1,720,994 research outputs found
Ovidij: Ojnonino pismo Parisu (Heroides 5)
Get PDFOjnonino pismo Parisu spada v prvi del Ovidijeve mladostne zbirke z naslovom Pisma junakinj, ki je nastala pred letom 15 pr. Kr. V tej zbirki se je Ovidij prelevil v ženske like iz grške mitologije, ki pišejo svojim ljubimcem – gre za enostranska pisma, v katerih pesnik večinoma upodablja zapuščene ženske, ki objokujejo svojo usodo, trpijo zaradi povzročene krivice in z izjemno retorično spretnostjo zaman prepričujejo svoje nesojene ljubimce, naj se vrnejo nazaj.Ojnonino pismo Parisu spada v prvi del Ovidijeve mladostne zbirke z naslovom Pisma junakinj, ki je nastala pred letom 15 pr. Kr. V tej zbirki se je Ovidij prelevil v ženske like iz grške mitologije, ki pišejo svojim ljubimcem – gre za enostranska pisma, v katerih pesnik večinoma upodablja zapuščene ženske, ki objokujejo svojo usodo, trpijo zaradi povzročene krivice in z izjemno retorično spretnostjo zaman prepričujejo svoje nesojene ljubimce, naj se vrnejo nazaj
Ovidij: Brizeidino pismo Ahilu
No full textOvidij se je v tretjem pismu iz zbirke z naslovom Junakinje oz. Pisma junakinj prelevil v Homerjeve like iz znamenite trojanske vojne: po prihodu Grkov v Frigijo so vojaki najprej napadli mesta v okolici Troje: Ahil je tako razrušil Tebe in Lirnes, pri tem pa si kot plen prisvojil tudi dve prelepi dekleti, hčeri Hriza in Briza, ki ju Iliada generično poimenuje zgolj po očetih, torej s patronimi. Medtem ko je Hrizéido Ahil podaril Agamemnonu, pa je Brizéido zadržal zase; ker pa je moral Agamemnon po volji bogov vrniti svojo deklico očetu, je Ahilu nasilno odvzel njegovo. Junak, užaljen zaradi takšne žalitve, je umaknil svoje bojne vrste in odrekel svojo pomoč v boju proti Trojancem (Iliada 1). Potem ko so Grki v spopadih večkrat doživeli poraz, je Agamemnon poslal k Ahilu poslance z darovi, vendar je Ahil vse to iz jeze zavrnil (Iliada 9). Dogajalni čas pisma je ravno po tem trenutku, saj ga Brizeida v njem naproša, naj sprejme ponujene darove in znova stopi v boj proti Troji.Ovidij se je v tretjem pismu iz zbirke z naslovom Junakinje oz. Pisma junakinj prelevil v Homerjeve like iz znamenite trojanske vojne: po prihodu Grkov v Frigijo so vojaki najprej napadli mesta v okolici Troje: Ahil je tako razrušil Tebe in Lirnes, pri tem pa si kot plen prisvojil tudi dve prelepi dekleti, hčeri Hriza in Briza, ki ju Iliada generično poimenuje zgolj po očetih, torej s patronimi. Medtem ko je Hrizéido Ahil podaril Agamemnonu, pa je Brizéido zadržal zase; ker pa je moral Agamemnon po volji bogov vrniti svojo deklico očetu, je Ahilu nasilno odvzel njegovo. Junak, užaljen zaradi takšne žalitve, je umaknil svoje bojne vrste in odrekel svojo pomoč v boju proti Trojancem (Iliada 1). Potem ko so Grki v spopadih večkrat doživeli poraz, je Agamemnon poslal k Ahilu poslance z darovi, vendar je Ahil vse to iz jeze zavrnil (Iliada 9). Dogajalni čas pisma je ravno po tem trenutku, saj ga Brizeida v njem naproša, naj sprejme ponujene darove in znova stopi v boj proti Troji
Ovidij
Get PDFOjnonino pismo Parisu spada v prvi del Ovidijeve mladostne zbirke z naslovom Pisma junakinj, ki je nastala pred letom 15 pr. Kr. V tej zbirki se je Ovidij prelevil v ženske like iz grške mitologije, ki pišejo svojim ljubimcem – gre za enostranska pisma, v katerih pesnik večinoma upodablja zapuščene ženske, ki objokujejo svojo usodo, trpijo zaradi povzročene krivice in z izjemno retorično spretnostjo zaman prepričujejo svoje nesojene ljubimce, naj se vrnejo nazaj
Ovidij: Metamorfoze. Iz druge triade
No full textMotiv o Salmakidi in Hermafroditu, o spojitvi ženske in moškega v dvospolno telo, sodi med raritete antične mitološke zakladnice. Odstopa tudi od prevladujočega vsebinskega vzorca v Ovidijevih Metamorfozah: tokrat nimfa izjemoma ni žrtev posilstva, ampak storilka nasilnega dejanja nad moškim. Ni ugotovljivo, odkod je Ovidij ta motiv povzel, ali pa si ga je izmislil sam, kot domnevajo nekateri komentatorji, vendar hermafrodite pred njim omenja že Diodor Sicilski.Motiv o Salmakidi in Hermafroditu, o spojitvi ženske in moškega v dvospolno telo, sodi med raritete antične mitološke zakladnice. Odstopa tudi od prevladujočega vsebinskega vzorca v Ovidijevih Metamorfozah: tokrat nimfa izjemoma ni žrtev posilstva, ampak storilka nasilnega dejanja nad moškim. Ni ugotovljivo, odkod je Ovidij ta motiv povzel, ali pa si ga je izmislil sam, kot domnevajo nekateri komentatorji, vendar hermafrodite pred njim omenja že Diodor Sicilski
Ovidij: Paris Heleni in Helena Parisu (Pisma junakinj 16 in 17)
Get PDFPismo v verzih, ki ga piše Paris Heleni, spada v drugo skupino Ovidijevih Pisem junakinj in je verjetno nastalo med letoma 4 in 8: medtem ko je za prvo serijo pisem značilno, da gre za enostranska pisma razočaranih in večinoma zapuščenih ženskih likov iz mitologije, slednjo sestavljajo pisma treh zaljubljencev, ki izpovedujejo svojo ljubezen, sledijo pa odgovori izbrank.Pismo v verzih, ki ga piše Paris Heleni, spada v drugo skupino Ovidijevih Pisem junakinj in je verjetno nastalo med letoma 4 in 8: medtem ko je za prvo serijo pisem značilno, da gre za enostranska pisma razočaranih in večinoma zapuščenih ženskih likov iz mitologije, slednjo sestavljajo pisma treh zaljubljencev, ki izpovedujejo svojo ljubezen, sledijo pa odgovori izbrank
Going Beyond Counting First Authors in Author Co-citation Analysis
Get PDFThe present study examines one of the fundamental aspects of author co-citation analysis (ACA) - the way co-citation
counts are defined. Co-citation counting provides the data on which all subsequent statistical analyses and mappings
are based, and we compare ACA results based on two different types of co-citation counting - the traditional type that
only counts the first one among a cited work's authors on the one hand and a non-traditional type that takes into
account the first 5 authors of a cited work on the other hand. Results indicate that the picture produced through this non-traditional author co-citation counting contains more coherent author groups and is therefore considerably clearer. However, this picture represents fewer specialties in the research field being studied than that produced through the traditional first-author co-citation counting when the same number of top-ranked authors is selected and analyzed. Reasons for these effects are discussed
Variations on the Author
Get PDF“Variations on the Author” discusses two of Eduardo Coutinho’s recent films (Um Dia na Vida, from 2010, and Últimas Conversas, posthumously released in 2015) and their contribution to the general question of documentary authorship. The director’s filmography is characterized by a consistent yet self-effacing form of authorial self-inscription: Coutinho often features as an interviewer that rather than express opinions propels discourses; an interviewer that is good at listening. This mode of self-inscription characterizes him as an author who is not expressive but who is nonetheless markedly present on the screen. In Um Dia na Vida, however, Coutinho is completely absent form the image, while Últimas Conversas, on the contrary, includes a confessional prologue that moves the director from the margins to the center of his films. This article examines the ways in which these works stand out in the filmography of a director who offers new insights into the notion of cinematic authorship
Getski Ovidij pri Prešernu in Polizianu: literarni mit, politični vzorec, civilizacijski argument
Get PDFOvidij je za Prešerna pomemben literarni zgled in paradigma nesrečnega pesnika. Domneva nekaterih sodobnih interpretov, da gre pri Ovidijevem izgnanstvu v Tomis za avtobiografsko fikcijo, izhaja iz avtorjevega lastnga prizadevanja, da bi svojemu izgnanstvu dal paradigmatski značaj. Že Angelo Poliziano je »literarni mit« o Ovidijevem izgnanstvu prenesel na svojo lastno izkušnjo, šestmesečni prostovoljni umik iz Firenc (1479–80), in vladarja po Ovidijevem zgledu posredno krivil za svoje umetniško nazadovanje. Zamisel Prešernovega nemškega cikla je podobna: brati ga je mogoče obenem kot poslanico napol ponemčenemu meščanstvu in kot avtoironično, metaliterarno ponazoritev jezikovne alienacije v domačem izgnanstvu
- …
