo njuno uživanje vsem samoumevno, njuna konkretna vloga ob posameznih dogodkih pa precejšnja

    Egidij Fux, ljudomrznež iz Metlike in kandidat za krvnika

    No full text
    In 1922, a 57-year-old former mail clerk, Egidij Fux, applied for the post of public executioner in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, stating that he wished to thus exact revenge on the human race with impunity. Such applications were not uncommon in late-nineteenth and earlytwentieth century Europe, as executioners were public figures, followed by the media. The official position of executioner in the newly created Kingdom is briefly analyzed. A long-time assistant to the retired executioner was appointed to the post, while the outsider Fux was turned down because of his age. It is suggested that the authorities failed to recognize the subversive character of the application filed by Fux.Leta 1922 se je 57-letni nekdanji poštni uradnik Egidij Fux prijavil na razpis za delovno mesto državnega rablja v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. V vlogi za zaposlitev je zapisal, da želi tako pravično poravnavati dolgove do človeškega rodu. Takšne prošnje so bile ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja v Evropi nekaj povsem vsakdanjega, saj so bili rablji javne osebnosti, ki so se pogosto pojavljali v medijih. Prispevek na kratko razčleni uradni položaj rabljev v novoustanovljeni kraljevini. Prejšnjega rablja je po upokojitvi na njegovem položaju praviloma nadomestil njegov dolgoletni pomočnik; Fuxova prošnja je bila zavrnjena zaradi njegove starosti. Zdi pa se, da so oblasti ob tem spregledale njen subverzivni značaj

    Trpljenje »celjskega Wertherja«, tosvetne skrbi njegovega sina in uvod v zaton njunega rodu: Spomini dveh Valvasorjevih potomcev baronov Dienerspergov s Celjskega

    No full text
    The handwritten memoirs of two members of the family of Dienersperg Barons, the father Franc Ksaver (1773-1846) and his son Anton Aleks (1829-1889), comprise personal accounts about the period from the mid-1770s till the 1850s. Franc Ksaver began writing a memoir in 1835 in Dobrna. Together with a small note on the destiny of his son Anton Aleks’ two children from 1910, it covers four generations. At first sight, this is a story about the destiny of a once semi-affluent noble family who moved from the area of Celje to Graz in the 1830s and practically collapsed financially after a series of wrong moves following the agrarian reform. However, a peek beneath the surface reveals stories of life and interpersonal relationships that could only be intuited. The central problem of the two generations is the role of the dominant father in what was still a patriarchal family. It is common to each of the two writers that they were unable to live their professional dreams because of the father; this was a complaint common to many in their generation. Even in old age, their memoirs return insistently to what had always burdened them the most. At the forefront lies their self-perception and their experience of the world around them. The “Werther of Celje”, Baron Franc Ksaver, experienced a breakdown in his youth but never committed suicide, even though he had often considered this option after a serious and long-lasting conflict with his “absolutist” father Auguštin, who is practically central to the son’s entire narrative. Baron Auguštin Dienersperg (1742-1814) was a grandson of the Carniolan polihistorian Janez Vajkart Valvasor (1641-1693), and is the joint predecessor of all still living descendants of Valvasor.Rokopisni spomini dveh članov rodbine baronov Dienersperg, očeta Franca Ksaverja (1773–1846) in sina Antona Aleksa (1820–1889), obsegajo osebna pričevanja o obdobju od sedemdesetih let 18. do petdesetih let 19. stoletja. Franc Ksaver je spomine začel pisati leta 1835 na Dobrni, v njih pa so vključno s kratkim pripisom o usodah obeh otrok njegovega sina Antona Aleksa iz okrog leta 1910 zajete štiri generacije. Na zunaj gre za usode srednje premožne plemiške družine, ki se v tridesetih letih 19. stoletja s Celjskega preseli v Gradec in v letih po zemljiški odvezi zaradi zgrešenih potez finančno tako rekoč propade, a pod zunanjim ovojem se skrivajo življenjske zgodbe in medčloveški odnosi, o katerih bi lahko sicer le slutili. Osrednji problem obeh generacij je vloga dominantnega očeta v še vedno patriarhalno urejeni družini. Obema piscema je skupno, da prav zaradi očetov nista mogla uresničiti poklicnih želja in da kot taka v svoji generaciji nista bila edina. V spominih se še v poznih letih nenehno vračata k stvarem, ki so ju vseskozi najbolj težile, zato sta v ospredju obravnave njuna samopercepcija in doživljanje sveta okoli sebe. »Celjski Werther« baron Franc Ksaver je prebrodil mladostno krizo in ni naredil večkrat nameravanega samomora po hudem in dolgotrajnem sporu s svojim »absolutističnim« očetom Avguštinom, okoli katerega se vrti domala vsa sinova pripoved. Avguštin baron Dienersperg (1742–1814) je bil sicer pravnuk kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693) in je skupni prednik vseh danes živečih Valvasorjevih potomcev

    Zima, zima bela …: Borut Batagelj, Zima: od strahu k veselju. Celje: Zgodovinski arhiv Celje, 2010. 40 strani

    No full text
    »Zima, krasna alpska zima! Leto na leto smo te gledali, a videli te nismo. Ne za pečjo! Vsak pošten in ‘zadovoljen Kranjec’ dela tako – ‘pridno vince pije in tobak kadi’ tačas. Le nekaterim posebno krepostnim ljubiteljem narave, ki jim že nikakor drugače ne da žilica miru, je kvečjemu še dovoljena naporna tura – do ‘Aleša’ ali ‘Slepega Janeza’, če si Ljubljančan, Goričanom do ‘Pevme’, Celjanom do ‘Grenadirja’. Kdor pa bi se držal teh principov, ta jim je planinski kozel, na katerega se strelja vsepovprek. Meščan sodi zimo po tem, kakor jo vidi v mestu: zlo, ovira prometu, kupi blata, brozga, mlake … Taka je zima v mestu. – In v gorah? Kakšen razloček! Krasen zimski dan v planinah, kje je kdo pod solncem, ki vam opiše in oriše moč te bajne divote!

    »Ako nisi kristjan ne hodi blizo, in nič se ti ne bo zgodilo«: Uprizoritve procesij sv. Rešnjega telesa v Ljubljani od 16. stoletja do druge svetovne vojne

    No full text
    The article deals with the historical development of Corpus Christi processions between the 16th century and the Second World War in Ljubljana. The processions represented the dominant collective memories over the course of more than three centuries and thus reflected the political and ideological beliefs of a specific time and space. The article focuses on the role of the Corpus Christi processions as reminders of Hapsburg victories against the Ottomans in the Hapsburg monarchy and later in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes. Selective reconstruction of the memory of the fight against the Ottomans served as a basis for interpreting future social and political conflicts: the fight against the Reformation, Protestantism and “heresy” in the 17th century, the political struggle against liberal political thinking and “liberals” in the 19th century, and the national fight against ethnic Germans, who were marked as “nemčurji” (a derogatory term for renegades) and later a “struggle” against Serbian–Croatian assimilation in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes. The examination of the historical development of processions offers an insight in the relationship between collective memory and identity during both the construction of the Hapsburg monarchy as well as the construction and structuring of the Slovenian nation.Prispevek obravnava zgodovinski razvoj procesij sv. Rešnjega telesa, ki so bile uprizorjene med 16. stoletjem in drugo svetovno vojno v Ljubljani. Njihove uprizoritve so predstavljale dominantne kolektivne spomine tekom več kot treh stoletij in na ta način odražale politična in ideološka prepričanja specifičnega časa in prostora. Prispevek izpostavlja vlogo, ki so jo procesije sv. Rešnjega telesa kot nosilke spomina na habsburške zmage v bitkah z Osmani, igrale v habsburškem imperiju in v Kraljevini SHS. Selektivna rekonstrukcija spomina na bitke z Osmani je služila kot podlaga za interpretacijo prihodnjih družbenih in političnih konfliktov; v 17. stoletju protireformacijski boj proti protestantizmu oz. »krivoverstvu«, v 19. stoletju politični boj proti liberalni politični opciji oz. »liberaluhom« in konec 19. ter prva polovica 20. stoletja narodni boj proti pripadnikom nemške narodnosti, označenim kot »nemčurjem« in kasneje »boj« proti srbsko–hrvaški asimilaciji v Kraljevini SHS. Preučevanje zgodovinskega razvoja procesij je omogočilo vpogled v razmerje med kolektivnim spominom in identiteto tako v času gradnje habsburškega imperija kot v času gradnje in strukturacije slovenskega naroda

    1,487

    full texts

    4,877

    metadata records
    Updated in last 30 days.
    INZ Open Journal Systems (Institute of Contemporary History)
    Access Repository Dashboard
    Do you manage Open Research Online? Become a CORE Member to access insider analytics, issue reports and manage access to outputs from your repository in the CORE Repository Dashboard! 👇