1,720,967 research outputs found
Vloga endogenega nevrotrofičnega dejavnika glialnega izvora pri od amfetamina odvisnem pogojevanju izbire okolja pri miših
Get PDFDrug addiction is a chronic brain disease, characterized by loss of control over drug use despite adverse consequences. It is a lifetime lasting condition, defined by drug cravings and repeated relapse. This implies the presence of long-lasting neuroadaptive changes in the brain. Since, neurotrophic factors are heavily involved in the neuroplasticity of central nervous system, this makes them an interesting subject for investigating how they affect or regulate long-term drug-induced neuroadaptive changes. Glial cell line-derived neurotrophic factor (GDNF) has been shown to be important for development, growth, survival and maintenance of midbrain dopaminergic neurons. It can also influence neurotransmission and regulate synaptic plasticity. To better understand the role of GDNF in behavioral responses to repeated exposure to psychostimulants, we performed amphetamine-induced conditioned place preference (CPP) on two different genetically modified mouse strains. First, we tested heterozygous GDNF knockout mice, which have lower GDNF levels. We find that they experience similar amphetamine reward and relapse to drug-seeking as controls, while having lower amphetamine-induced locomotor activity. Second, we examined the newly developed heterozygous GDNF hypermorphic mice, which have increased GDNF levels. These mice experience higher, but not significantly different amphetamine reward as controls. Further, relapse to drug-seeking and amphetamine-induced locomotor activity is the same between heterozygous GDNF hypermorphic mice and controls. In order to increase the credibility of observed results, our CPP system needs to be modified to offer unbiased preference for compartments of CPP boxes. Furthermore, in the near future the mice we used should be bred on a single genetic background to achieve better reliability and repeatability of CPP trials and better comparison with other studies. Nevertheless, future research into addiction should make a great use of newly developed conditional GDNF knockout and heterozygous GDNF hypermorphic mice. These mice have not yet been thoroughly examined in a wide range of biochemical and behavioral responses to repeated drug exposure. Undoubtedly, they offer a great potential for better understating the role of endogenous GDNF and its therapeutic value.Zasvojenost z mamili in psihotropnimi snovmi (v nadaljevanju z drogami) je kronična možganska bolezen, ki jo zaznamuje izguba nadzora nad njihovim vnosom, kljub zavedanju o škodljivih posledicah. Vsebuje vidike impulzivnega in kompulzivnega vedenja, in pogosto za svoj nastanek potrebuje ponavljajočo izpostavljenost drogam. Nagnjenost k zasvojenosti je pogojena z razvojem živčevja ter z genskimi in socialnimi dejavniki. Posameznika tako spremlja skozi celo življenje z močnimi epizodami hlepenja po drogah in recidivih, ki nastopijo tudi po več desetletjih abstinence. Praviloma vse droge z zasvojitvenimi zmožnostmi v možganih spodbujajo nagrajevalni sistem, kjer poglavitno vlogo igra mezolimbična pot. Ta se začne v ventralnem tegmentumu (srednji možgani), iz katerega dopaminergični nevroni projicirajo v nukleus akumbens (ventralni striatum). V slednjem poživila (psihostimulansi) kot sta npr. kokain in amfetamin, neposredno povzročijo sprostitev velikih količin dopamina, medtem ko ostale droge enak učinek dosežejo bolj posredno. Sprostitev dopamina v akumbensu sproži občutke ugodja in nagrade kar vodi v vrsto asociativnega učenja, imenovanega pogojevanje. Pri klasičnem pogojevanju dražljaj, ki je sočasen z uporabo drog, pridobi vlogo pogojenega dražljaja, in tako sam postane zmožen sprostiti velike količine dopamina. Na ta način zgolj pričakovanje nagrade po srečanju s pogojenim dražljajem vodi v močno motivacijo po zagotovitvi droge. Droge za razliko od naravnih nagrad (hrana, spolna aktivnost), sproščajo dopamin tudi po njihovi zagotovitvi, kar še dodatno jača željo po njihovem uživanju. Vendar po dolgotrajnem uživanju tudi droge začnejo izgubljati svoj učinek in tako sčasoma pogojeni dražljaji postanejo zmožni sprostiti večje količine dopamina kot sama droga. Glavna spodbuda za uživanje drog tako ni več njen učinek, temveč z njo asociirani dražljaji (pogojeni dražljaji). Zgodnjo odtegnitev od drog zaznamuje aktivacija averzivnih in stresnih možganskih sistemov (negativno pogojevanje). Pri dlje trajajoči abstinenci, pa vidnejšo vlogo odigra za zasvojenost značilna manjša funkcionalnost dopaminskega sistema, kjer posamezniki kljub izpostavljenosti prijetnim dražljajem ne zmorejo več občutiti zadovoljstva (anhedonija). Druga pomembna prilagoditev možganskih sistemov pri zasvojenosti pa je oslabljeno delovanje prefrontalne možganske skorje, kar še dodatno oteži preprečevanje ponovne in impulzivne zlorabe drog med abstinenco. Taka neusklajenost delovanja različnih možganskih sistemov je odraz nevroadaptacij tako pri živčnih prenašalcih in njihovih receptorjih, kot pri možganski plastičnosti in sinaptični preureditvi. Posledično lahko ob prisotnosti stresa in pogojenih dražljajev živčne povezave iz prefrontalne možganske skorje (izvršilna funkcija), amigdale (stres) in hipokampusa (spomin) v akumbens in ventralni tegmentum lažje in močneje aktivirajo dopaminski sistem, kot pri zdravih možganih. Obstoj tveganja za recidiv tudi po več desetletjih abstinence, nakazuje na zelo stabilne spremembe v možganskem tkivu. Odkar je znano, da so nevrotrofični dejavniki močno vpeti v proces možganske plastičnosti, so postali zanimivi kandidati za raziskovanje njihovega vpliva na vedenjske in biokemične odzive na droge. Za nevrotrofični dejavnik glialnega izvora (GDNF) velja, da ima pomembno vlogo pri razvoju, rasti, preživetju in ohranjanju srednjemožganskih dopaminergičnih nevronov, hkrati pa ima bistven vpliv na sinaptično plastičnost in nevrotransmisijo. Glavna signalna pot GDNF poteka preko aktivacije receptorja RET (receptor tirozin kinaznega tipa) in vodi v zapleteno in drugim rastnim dejavnikom sorodno znotrajcelično signalizacijo. Temeljni možganski regiji delovanja GDNF sta ventralni tegmentum in substanca nigra. V ta področja je GDNF retrogradno prenesen iz striatuma. Zaradi svojega specifičnega delovanja na populacije dopaminergičnih nevronov je z leti postal predmet raziskav tako pri nevrodegenerativnih boleznih kot pri zasvojenosti. Raziskovanje njegovega vpliva na zasvojenost je na živalskih raziskavah do sedaj dalo mešane rezultate. Znižane vrednosti GDNF preko genske modifikacije ali eksogenih protiteles proti GDNF po nekaterih raziskavah povzročijo večjo psihostimulansno nagrado in večjo nagnjenost k recidivu, medtem ko eksogene metode za zviševanje GDNF dajo nasprotne rezultate. Zgolj ena raziskava, ki je uravnavala količino GDNF šele po tem, ko so si podgane več dni same injicirale kokain, je poročala, da zvišanje GDNF zveča vedenjsko iskanje droge, znižanje njegovih vrednosti pa ima nasprotne učinke. Z namenom boljšega razumevanja vloge GDNF pri vedenjskih odzivih na večkratno izpostavljenost psihostimulansom, smo pri različnih gensko spremenjenih mišjih sevih izvedli z amfetaminom povzročeno pogojevanje izbire okolja (PIO). Ta metoda omogoča, da miši preko klasičnega pogojevanja povežejo drogo s prepoznavnimi znaki (npr. vrsta talne podlage) enega prostora, ne pa tudi z znaki drugega prostora. Tako lahko pri miših sami prepoznavni znaki enega prostora izzovejo podoben odziv kot droga. Po končanem pogojevanju se nagrajevalne lastnosti droge merijo preko povečanega zadrževanja miši v prostoru, ki ga povezujejo z drogo. Prvi mišji sev, heterozigoti z izbitim genom za GDNF in nižjo vsebnostjo le tega, izkusijo podobno jakost amfetaminske nagrade in dovzetnost za recidiv kot kontrolne miši. Iz meritev o gibanju miši tekom PIO preizkusa, smo dobili tudi podatke o z amfetaminom povzročeni lokomotorični aktivnosti, ki je pri heterozigotih statistično značilno nižja tako pri enkratni kot ponavljajoči izpostavljenosti amfetaminu. Nato smo izvedli PIO pri na novo razvitih heterozigotnih miših, ki pretirano izražajo GDNF. Te sicer izkusijo večjo amfetaminsko nagrado kot kontrolne miši, a ta razlika ni statistično značilna, medtem ko je dovzetnost za recidiv bila podobna med obema skupinama. Primerjava obeh skupin glede na z amfetaminom povzročene lokomotorične aktivnosti, je pokazala da tudi tu ni razlik. Naši rezultati ne sovpadajo povsem z ostalimi raziskavami na tem področju. Razloge za to je možno iskati v preveč pristranskih PIO aparatih in trojnem genskem ozadju testiranih miši. Povsem možno je tudi, da določeni rezultati so pravilni in ni večjih razlik med testiranimi skupinami med amfetaminsko nagrado. Namreč, določene meritve kažejo, da ima pretirano izražanje GDNF pri miših večji vpliv na dorzalni striatum, in ne na ventralni, kjer se nahaja center za nagrajevanje (nukleus akumbens). Lahko pa gre tudi za razliko med takojšnjimi in zakasnelimi učinki GDNF. Pri gensko spremenjenih živalih, kjer se gen manipulira že tekom razvoja zarodka, pa je tudi neznano če so razlike posledica spremembe normalne funkcije gena, prilagoditve, vpliva gena na razvoj, ali pa kombinacije teh dejavnikov. Težavna in vprašljiva pa je tudi neposredna primerjava med eksogeno in endogeno manipulacijo GDNF.
S ciljem izboljšanja verodostojnosti dobljenih rezultatov, moramo naš PIO sistem spremeniti tako, da bo omogočal manj pristransko izbiro prostora v PIO aparatih. Nadalje moramo v prihodnosti gojiti miši z enim genskim ozadjem, da dosežemo višjo zanesljivost in ponovljivost PIO poskusov, saj trenutno nimamo nadzora nad tem, kateri genotip se prevladujoče izrazi v danem fenotipu. S tema dvema korakoma pričakujemo bolj nepristransko izbiro prostorov v PIO aparatih, manjšo variabilnost med posameznimi živalmi in boljšo primerljivost z ostalimi raziskavami.
Ne glede na to lahko bodoče raziskave na področju zasvojenosti s pridom izkoristijo novo razvite miši s tkivno-specifičnim izbitim genom za GDNF in miši, ki ga pretirano izražajo. Te miši še niso bile obsežno raziskane glede širokega obsega biokemijskih in vedenjskih odzivov na droge in nedvomno, nudijo velik potencial za boljše razumevanje vloge endogenega GDNF in njegove terapevtske vrednosti
Going Beyond Counting First Authors in Author Co-citation Analysis
Get PDFThe present study examines one of the fundamental aspects of author co-citation analysis (ACA) - the way co-citation
counts are defined. Co-citation counting provides the data on which all subsequent statistical analyses and mappings
are based, and we compare ACA results based on two different types of co-citation counting - the traditional type that
only counts the first one among a cited work's authors on the one hand and a non-traditional type that takes into
account the first 5 authors of a cited work on the other hand. Results indicate that the picture produced through this non-traditional author co-citation counting contains more coherent author groups and is therefore considerably clearer. However, this picture represents fewer specialties in the research field being studied than that produced through the traditional first-author co-citation counting when the same number of top-ranked authors is selected and analyzed. Reasons for these effects are discussed
Numerical modelling of the backscattering of dual-polarization weather radar
Get PDFPolarimetriset säätutkat ovat tulossa lähiaikoina operatiiviseen käyttöön Suomessa ja muualla maailmassa. Polarimetriset säätutkat tuovat lisää informaatiota ilmakehän hydrometeorien mittaukseen ja mahdollistavat siten perinteisiä säätutkia tarkemman sateen vesimäärän arvioinnin ja sateen olomuotojen luokittelun. Polarimetristen säätutkien parempaa hyödyntämistä varten tarvitaan lisää tietoa erilaisten hydrometeorien sirontaominaisuuksista . Tässä työssä tehtiin modifioitua DDA- eli diskreettidipoliapproksimaatiolaskentaa ja nollannen asteen säteilynkuljetusteoriaa käyttävä sirontamallinnusohjelma. Ohjelma kykenee laskemaan yksittäisen partikkelin eteenpäin ja takaisinsirontaparametrit eri polarisaatioille ja samoista kappaleista käyttäjän antamalla tiheydellä muodostuvan kerroksen sironta- ja vaimennusominaisuudet. Ohjelman toiminta validoitiin vertaamalla pallomaisten kappaleiden mallinnustuloksia analyyttisiin, ja siten tarkasti oikean tuloksen antaviin Mie-sirontatuloksiin.
Ohjelmaa käytettiin sulavan lumi-, räntä- ja vesisateen etenemisvaimennuksen mallintamiseen. Ohjelmalla tutkittiin miten etenemisvaimennus muuttuu partikkelin sisältämän vesimäärän kasvaessa ja kuinka veden sijoittuminen eri puolille kappaletta vaikuttaa eri polarisaatioilla tapahtuvaan vaimennukseen. Sulamista mallinnettiin yksinkertaisella mallilla, jossa on neljä sulamisvaihetta.
Vaimennusmallinnuksen tuloksista havaittiin, miten HH- ja VV-polarisaatioiden ero kasvaa voimakkaasti, kun partikkelin alaosaan kertyy nestemäistä vettä tai kun partikkelin muoto muuttuu litteämmäksi. Pallosymmetristä tilannetta kuvaavassa toisen sulamisvaiheen partikkelissa havaittiin oletuksen vastaisesti myös jonkin verran eroa polarisaatioiden vaimennustuloksissa. Ongelman oletettiin johtuvan tavasta, jolla partikkelit luotiin, eikä varsinaisesta mallinnusohjelmasta, joka vaikuttaa muuten toimivan oletetusti.Polarimetric weather radars will be in operational use in the near future. Polarimetric weather radars provide more information in the measurement of the atmospheric hydrometeors when compared to traditional weather radars. Hence more accurate estimates of the rain water content and precipitation types can be attained. In order to make better use of the features of polarimetric weather radars more information on the scattering properties of hydrometeors is needed.
In this thesis a program, that models scattering using modified DDA calculation and the zeroeth degree radiative transfer theory, was made. The program is able to calculate forward and backscattering parameters of a single particle and scattering and attenuation properties for a layer consisting of those particles with a specified numerical density. The results from program for spherical particles were validated by comparing them to Mie scattering results, which are analytical, and therefore, true results for the scattering situation.
The program was used to model attenuation due to hydrometeors in the melting layer. It was studied how the propagation attenuation changes when the water volume fraction in the particles increases and how differential accumulation of the water affects the attenuation in different polarization components. Melting of the particle was modeled with a simple model with four phases of melting.
The results of the attenuation modeling suggest, that the difference between HH and VV polarizations increases strongly when more water accumulates in the bottom of the particle and when the particle changes to a flatter shape. The second phase of the melting was spherically symmetric but contrary, to the initial assumption, differences between attenuation results for different polarizations were noticed. The problem was assumed to be caused by the way the particles were generated and not by the program which otherwise seems to be working properly
Variations on the Author
Get PDF“Variations on the Author” discusses two of Eduardo Coutinho’s recent films (Um Dia na Vida, from 2010, and Últimas Conversas, posthumously released in 2015) and their contribution to the general question of documentary authorship. The director’s filmography is characterized by a consistent yet self-effacing form of authorial self-inscription: Coutinho often features as an interviewer that rather than express opinions propels discourses; an interviewer that is good at listening. This mode of self-inscription characterizes him as an author who is not expressive but who is nonetheless markedly present on the screen. In Um Dia na Vida, however, Coutinho is completely absent form the image, while Últimas Conversas, on the contrary, includes a confessional prologue that moves the director from the margins to the center of his films. This article examines the ways in which these works stand out in the filmography of a director who offers new insights into the notion of cinematic authorship
Appropriate Similarity Measures for Author Cocitation Analysis
Get PDFWe provide a number of new insights into the methodological discussion about author cocitation analysis. We first argue that the use of the Pearson correlation for measuring the similarity between authors’ cocitation profiles is not very satisfactory. We then discuss what kind of similarity measures may be used as an alternative to the Pearson correlation. We consider three similarity measures in particular. One is the well-known cosine. The other two similarity measures have not been used before in the bibliometric literature. Finally, we show by means of an example that our findings have a high practical relevance.information science;Pearson correlation;cosine;similarity measure;author cocitation analysis
Dispelling the Myths Behind First-author Citation Counts
Get PDFWe conducted a full-scale evaluative citation analysis study of scholars in the XML research field to explore just how different from each other author rankings resulting from different citation counting methods actually are, and to demonstrate the capability of emerging data and tools on the Web in supporting more realistic citation counting methods. Our results contest some common arguments for the continued
use of first-author citation counts in the evaluation of scholars, such as high correlations between author rankings by first-author citation counts and other citation
counting methods, and high costs of using more realistic citation counting methods that are not well-supported by the ISI databases. It is argued that increasingly available digital full text research papers make it possible for citation analysis studies to go beyond what the ISI databases have directly supported and to employ more
sophisticated methods
- …
