ZRC SAZU Publishing (Znanstvenoraziskovalni center - Slovenske akademije znanosti in umetnosti)
Not a member yet
9730 research outputs found
Sort by
Marjeta Šašel Kos: Emona. Situla 47. Inscriptiones Latinae Sloveniae (ILSl) 3, Ljubljana 2024
Emilio Marin, Gianfranco Paci, Silvia Maria Marengo: Hortus Metrodori. Le iscrizioni della necropolis occidentale di Salona, Ichnia 17, Tivoli (Roma): Edizioni Tored, 2024
Prisotnost pajka dinarske vrste rodu Mesostalita (Deeleman-Reinhold, 1971) (Arachnida: Araneae: Dysderidae) v Beneških Predalpah (SV Italija)
Mesostalita is a genus of woodlouse hunter spiders (Arachnida: Araneae: Dysderidae), currently including three species: M. nocturna, M. kratochvili, and M. comottii. These are cave-dwelling species, endemic to the Dinarides. The genus distribution range is examined, focusing on published localities. In particular, the presence of Mesostalita in the Julian Prealps (NE Italy) is investigated by researching previous reports from the area. A new record, Foran di Landri cave, is reported, representing the fourth known occurrence of the genus in the area. A brief description and some photographs of the female specimen found in the cave are provided. Following this finding, the genus distribution range must be extended northwards to include the Julian Prealps, on the other side of the Isonzo-Soča river (representing a biogeographical barrier for many cave-dwellers), opposite to the Dinarides. This makes Mesostalita one of the few troglobitic north-western Dinaric genera living on both sides of the river. Further sampling in caves in the area (to find at least a male individual) and molecular analyses are necessary to clarify the proper, specific status of specimens living in the Julian Prealps and their phylogenetic relationships within the genus.Mesostalita je rod lovskih pajkov (Arachnida: Araneae: Dysderidae), trenutno so opisane tri vrste: M. nocturna, M. kratochvili in M. comottii. To so jamske vrste, endemične za Dinarsko gorovje. Proučeno je bilo območje razširjenosti pajkov tega rodu s poudarkom na objavljenih najdiščih. Natančneje, prisotnost pajkov rodu Mesostalita v Beneških Predalpah (SV Italija) je bila raziskana s proučevanjem prejšnjih poročil z navedenega območja. Poročamo o novem najdišču v jami Foran di Landri, ki pomeni četrto znano najdišče pajkov tega rodu na navedenem območju. Navedeni so kratek opis in nekaj fotografij samice, najdene v jami. Po tej ugotovitvi je treba območje razširjenosti pajkov tega rodu razširiti proti severu in vanj vključiti Beneške Predalpe na drugi strani Soče (to za mnoga jamska bitja pomeni biogeografsko oviro), nasproti Dinarskega gorovja. Tako so pajki rodu Mesostalita eni redkih troglobiontov med pajki severozahodnih dinarskih rodov, ki živijo na obeh straneh reke. Potrebni so še nadaljnje vzorčenje v jamah na navedenem območju (da bi našli vsaj še samca) in molekularne analize za razjasnitev pravilnega, specifičnega statusa osebkov, ki živijo v Beneških Predalpah, in njihovih filogenetskih odnosov znotraj rodu
Kako medicinski genetiki interpretirajo genetske motnje v romskih skupnostih postsocialistične Madžarske
The article investigates the utilization of ethnic classification by human geneticists in Hungary, with a particular focus on the Roma minority. Drawing on qualitative expert-interviews, it analyzes how historically situated social imaginaries inform the production of genetic knowledge. The study explores how human genetics constructs heritable disorders as ethnic diseases, exposing the epistemological and ethical tensions inherent in translating sociocultural difference into biological terms.Avtor na primeru romske manjšine preuči uporabo etnične klasifikacije pri genetikih na Madžarskem. S kvalitativnimi intervjuji s strokovnjaki analizira, kako zgodovinsko umeščeni družbeni imaginariji oblikujejo ustvarjanje znanja o genetiki. Raziskuje tudi, kako človeška genetika konstruira dedne motnje kot etnične bolezni, pri čemer razkriva epistemološke in etične napetosti, ki so neločljivo povezane s prevajanjem družbenokulturnih razlik v biološke pojme
Raziskovalno, umetniško in pedagoško delo Franceta Marolta v odsevu zvočnih posnetkov
The article examines a less researched aspect of France Marolt’s work: his sound recordings on direct cut 78 rpm gramophone discs. Using the Gailtal Wedding (ziljska ohcet) recordings as a case study, it analyses the context of the recordings, presents the metadata collected and discusses the recording technique used. It places the recordings in the history of Slovenian folk music research and in Marolt’s broader work and shows the interweaving of his artistic, research and pedagogical activities.Članek obravnava manj raziskani vidik dela Franceta Marolta – njegove zvočne posnetke na direktno rezanih gramofonskih ploščah z 78 vrtljaji na minuto. Avtor v članku analizira kontekst Maroltovih posnetkov ziljske ohceti, predstavlja zbrane metapodatke in obravnava uporabljeno tehniko snemanja. Posnetke umešča v zgodovinski okvir raziskovanja ljudske glasbe na Slovenskem in v širše Maroltovo delo ter prikazuje preplet njegovih umetniških, raziskovalnih in pedagoških dejavnosti
Gender Metamorphosis of Dives in the Qajar Era Illustrations: A Mythological and Sociological Analysis
There have been extensive studies on the gender metamorphosis of divs, monstrous creatures of widespread presence in Persian lore. An interpretation of the evolution of nature, supernatural beings (including div), and the feminine presence within a historical backdrop indicate that humanity once perceived these as mysterious and menacing entities, believing their lives to be influenced by the will and intervention of sinister divs. However, over time, these entities have been emancipated from their ethereal, inscrutable realms and become subjected, instead, to the faculties of contemplation and judicious reasoning. Iranian society, as a longstanding part of the human tapestry, has also experienced this reassessment. The present study is an attempt to scrutinise the causality behind the manifestation of gender shifts in depictions of divs during the Qajar era. The Qajar era is widely regarded as the historical turning point in which the last remnants of Iran’s traditional societal structure began to fade, marking the dawn of a new world. Artworks from this key period attest to a profound transformation of the view toward nature, supernatural beings, and women. Div, as an epitome of the horrors of nature – and woman, as a symbol of the beauty and tenderness of nature, underwent a fusion. Divs, once petrifying entities, assumed more benign and distinctly feminine forms. We argue that this metamorphosis signifies a tendency to demythologise nature and the secularisation of feminine social life.O spolni metamorfozi divov, pošastnih bitij, ki so v perzijskem izročilu zelo razširjena, so bile opravljene obsežne študije. Razlaga razvoja narave, nadnaravnih bitij (vključno z divi) in ženske prisotnosti v zgodovinskem ozadju kaže, da jih je človeštvo nekoč dojemalo kot skrivnostne in grozeče entitete ter verjelo, da na njihova življenja vplivata volja in posredovanje zloveščih divov. Vendar so se te entitete sčasoma osvobodile iz eteričnih, nedoumljivih področij in postale podvržene sposobnostim kontemplacije in razsodnega razmišljanja. Tudi iranska družba je kot dolgoletni del človeške tapiserije doživela to ponovno vrednotenje. Pričujoča študija poskuša raziskati vzroke za pojavne spremembe med spoloma v upodobitvah bogov v obdobju Kadžarja. Kadžarsko obdobje na splošno velja za zgodovinsko prelomnico, v kateri so začeli izginjati zadnji ostanki tradicionalne družbene strukture v Iranu, kar je pomenilo začetek novega sveta. Umetniška dela iz tega ključnega obdobja pričajo o globoki preobrazbi pogleda na naravo, nadnaravna bitja in ženske. Div kot utelešenje grozot narave in ženska kot simbol lepote in nežnosti narave sta se združila. Divi, nekoč okamenela bitja, so prevzeli blagodejne in izrazito ženske oblike. Trdimo, da ta metamorfoza pomeni težnjo po demitologizaciji narave in sekularizaciji ženskega družbenega življenja
»A ni to malo strašljivo?« – doživljanje stika z umrlimi
This paper explores the personal experience of contact with the dead from an anthropological perspective, defining such contact as spontaneous interactions between living individuals and the dead. These encounters can manifest in various forms, ranging from meaningful dreams and mental communication with the dead to sensory and other perceptions of the deceased. The author challenges the prevalent notion that contact with the dead is inherently frightening and unwelcome, drawing on her own fieldwork as well as relevant studies on afterlife communication. Through the presentation of first-person testimonies, the paper highlights the wide range of reactions to such experiences and demonstrates that fear and rejection are, in fact, among the least common responses to encounters with the dead.Prispevek z antropološkega vidika obravnava človekovo doživljanje stika z umrlimi, pri čemer to razume kot spontani stik živih posameznikov z umrlimi osebami v različnih pojavnih oblikah – od pomenljivo »resničnih« sanj o umrlih in mentalnega komuniciranja z njimi do čutnih in drugih zaznavanj pokojnikov. Avtorica glede na lastno terensko raziskavo in nekatere tuje študije o posmrtnih stikih prevprašuje splošno razširjeno prepričanje, da so stiki z umrlimi bolj ali manj strašljiva in nezaželena izkušnja. Na podlagi prvoosebnih pričevanj predstavi paleto raznolikih odzivov pričevalcev na taka doživetja in ugotavlja, da sta strah in odpor v trenutku izkušnje najmanj pogosta odziva na stik z umrlimi
Meja kot prostor izmenjave v 18. stoletju: Naročniške mreže in stavbarska delavnica Jožefa Hueberja na Hrvaškem in v Sloveniji
In Central Europe, borders are not solid barriers but are rather fluid. Central Europe is a deeply connected cultural space of intensive exchange (M. Csáky) in which artistic production is shaped by densely intertwined mutual contacts and influences between individual countries and regions. This is particularly visible in the activities of large architectural, painting and sculptural workshops in the 18th century, which had a wide network of collaborators throughout the area. A key role in the rapid and far-reaching transfer of artistic solutions was played by the commissioners of artworks, both ecclesiastical and secular, strongly connected by a dense network of contacts that did not stop at (today’s national) borders. This paper studies the example of the activities of the architectural workshop of Joseph Hueber from Graz (1715–1787) in historical Styria, present-day Austria, and Lower Styria (present-day Slovenia) and northwestern Croatia to explore the method and scope of the workshop’s work, as well as the reconstruction of contacts between commissioners from the ranks of the Styrian, Hungarian and Croatian nobility.V srednji Evropi meje niso trdne ovire, ampak so precej fluidne. Gre za tesno povezan kulturni prostor intenzivne izmenjave, v katerem umetniško ustvarjanje oblikujejo gosto prepleteni medsebojni stiki in vplivi med posameznimi državami in regijami. To je še posebej vidno v dejavnostih velikih arhitekturnih, slikarskih in kiparskih delavnic v 18. stoletju, ki so imele široko mrežo sodelavcev po celotnem območju. Ključno vlogo pri hitrem in daljnosežnem prenosu umetniških rešitev so imeli tako cerkveni kot posvetni naročniki umetniških del, ki so bili močno povezani z gosto mrežo stikov, ki se je pletla tudi preko (danes nacionalnih) meja. V članku so na primeru arhitekturne delavnice Jožefa Hueberja iz Gradca (1715–1787), ki je delovala na območju dežele Štajerske v današnji Avstriji in Sloveniji ter v severozahodni Hrvaški, raziskane metode mreženja in obseg dela delavnice, kar je omogočilo rekonstrukcijo stikov med naročniki iz vrst štajerskega, madžarskega in hrvaškega plemstva
Zmanjšana kakovost tal zaradi obdelave apnenčastih tal na subtropskem kitajskem kraškem območju
Cultivation practices significantly impact soil functionality and quality, however, the effects of different cultivation durations remain inadequately quantified in the fragile karst ecosystems of southwestern China. This study employed a chronosequence approach to assess agricultural soil quality changes and identify their key drivers. Five land-use stages were selected and sampled: a natural reserve forest (NR) as a reference, recently burned land (0 a), and cultivated lands with durations of 1, 5, 15, and 30 years (1 a, 5 a, 15 a, 30 a, respectively) in the subtropical karst region of southwestern China. The soil quality index (SQI) was constructed using both the Total Data Set (TDS) and Minimum Data Set (MDS) methods. Principal component analysis (PCA) identified calcium (Ca), silt content and silicon (Si) as the key indicators within the MDS. Both TDS and MDS assessments revealed a progressive decline in SQI with increasing cultivation duration following slash-and-burn practices (R²=0.67 between TDS- and MDS-derived SQIs), indicating that agricultural activities significantly alter soil physicochemical properties and lead to soil degradation. The observed decrease in soil quality may be explained by two main mechanisms: (1) depletion of the soil-forming matrix in shallow karst environments; and (2) accelerated loss of acid-insoluble residues due to enhanced weathering under cultivation. These findings highlight the high vulnerability of karst soils to long-term farming, where inherently limited pedogenic materials and intense chemical weathering collectively exacerbate quality decline. This study provides critical insights for developing sustainable land management strategies in karst regions, emphasizing the importance of practices that conserve soil fertility, reduce residue loss, and maintain essential ecosystem services. With the MDS model explaining 67% of the variance in the TDS-based SQI, it represents an efficient and practical tool for monitoring soil quality in fragile karst environments, thereby supporting evidence-based sustainable land use planning.Obdelovalne prakse pomembno vplivajo na funkcionalnost in kakovost tal, ob tem pa vplivi različno dolgega trajanja obdelovanja v občutljivih kraških ekosistemih na jugozahodu Kitajske še vedno niso ustrezno opredeljeni. Avtorji so v tej raziskavi uporabili pristop kronološkega zaporedja ter na njegovi podlagi proučili spremembe v kakovosti kmetijskih tal in opredelili njihove ključne dejavnike. Izbrali in vzorčili so pet stopenj rabe zemljišč: naravni gozdni rezervat kot referenco, nedavno požgano zemljišče (0 a) in obdelovalna zemljišča, ki so se obdelovala 1, 5, 15 in 30 let (1 a, 5 a, 15 a, 30 a) na subtropskem kraškem območju na jugozahodu Kitajske. Z uporabo metod celotnega podatkovnega niza in minimalnega podatkovnega niza so oblikovali indeks kakovosti tal. Iz analize glavnih komponent je razvidno, da so kalcij, vsebnost mulja in silicij ključni kazalniki v minimalnem podatkovnem nizu. Na podlagi ocen celotnega podatkovnega niza in minimalnega podatkovnega niza je opazno postopno upadanje indeksa kakovosti tal, ob tem pa se podaljšuje trajanje obdelovanja po praksah sekanja in požiganja (R² = 0,67 – indeks kakovosti tal, izpeljan iz celotnega in minimalnega podatkovnega niza), kar kaže, da kmetijske dejavnosti pomembno spreminjajo fizikalno-kemijske lastnosti tal in povzročajo njihovo degradacijo. Ugotovljeno zmanjšanje kakovosti tal je mogoče razložiti z dvema glavnima razlogoma: (1) izčrpavanje matrice, ki tvori tla, na plitvih kraških območjih in (2) pospešena izguba v kislini netopnih ostankov zaradi okrepljenega vpliva vremenskih razmer ob obdelavi tal. Te ugotovitve kažejo na veliko ranljivost kraških tal ob dolgotrajnem kmetovanju, pri čemer omejena količina pedogenih materialov in intenzivno kemično preperevanje skupaj kakovost še poslabšujeta. Ta raziskava zagotavlja ključna spoznanja za pripravo trajnostnih strategij upravljanja zemljišč na kraških območjih ter poudarja pomen praks, s katerimi se ohranja rodovitnost tal, zmanjšuje izguba ostankov in se ohranjajo bistvene ekosistemske storitve. Glede na to, da model minimalnega podatkovnega niza pojasnjuje 67 % variance indeksa kakovosti tal, izpeljanega iz celotnega podatkovnega niza, je to učinkovito in praktično orodje za spremljanje kakovosti tal na občutljivih kraških območjih ter podpira trajnostno načrtovanje rabe zemljišč, ki temelji na dokazih.
Marie Baumayer (1851–1931): pot do profesionalne pianistke
.Born in Celje (Cilli), raised in Leoben, educated in Graz and Vienna, Marie Baumayer became a professional concert pianist at the end of the nineteenth century. But how did the first piano lessons begin for a girl from a bourgeois family whose musical environment was not particularly strong? The example of Marie Baumayer’s artistic career shows the steps open to a woman’s education in the pursuit of a career as a professional musician.Marie Baumayer se je rodila v Celju, odraščala v Leobnu ter se izobraževala v Gradcu in na Dunaju. Konec 19. stoletja je postala poklicna koncertna pianistka. Toda kakšni so bili začetki pouka klavirja za dekle iz meščanske družine z malo glasbenega ozadja? Na primeru umetniške kariere Marie Baumayer članek ponazarja, kakšne možnosti izobrazbe so sploh obstajale za ženske na poti do poklicne glasbene kariere