INZ Open Journal Systems (Institute of Contemporary History)
Not a member yet
4877 research outputs found
Sort by
Potovanje od Goličave do Golega otoka
No full textThe article presents the life of Jože Jurančič (1902-1998), who after completing a teacher training program, taught at various schools, mostly in remote rural areas, where the authorities deployed him as a disciplinary measure because of his affinity for Communism. During the Second World War, the Italian occupying authorities first kept him prisoner for several months in Novo mesto and Ljubljana because of his views, which was followed by internment in the concentration camp on the island of Rab. In the concentration camp, Jurančič first established a secret Communist Party Committee not long after his arrival and then the Liberation Front Committee (odbor Osvobodilne fronte) of the concentration camp. In September 1943, the LFC accomplished a feat that remains unique in history. Around 2,000 unarmed internees disarmed the Italian military unit on Rab, which comprised around 2,200 heavily armed and trained soldiers and Carabinieri. Even more impressive was the fact that no soldier or Carabinieri was executed. In 1953, he was relocated first to the Bileća concentration camp and then to Goli otok. After the First World War, Jurančič joined General Rudolf Maister’s units as a 16-year-old volunteer and participated in the “struggle for the northern border”, meant to secure a more favorable demarcation line for Slovenians bordering on Austria. In 1953, the question of the boundary between Italy and Yugoslavia became a burning problem. In the propaganda war, Yugoslavia heavily underscored the plight of Rab internees and renovated the cemetery that was the final resting place for over a thousand internees. The laborers who performed the reconstruction included internees from Goli otok, among them Jože Jurančič. This meant that Jurančič helped build a monument to himself and to the unique historic event that he had led. Yet, in the ceremony that took place at the Rab memorial cemetery on 13 September 1953, no one mentioned his name, not even his closest companions from the camp’s Liberation Front organization.(1902–1998), ki je po končanem učiteljišču v Mariboru učiteljeval po raznih, bolj ali manj odročnih vaških šolah, kamor ga je zaradi njegovih komunističnih simpatij tedanja državna oblast kazensko premeščala. Zaradi svojih nazorov ga je med drugo svetovno vojno italijanska okupacijska oblast najprej več mesecev držala zaprtega v novomeških in ljubljanskih zaporih, potem pa ga internirala v koncentracijsko taborišče na Rabu. V koncentracijskem taborišču je Jurančič že kmalu ustanovil najprej tajni partijski komite, potem pa še taboriščni odbor Osvobodilne fronte. Meseca septembra 1943 je taboriščni organizaciji OF uspel podvig, kakršnega zgodovina ne pozna. Približno 2000 neoboroženih internirancev je namreč razorožilo celotno italijansko vojaško posadko na Rabu, ki je štela 2200 dobro oboroženih in izurjenih vojakov in karabinjerjev. Še večji podvig pa predstavlja dejstvo, da prav nobenega vojaka ali karabinjerja niso likvidirali. Po drugi svetovni vojni je Jurančič opravljal več visokih političnih funkcij vse do leta 1949, ko so ga aretirali in zaprli kot informbirojevca. Ker je kot zvezni poslanec užival poslansko imuniteto, je bil najprej do izteka poslanskega mandata zaprt pod drugim imenom. Potem pa je bil iz Ljubljane premeščen najprej v koncentracijsko taborišče Bileća in leta 1953 na Goli otok. Leta 1953 je izbruhnilo vprašanje ureditve državne meje med Italijo in Jugoslavijo. V propagandni vojni je jugoslovanska stran močno poudarjala trpljenje rabskih internirancev in obnovila pokopališče, kjer je več kot tisoč internirancev ostalo za vedno. Pri tem delu so sodelovali interniranci z Golega otoka, med njimi tudi Jože Jurančič. Tako je ta na Rabu postavljal spomenik samemu sebi in veličastnemu zgodovinskemu dogodku, katerega vodja je bil. Na slovesnosti, ki je potekala na rabskem spominskem pokopališču 13. septembra 1953, pa njegovega imena ni omenil nihče. Niti njegovi najbližji sodelavci v taboriščni organizaciji OF ne
Ta in ona kolaboracija: Gregor Kranjc, Hoja s hudičem: okupacija Slovenije in kolaboracija, 1941-1945. Mengeš: Ciceron, 2014. 401 stran
No full text»Tozadevno akcijo je prevzel g. župan sam«: Dr. Juro Hrašovec in Jugoslovansko češkoslovaška liga v Celju
No full textThe Yugoslav-Czechoslovak League in Celje, founded in 1926, set as its goal the strengthening of ties and friendship in all fields between the newly established Yugoslav and Czechoslovak states. Throughout its existence, its President was Dr Juro Hrašovec, who, along with the teacher and intellectual Janko Orožen, was also its driving force. The Celje League successfully organized numerous lectures on Czechoslovakia, held celebrations on President Masaryk’s birthday and on the Czechoslovak National Day, organized free Czech language courses, a holiday camp for Czech schoolchildren, etc. The League was constantly plagued by financial problems: membership was not large (between 40 and 60 throughout the period), and membership fees were low. The management and the members were left almost to their own devices and their own resourcefulness.Jugoslovansko – češkoslovaška liga v Celju, ustanovljena leta 1926, si je za svoj cilj zadala krepitev vezi in prijateljstva na vseh področjih med novoustanovljenima jugoslovansko in češkoslovaško državo. Ves čas njenega obstoja je bil njen predsednik dr. Juro Hrašovec, ki je bil poleg prof. Janka Orožna tudi njena gonilna sila. Celjska liga je uspešno pripravila številna predavanja na temo Češkoslovaške, pripravljala proslave na rojstni dan predsednika Masaryka in na češkoslovaški nacionalni praznik, organizirala brezplačne tečaje češkega jezika, počitniško kolonijo za češke dijake… Liga se je stalno spoprijemala s finančnimi težavami: članstva ni bilo veliko (med 40 in 60 v celotnem obdobju), članarina je bila nizka. Vodstvo in člani so bili boj ali manj prepuščeni samemu sebi in svoji iznajdljivosti
Tisk nikoli ne služi samemu sebi …: Tanja Jakomin Kocjančič, Časopisje na Primorskem v letih 1941–1945 in njegova propagandna funkcija. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2021. 343 strani. (Zbirka Razpoznavanja/ Recognitiones; 41)
Get PDFLjudje in zemlja: Žarko Lazarević: Delo in zemlja. Male študije kmečkega sveta. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2022. 255 strani. (Zbirka Razpoznavanja / Recognitiones ; 47)
Get PDFSlovenska prehrana in standard v luči prehranskih košaric
Get PDFThe article analyses the contents of the March 1995 consumer food basket and adjusts the tolar prices to the euro. It compares the same basket with current prices with the one from 1995. Comparing the value of the basket and the consumer’s purchasing power in relation to it shows a big jump in prices and an even bigger jump in incomes since 1995. In modern times, according to this criterion, the overall purchasing power of the average net pension exceeds that of the average net wage at the beginning of 1995.Članek razčlenjuje vsebino potrošniške prehranske košarice iz marca 1995 in prilagodi tolarske cene evrski valuti. Enako sestavljeno košarico z aktualnimi cenami primerja s tisto iz 1995. Primerjava vrednosti košarice in kupne moči potrošnika z ozirom nanjo kaže za razdobje od 1995 velik skok cen in še večji dohodkov. V sodobnem času glede na ta kriterij celó kupna moč povprečne neto pokojnine presega kupno moč povprečne neto plače iz začetka 1995
Janez Frančišek Janeček in celjska baročna orglarska delavnica
Get PDFJanez Frančišek Janeček in celjska baročna orglarska delavnic
»Vsem drugim stanovom kmet pridelke deli, za sebe in svoje lepo poskrbi.«: Karin Almasy, Susanne Weitlaner (ur.): Gormer kanska kniga 1842–1882: kmečka gospodarska knjiga iz Potrne. Bad Radkersburg / Radgona: Kulturno društvo Člen 7 za avstrijsko Štajersko – Pavlova hiša, 2023. 190 strani.
Get PDF»Vsak je dobil z naše strani ustrezno pomoč«: Zgodba zdravstvenega delavca v vojni za Slovenijo
Get PDFThe article focuses on the period of the Slovenian War of Independence, not from a military or political perspective, but from the point of view of health workers who often risked their lives to help others. The story of Andrej Fink, who at the time was employed as an ambulance paramedic at the Rescue Station of the University Clinical Centre Ljubljana (UKC Ljubljana), and today is the Head of the Health Dispatching Service at UKC Ljubljana, is the main focus of the article. In March 2024, the author of this article recorded an interview with him, in which he shared his memories of the war and revealed many historical details.Članek se osredotoča na obdobje slovenske osamosvojitvene vojne, vendar ne iz vojaške ali politične perspektive, pač pa z vidika zdravstvenih delavcev, ki so marsikdaj tvegali svoje življenje, da so lahko pomagali drugim. V ospredje je postavljena zgodba Andreja Finka, ki je bil v tistem času zaposlen kot reševalec na Reševalni postaji Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (UKC Ljubljana), danes pa je vodja Dispečerske službe zdravstva pri UKC Ljubljana. V marcu 2024 je avtorica članka z njim posnela intervju, v katerem je delil svoje spomine na vojne dni in razkril marsikateri zgodovinski drobec
