INZ Open Journal Systems (Institute of Contemporary History)
Not a member yet
4877 research outputs found
Sort by
Kinematograf kot mlinski kamen
In his article, the author describes the responses to the cinema presentations of the so-called risqué films in Slovenia at the turn of the 20th century. The first part of the article deals with the first presentations of such footage at the end of the 19th century, which was released by Johann Bl(ser, the owner of a travelling cinema, while the second part of the article focuses on the time before and during the First World War, when cinema theatres had already become quite widespread. In this period, these racy films attracted the attention of the bishop of Ljubljana, Anton Bonaventura Jeglič. The article is based on the newspaper coverage of the topic and the documents of the bishop Anton Bonaventura Jeglič, kept in the Archbishopric Archive of Ljubljana, as well as on the bishop\u27s diary, a transcript/copy of which is kept in the Archives of Slovenia.V razpravi avtor raziskuje dogajanja ob kinematografskih predvajanjih t.i. pikantnih filmov na Slovenskem na prehodu v 20. stoletje. Prvi del je posvečen prvim predvajanjem takšnih posnetkov ob koncu 19. stoletja, ki jih je v tem prostoru predvajal lastnik potujočega kina Johann Blaser, drugi del pa času tik pred in med prvo svetovno vojno, ko so kinematografi postali že stalni. V tem času je namreč večjo pozornost pikantnim filmskim predstavam namenil tudi ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Delo temelji na časopisju in zapuščini škofa Antona Bonaveture Jegliča, ki jo hranijo v Nadškofijskem arhivu Ljubljana, ter na njegovem dnevniku, ki ga v prepisu hranijo v Arhivu Republike Slovenije
"Slovenka": O "prvem slovenskem ženskem časopisu"
Wih the example of women\u27s newspaper The Slovenka we can follow how the writing about »the first Slovene women\u27s newspaper« offered the opportunity to talk about Marica Nadlišek (1867-1940) as »the first Slovene female editor«, about Elvira Dolinar (1870-1961) as »the first Slovene feminist«, or about Zofka Kveder (1878-1926) as »the first Slovene female writer«. While »the first women\u27s newspaper« as a particularity, an achievement, and a gain is in the centre of memorial events in politics and memorial celebrations, the place of »the second women\u27s newspaper« is unoccupied, even more, it was never realised. Four newspaper projects in the period 1919-1944/45 which were also called The Slovenka should have formed the genealogy which created from »the first Slovene women\u27s newspaper« also »the first Slovene women\u27s newspaper called The Slovenka«.Na primeru ženskega časopisa Slovenka zasledujemo, kako je govorjenje o »prvem slovenskem ženskem časopisu« odpiralo prostor, da lahko spregovorimo o Marici Nadlišek (1867-1940) kot o »prvi slovenski urednici«, o Elviri Dolinar (1870- 1961) kot o »prvi slovenski feministki« ali o Zofki Kveder (1878-1926) kot o »prvi slovenski pisateljici«. Medtem ko stoji »prvi slovenski ženski časopis« kot posebnost, dosežek in pridobitev v središču spominske politike, spominskih svečanosti in obeleževanja pa ostaja mesto »drugega slovenskega ženskega časopisa« ne le nezasedeno temveč tudi neustvarjeno. Vsekakor naj bi štirje časnikarski projekti, ki so v obdobju med 1919 in 1944/45 prav tako nosili ime Slovenka sestavili genealogijo, ki je ¡z »prvega slovenskega ženskega časopisa« naredila tudi »prvi slovenski ženski časopis po imenu Slovenka«
"Pomočnica naj je možu ne samo v družini, marveč tudi v večjem, narodnem življenju": Podobe koroških Slovenk in Slovencev v medvojnem času
Based on the example of Slovene minority in Carinthia, the article deals with various links between sex and nation. Conservative notions about female and male sex and their specific role influenced the ideology, politics, the operation of societies, etc. Patriarchal family was considered the "vital cell" of the nation, and a wife and a mother, faithful to the God and the nation, as "the soul" of a family. The emancipation of women would thus not only pose a threat to the established social order, but also to the very existence of the minority. Therefore, the minority organisations and publications - particularly The Koroški Slovenec, the most important paper in the period 1921-1941 (which was also the main source to this article) - strove to preserve traditional relations between both sexes.Prispevek se na primeru slovenske manjšine na Koroškem ukvarja z raznolikimi povezavami med spolom in narodom. Konservativne predstave o ženskem in moškem spolu in njihovih specifičnih vlogah so vplivale na ideologijo, politiko, društveno delovanje itd. Patriarhalna družina je veljala za "življenjsko celico" naroda, Bogu in narodu zvesta žena in mati pa za "dušo" družine. Emancipacija žensk potemtakem ne bi ogrožala samo ustaljen družbeni red, marveč tudi sam obstoj manjšine. Zato so se manjšinske organizacije in publikacije - predvsem Koroški Slovenec, osrednje glasilo v letih 1921- 1941, ki služi kot glavni vir prispevka - prizadevale za ohranitev tradicionalnih odnosov med spolom
"Ne bo je nikdar več nazaj": Umor pri Celju ali prispevek k temni strani zgodovine možaželjnih žensk
The author deals with a robbery and brutal murder of the servant Ivanka Zakrajšck in Greto near Celje in the autumn ot 1938. A vicious and perfidious murderer Jurij Zabukošek was soon captured. In April 1939 he was taken to court, sentenced to death penalty, and in September 1939 he was hanged in the yard of the goal. The murdered woman got acquainted with the murderer through a marriage advertisement to which replied several other women (mostly servants) seeking a marriage partner. This microhistorical analysis is a case study, which enlightens a broader phenomenon. Numerous women tried to find a husband through newspaper advertisements and become independent housewives. Particularly the servants, who had to work hard, often dreamed about the prince on a white horse, waited to meet a suitable husband, and saved to bring more savings to the marriage. Women who were seeking a husband and had enough savings were also attractive for criminals and some of them cheated and robbed or even murdered many unsuspicious women using various criminal methods of seeking a bride.Avtor obravnava zverinski roparski umor služkinje Ivanke Zakrajšck v Čretu pri Celju jeseni leta 1938. Grozovitega zavratnega morilca Jurija Zabukoška so kmalu prijeli. Na sodnem procesu aprila 1939 so ga obsodili na smrt, septembra 1939 pa obesili na dvorišču jetnišnice. Umorjenka se je z morilcem seznanila preko ženitnega oglasa, na katerega se je javilo še več drugih možaželjnih žensk (večinoma služkinj). Mikrozgodovinska analiza kot študija primera osvetljuje širši fenomen. Preko ženitnih oglasov v časopisju so si skušale najti moža ter postati samostojne gospodinje mnoge ženske. Zlasti služkinje, ki so morale trdo delati, so rade sanjale o princu na belem konju, čakale, da bodo dobile primernega moža ter varčevale, da bodo čim več prihrankov prinesle v zakon. Možaželjne ženske z dovolj velikimi prihranki pa so bile mamljive tudi za kriminalce in nekateri so z raznimi zločinskimi metodami iskanja nevest ogoljufali in oropali ali celo umorili marsikatero nič hudega slutečo žensko
Mamin paket zavit v „veleizdajalsko vsebino“: Slovenski vojak in politika med prvo svetovno vojno
The published diaries, memoirs and written correspondence of Slovene soldiers who participated in WW I commonly deal with themes such as the soldiers\u27 fear of death, the appalling conditions on the front, and anxiety over loved ones, whose situation in the hinterland was often only marginally better than that of the soldiers because of food shortages. It is understandable that, amid the horrors of the battlefield, politics did not represent a priority for them. This is particularly evident from the diaries and letters, which are a much more reliable indicator of the individuals’ spirits than the later published memoirs. It is particularly the memories of those participants in WW I who opted for the anti-Hapsburg side that often feature views characteristic of the time when the memoirs were published and not of the years during the 1st World War. We can say, roughly speaking, that the Slovene soldier followed politics and had his opinion about the events. He usually expressed it in the form of a brief comment. He followed political events mostly through newspapers, as long as these could reach him at the front. Only a small part of the information was obtained through letters. Most Slovene soldiers remained loyal to the Hapsburg monarchy, even though they were critical of it. They thought Slovenes had a future within a restructured Hapsburg monarchy along the lines of the pre-war tripartite arrangement.Dnevniška, spominska literatura in objavljena pisemska korespondenca slovenskih vojakov, udeležencev 1. svetovne vojne, se tematsko največ ukvarja z vojakovimi strahovi pred smrtjo, obupnimi razmerami na fronti in skrbjo za domače, ki so bili spričo pomanjkanja živil v zaledju le malenkost na boljšem kot sami vojaki. Razumljivo je, da ob grozi, ki so jo doživljali na bojišču, zanimanje za politiko ni njihova prioriteta. To še posebno velja za dnevniško literaturo in pisma, ki so veliko bolj vereodostojni kazalec stanja duha posameznikov, kot kasneje izdani spomini. Predvsem spomini tistih udeležencev 1. svetovne vojne, ki so se med njo postavili na protihabsburško stran, pogosto v pripoved vnašajo spoznanja, ki sodijo v čas izdaje spominov, ne pa v čas 1. svetovne vojne. V grobem lahko rečemo, da slovenski vojak spremlja politiko in ima o dogodkih svoje mnenje, ki ga navadno izrazi v obliki krajšega komentarja. Politične dogodke so večinoma spremljali prek časopisov, dokler so ti lahko prišli do vojakov na fronto, le v manjši meri prek pisem. Večina slovenskih vojakov je ostala zvestih habsburški monarhiji, čeprav imajo do nje kritičen odnos. Prihodnost Slovencev vidijo v okviru preurejene habsburške monarhije, po predvojnem programu trializma
Čevljarska zadruga iz Mirna v begunstvu v Savinjski dolini
The article aims to reconstruct the experience of Miren’s exiled shoemaker cooperative in the Savinja Valley during the First World War. It draws on two sources, the history of the cooperative, written by its long-standing leader Anton Vuk, and the diary for part of 1917, kept by its secretary Leopold Kemperle. When Italy entered the war, the inhabitants of Miren were evacuated as early as 23 May 1915. The leadership of the shoemaker cooperative (established in 1907) chose Altenburg Castle (Slo. Vrbovec) at Rečica in the Savinja Valley as a suitable accommodation for its workshops and settled workers in the nearby area. Even in exile, the organization continued to abide by its cooperative principles by systematically ensuring material supply and the production of military and civilian footwear, by provisioning the refugee colony with food, clothing, firewood, and coal, and by distributing refugee and military support.Članek poskuša rekonstruirati begunsko izkušnjo čevljarske zadruge iz Mirna v Savinjski dolini med prvo svetovno vojno. Temelji na dveh virih, zgodovini čevljarske zadruge, ki jo je napisal njen dolgoletni vodja Anton Vuk (1883–1967), in dnevniku za del leta 1917, ki ga je vodil tajnik zadruge Leopold Kemperle (1886–1950). Po vstopu Italije v vojno so se morali prebivalci Mirna izseliti že 23. maja 1915. Vodstvo čevljarske zadruge (ustanovljena 1908) je primerne prostore za delavnice našlo v gradu Vrbovec pri Rečici v Savinjski dolini, družine delavcev in delavk pa so naselili v okoliških krajih. Čevljarska zadruga je tudi v begunstvu delovala po zadružnih načelih, sistematično je skrbela za proizvodnjo vojaške in civilne obutve, dobavo materiala, preskrbo begunske kolonije z živili, obleko, drvmi in premogom ter za begunske in vojaške podpore. 
Osvoboditev Zgornje Savinjske doline jeseni 1944
Based on archival material and postwar literature, the author presents the Upper Savinja Valley during the Second World War, with an emphasis on the existence of a liberated territory in this area between September and December 1944. The Partisan forces leveraged the temporary weakness of the occupying forces and, with a strategy of simultaneous attacks across the wider area, liberated the entire Upper Savinja Valley, where they established a public administration system. However, because the presence of such a free territory threatened the strategic passage through the Lower Styrian and Slovenian territory, the occupiers recaptured the Upper Savinja Valley and kept it under control until the end of the Second World War.Na podlagi arhivskega gradiva ter povojne literature avtor v članku predstavi območje Zgornje Savinjske doline v času druge svetovne vojne, s poudarkom na obstoju osvobojenega ozemlja na tem območju med septembrom in decembrom 1944. Partizanske sile so izkoristile začasno oslabljenost okupatorjevih sil ter s strategijo istočasnih napadov na širšem območju osvobodile celotno Zgornjo Savinjsko dolino, kjer so vzpostavile sistem javne uprave. Toda prisotnost takega svobodnega ozemlja je ogrožala strateško prehodnost na območju Spodnje Štajerske in Slovenije, zaradi česar je okupator ponovno zavzel Zgornjo Savinjsko dolino in obdržal nadzor nad njo do konca druge svetovne vojne
Na francoskem pravijo ...
The New Cultural History, (Edited and with an introductionby Lynn Hunt), 244 strani, University of CaliforniaPress Berkeley, Los Angeles, London 1989