123903 research outputs found
Sort by
Frank Wollman - zgodovinar slovenske in bolgarske dramatike: kako smo videti od zunaj?
No full textPrispevek skuša hermenevtično interpretirati štiridelni znanstveni opus prof. Franka Wollmana (1888-1969), posvečen dramaturgiji Južnih Slovanov. Izstopajo podobnosti in razlike med Slovenci in Bolgari, gledano z zunanjega vidika v semiotičnem polju drame in gledališča. Čeprav smo lahko ponosni na pozornost, s katero tako dokazani znanstvenik predano in vestno postavlja temelje dramatike pri nas, njegova gesta odpira tudi vrsto vprašanj. Če izhajamo iz dejstva, da je monografija o slovenski dramatiki edina prevedena v jezik države, o kateri govori, bolgarska pa se šele pripravlja na izid, knjiga o srbohrvaški dramatiki še ni izdana niti v Srbiji niti na Hrvaškem, avtorja polemizirata cilje dragocenih Wollmanovih študij. Preučujeta strukturo (analitično/deskriptivni pristop) z namenom določitve žanra in s tem namen teh besedil. Komu so besedila namenjena, ali so še aktualna in kako jih je mogoče uporabiti? Na splošno prispevek obravnava vprašanje razsežnosti informacij, (splošne) kulture in znanosti ter kako in v kolikšni meri se medsebojno ujemajo.This article presents a hermeneutic interpretation of the four-volume scholarly opus of Frank Wollman (1888-1969) dedicated to the dramaturgy of the South Slavs. Similarities and differences between Slovenians and Bulgarians, seen from an outsider’s point of view in the semiotic field of drama and theater, stand out. Although the attention with which such a noted scholar devotedly and conscientiously laid the foundations of the study of drama in these countries can be a point of pride, his effort also raises a number of questions. Starting from the fact that the volume on Slovenian drama is the only one that has been translated into the language of the country it talks about, and that the Bulgarian one is being prepared for publication only now, and that the volume on Serbo-Croatian drama has not been published in either Serbia or Croatia, the authors take issue with the goals of these valuable studies by Wollman. The structure (an analytical/descriptive approach) is examined to determine the genre and thus the purpose of these texts. Who do they serve, are they still relevant, and how can they be used? Overall, the article addresses the dimensions of information, (general) culture, and science, and how and to what extent they fit together
Optimisation of genetically engineered strains of Streptomyces rimosus for heterologous protein production by random mutagenesis and selection approaches
No full textV obsegu magistrskega dela smo optimizirali produkcijski sev Streptomyces rimosus z uvajanjem naključne mutageneze in vzpostavitvijo presejalnega testa za hitro izbiro visoko-produktivnih klonov. S pomočjo elektroporacije smo v sev S. rimosus ATCC deltaOTC soft vnesli plazmidni vektor pAB04_Per, ki nosi zapis za proteazo pernizin in na osnovi azokazeinskega testa izbrali najboljše transformante. Seve S. rimosus ATCC deltaOTC soft, ki nosijo zapis za proteazo pernizin ali za fuzijski proteinski kompleks mCherry-kaminizin, smo testirali v različnih produkcijskih gojiščih. V nadaljevanju smo izvedli mutagenezo s pomočjo UV-svetlobe in etil metansulfonata ter vzpostavili knjižnice mutant sevov S. rimosus ATCC deltaOTC soft, postopek gojenja in presejanja pa smo prenesli v manjše merilo (mikrotitrske plošče), kar je omogočilo hitrejše testiranje. Encimsko aktivnost mutant smo vrednotili z azokazeinskim testom in fluorescenco proteinskega kompleksa mCherry-kaminizin. Najvišje proteolitične aktivnosti v kulturi sevov smo dosegli pri izolatih, ki nosijo zapis za biosintezo pernizina, pridobljenih po izpostavljenosti UV-svetlobi in sicer je aktivnost znašala v povprečju približno 1750 U/mL, kar je 2x več v primerjavi s kontrolnim sevom. Pri izolatih, ki nosijo zapis za proteinski kompleks mCherry-kaminizin, izboljšav v proteolitični aktivnosti nismo zaznali. Opazili smo tudi, da merjenje fluorescence mCherry ni zanesljiva metoda za hitro kvantifikacijo proteolitične aktivnosti v manjšem merilu. Podrobnejša analiza encimskih aktivnosti v kulturah 191 klonov izbranega seva, izoliranih po UV-mutagenezi, je pokazala veliko variabilnost v aktivnosti pernizina, vendar najboljši kloni statistično v proteolitični aktivnosti niso presegli kontrolnega seva, ki ni bil tretiran z mutagenom. Naši rezultati potrjujejo uporabnost naključne mutageneze v kombinaciji z optimizacijo gojišč in presejanjem kot strategije za povečanje aktivnosti produkta pri Streptomyces rimosus. Hkrati pa naši rezultati kažejo, da so potrebne nadaljnje izboljšave v postopku gojenja sevov za stabilnejšo selekcijo visoko-produktivnih sevov za zagotovitev višjih aktivnosti proteaz pernizin in kaminizin.In this study, we optimized the production strain Streptomyces rimosus encoding proteases pernisine and caminisine by random mutagenesis and screening for the rapid selection of high-producing clones. Using electroporation, we introduced the plasmid vector pAB04_Per, carrying the gene for the protease pernisine, into the S. rimosus ATCC deltaOTC soft strain, and selected the best protease-producing transformants with azocasein assay. The S. rimosus ATCC deltaOTC soft strains, containing the plasmid construct encoding the protease pernisine or the fusion protein complex mCherry-caminisine, were tested in various production media. Subsequently, mutagenesis was performed by applying UV light and ethyl methanesulfonate, and this way, libraries of mutant S. rimosus ATCC deltaOTC soft strains were collected. The cultivation and screening process was transferred to a smaller scale (microtiter plates), which enabled faster testing. The activity of mutant isolates was evaluated using the azocasein assay and fluorescence of the mCherry-caminisine protein complex. The highest proteolytic activity was observed in isolates containing the plasmid construct with pernisine, obtained after UV exposure, reaching approximately 1750 U/mL, which is two times higher compared to the control strain. In isolates containing the plasmid construct with mCherry-caminisine, no improvement in proteolytic activity was observed. We also found that measuring mCherry fluorescence is not a reliable method for rapid quantification of protease activity at a small scale. Detailed analysis of 191 clones of the selected strain, obtained after UV mutagenesis, revealed high variability in pernisine activityhowever, the best clones did not statistically exceed the proteolytic activity of the control strain not treated with the mutagen. These results confirm the applicability of random mutagenesis in combination with medium optimization and screening as a strategy to enhance product activity in Streptomyces rimosus. At the same time, our results indicate that further improvements in the cultivation procedure are required to achieve a more stable selection of high-producing strains and ensure higher activities of the proteases pernisine and caminisine
Doma z medicinsko antropologijo v nekdanji Jugoslaviji: med socialistično dediščino in neoliberalno realnostjo
No full textThe article traces the development of medical anthropolog y in the former Yugoslav region, highlighting how the discipline has evolved through the legacies of social medicine and socialist self-management and, in recent decades, as a response to neoliberal trends in healthcare. The authors understand this region as a site of epistemic resistance and creativ-ity, where scholars respond to shifting healthcare landscapes by rethinking the boundaries between critique and care, theory and practice. Drawing on a wealth of regional references and field experiences, the article offers both a historical and conceptual grounding for this special issue of Svetovi/Worlds, framing medical anthropolog y in the Balkans as simultane-ously local and transnational, reflexive and politically engaged.Članek sledi razvoju medicinske antropologije na območju nekdanje Jugoslavije ter poudarja, da je ta disciplina zrasla iz dediščine socialne medicine in socialističnega samo-upravljanja ter se v zadnjih desetletjih odziva na neoliberalne trende v zdravstvu. Avtorici območje nekdanje Jugoslavije razumeta kot prostor epistemološkega odpora in ustvarjalnosti, kjer se raziskovalci in raziskovalke odzivajo na spreminjajoče se razmere v zdravstvu z razmislekom o mejah med kritiko in oskrbo, teorijo in prakso. Članek, ki črpa iz bogatih regionalnih referenc in izkušenj s terena, ponuja tako zgodovinsko kot konceptualno podlago za tematsko številko Svetov, obenem pa postavlja okvir medicinske antropologije na Balkanu, ki je sočasno lokalna in transnacionalna, refleksivna in politično angažirana
Vloga in izzivi jezikovnega asistenta za slovenski jezik na avstrijskem Koroškem
No full textJezikovni asistent na avstrijskem Koroškem pomaga dijakom razvijati jezikovne spretnosti in omogoča stik s t. i. živo slovenščino. Delo se od šole do šole razlikuje glede na status slovenščine, učni program in cilje. Pri delu se asistent srečuje z izzivi dela v heterogenih skupinah in pomanjkanjem prilagojenega gradiva.Language assistants in Austrian Carinthia help students develop their language skills and give them the opportunity to establish contact with so called living Slovenian. Their work varies from school to school depending on the status of Slovenian, the curriculum, and the objectives. Assistants face the challenges of working in heterogeneous groups and a lack of adapted materials
Jewish Music as a Source of Inspiration in the String Literature of Classical Music
No full textJudovska glasba je iz večtisočletnega verskega in ljudskega glasbenega izročila prerasla v pomemben del svetovne umetnostne glasbene dediščine, ki močno zaznamuje tudi sodobno godalno klasično glasbo. Zgodovinski razvoj judovske glasbe poteka od starohebrejskih liturgičnih praks do bogate diasporne tradicije in na koncu do oblikovanja umetnostne klasične glasbe. V starohebrejski dobi je imela glasba osrednjo vlogo v templju, vrhunec pa je dosegla v »zlati dobi« organizirane vokalne in instrumentalne prakse. Po uničenju obeh templjev se je glasbeno življenje preselilo v sinagogo, kjer je prevladovala kantilacija svetih besedil. V diaspori so se judovske glasbene tradicije oblikovale glede na okolje: arabski Judje so prevzeli makamate, sefardski so razvili andaluzijsko obarvano melodiko, askenaški pa lastne moduse, povezane z jidišem, klezmerjem in hasidizmom. Modalni sistemi posameznih tradicij so se razvijali vzporedno, a z različnimi estetskimi izhodišči. V 19. stoletju se je judovska glasba modernizirala: sinagogalna koralna glasba je prevzela evropske vplive, umetnostna judovska glasba pa se je krepila v zahodni in vzhodni Evropi. Haskala in emancipacija sta spodbudili razprave o judovski identiteti, Društvo za judovsko ljudsko glasbo pa je sistematično zbiralo ter obdelovalo ljudske melodije. V 20. stoletju je nastajal raznolik opus umetnostne judovske glasbe. Pomemben je bil tudi razvoj izraelskega nacionalnega glasbenega sloga, ki združuje vplive diaspore, orientalske elemente in evropske kompozicijske tehnike. V osrednjem delu magistrske naloge so predstavljeni ključni skladatelji, ki so navdih našli prav v judovski glasbi in prispevali klasične skladbe za godala z omenjeno motiviko. Joseph Achron, ki je bil eden prvih, je v svojem opusu, zlasti v Hebrejski melodiji Op. 33, razvil izrazito »hebrejski slog«, utemeljen v modalnosti in kantilaciji. Ernest Bloch je ustvaril obsežen Judovski cikel, vključno s slavnim Schelomom, ter s tem oblikoval emocionalno in duhovno jedro judovske glasbe v 20. stoletju. Paul Ben-Haim je združil evropsko modernistično tradicijo z orientalskimi in sefardskimi vplivi ter postal ključna osebnost izraelskega glasbenega nacionalizma. Dimitrij Šostakovič pa je, čeprav ni bil Jud, pogosto uporabljal judovske glasbene elemente kot simbol solidarnosti z zatiranim ljudstvom.Jewish music has grown from a millennia-old religious and folk tradition into an important part of the world’s art-music heritage, significantly influencing contemporary classical string music. The historical development of Jewish music spans from ancient Hebrew liturgical practices to the rich traditions of the diaspora and finally to the formation of artistic classical music. In the ancient Hebrew period, music played a central role in the Temple, reaching its peak in the “golden age” of organized vocal and instrumental practice. After the destruction of both Temples, musical life shifted to the synagogue, where the cantillation of sacred texts became dominant. In the diaspora, Jewish musical traditions developed according to their cultural surroundings: Jews in Arab lands adopted elements of the maqam system, Sephardic Jews created a melodically rich tradition shaped by Andalusian and Mediterranean influences, and Ashkenazi Jews formed their own modes connected with Yiddish culture, klezmer music, and Hasidic spirituality. The modal systems of these traditions evolved in parallel, yet with differing aesthetic foundations. In the 19th century, Jewish music began to modernize: synagogue choral music absorbed European influences, and Jewish art music flourished in both Western and Eastern Europe. The Haskalah movement and Jewish emancipation stimulated discussions about Jewish identity, while the Society for Jewish Folk Music systematically collected and arranged folk melodies. The 20th century saw the emergence of a diverse body of Jewish art music, as well as the development of an Israeli national musical style combining diaspora influences, oriental elements, and European compositional techniques. The central part of the thesis presents key composers who drew inspiration from Jewish music and contributed classical string works infused with this musical idiom. Joseph Achron, one of the pioneers, developed a distinctly “Hebrew style” rooted in modality and cantillation, most notably in his Hebrew Melody, Op. 33. Ernest Bloch created an extensive “Jewish cycle,” including the famous Schelomo, shaping the emotional and spiritual core of Jewish music in the 20th century. Paul Ben-Haim combined European modernism with oriental and Sephardic influences, becoming a leading figure of Israeli musical nationalism. Dmitri Shostakovich, although not Jewish, frequently incorporated Jewish musical elements as a symbol of solidarity with an oppressed people
Dr. Viktor Murnik, oče slovenske telesne kulture
No full textZnanstvena monografija Dr. Viktor Murnik, oče slovenske telesne kulture je delo, ki na osnovi arhivskih dokumentov, tiskanih objav, pričevanj celovito prikazuje življenje, delo in dosežke dr. Viktorja Murnika. Po desetletjih raziskovanja njegovega življenja, je to prva celovita knjiga o njegovem življenju. Prvič so predstavljeni njegovi predniki, sorojenci in potomci tako v sliki kot tudi besedi. Prvič je predstavljena njegova vojaška pot v avstro‐ogrskem cesarstvu, kot prostovoljnega vojaka, ter njegovo delovanje v času prve svetovne vojne. Celovit je prikaz njegovega delovanja v vlogi tajnika trgovko obrtne zbornice Kranjske ter pomen za razvoj Trgovske akademije v Ljubljani in Ljubljanskega sejma. Njegovo organizacijsko delo ob drugem vseslovenskem sokolskem zletu leta 1904 je pomenilo tudi prvo resno telesno kulturno turistično gospodarsko delovanje. Njegovo delovanje na področju telesne kulture je zelo natančno razčlenjeno, prvič se ga je natančno raziskovalo kot telovadca/športnika, starosto Ljubljanskega Sokola, znanstvenika telesne kulture, založnika in urednika, močno pa so razširjena vedenja o dr. Murniku kot vaditelju in načelniku. Z včlanitvijo v mednarodno telovadno zvezo leta 1907 nas je postavil na mednarodni športni zemljevid sveta in od takrat dalje smo Slovenci prisotni na velikih tekmovanjih kot slovenski narod. V tem obdobju je bil tudi prvi Slovenec, ki je deloval v mednarodni panožni zvezi. Z njim Slovenci prvič stojimo na zmagovalnem odru v katerikoli športni panogi kot narodna skupnost. Zaradi njega so telovadci odšli na olimpijske igre leta 1924 v Paris, kjer je Leon Štukelj osvojil dve zlati odličji, ter so mu v enem dnevu dvakrat igrali slovensko himno Naprej zastava Slave, ki je bila tretja kitica takratne himne kraljevine SHS. Na olimpijskih igrah 1928 v Amsterdamu je dr. Murnik s svojimi telovadci osvojil 5 olimpijskih odličij, kar je še danes slovenski rekord za enega vaditelja na enih igrah v eni športni panogi. Svetovno prvenstvo in sokolski zlet leta 1922 v Ljubljani, ki je bilo v Ljubljani zaradi dr. Murnika, je postalo največji telesnokulturni dogodek na slovenskem vseh časov. Ljubljana je takrat zgradila stadion za več kot 55.000 (petinpetdeset tisoč) gledalcev, ki je bil polnza primerjavo Ljubljana je takrat imela 53.000 (triinpetdeset tisoč) prebivalcev. Za primerjavo pomembnosti in odmevnosti dogodka, na olimpijskih igrah v Parizu je bil stadion za več kot 40.000 (štirideset tisoč) gledalcev, v Amsterdamu pa več kot 30.000 (trideset tisoč) gledalcev. Sokolstvo kot najpomembnejša telesnokulturna organizacija na slovenskem je imela štiri temeljne vzgoje narodno, demokratično, moralno in telesno. Z dr. Murnikom postane narodna vzgoja tako pomembna, da nosi tudi že del državnosti, na svetovnem prvenstvu slovenskim sokolom igrajo takratno himno Naprej zastava slave, Maistrovi borci prisegajo na sokolsko zastavo pred odhodom na Koroško, s sokolsko obleko pa so predstavljali del uniformiranih Slovencev, ki je deloma predstavljala tudi slovensko vojsko. Dr. Murnik je kot znanstvenik deloval tako na področju humanistike (zaradi njega imamo urejeno strokovno izrazje položajev in gibanj), družboslovja (prispevek k sistemu telesnih vaj in ritmu), malo tudi v naravoslovju. Kot odličen glasbenik je združil glasbo in telovadbo ter tako v svetovnem merilu ustvaril telovadne plese, ki so še danes ena najbolj priljubljenih dejavnosti žensk. Tudi na področju založništva se je izkazal kot prvi zasebnik na področju telesne kulture, ki je uspel več kot eno leto vsak mesec izdajati svoj časopis Slovenski Sokol, še več, časopis je redno izhaja dobrih deset let (1904‐1914, ko je zaradi vojne bilo prepovedano nadaljnje delovanje sokolstva). Monografija je bogato opremljena z dokumenti in fotografijami, ki pričajo o veličini dr. Murnika, ki ga na osnovi vseh dejstev lahko poimenujemo za očeta slovenske telesne kulture.Znanstvena monografija Dr. Viktor Murnik, oče slovenske telesne kulture je delo, ki na osnovi arhivskih dokumentov, tiskanih objav, pričevanj celovito prikazuje življenje, delo in dosežke dr. Viktorja Murnika. Po desetletjih raziskovanja njegovega življenja, je to prva celovita knjiga o njegovem življenju. Prvič so predstavljeni njegovi predniki, sorojenci in potomci tako v sliki kot tudi besedi. Prvič je predstavljena njegova vojaška pot v avstro‐ogrskem cesarstvu, kot prostovoljnega vojaka, ter njegovo delovanje v času prve svetovne vojne. Celovit je prikaz njegovega delovanja v vlogi tajnika trgovko obrtne zbornice Kranjske ter pomen za razvoj Trgovske akademije v Ljubljani in Ljubljanskega sejma. Njegovo organizacijsko delo ob drugem vseslovenskem sokolskem zletu leta 1904 je pomenilo tudi prvo resno telesno kulturno turistično gospodarsko delovanje. Njegovo delovanje na področju telesne kulture je zelo natančno razčlenjeno, prvič se ga je natančno raziskovalo kot telovadca/športnika, starosto Ljubljanskega Sokola, znanstvenika telesne kulture, založnika in urednika, močno pa so razširjena vedenja o dr. Murniku kot vaditelju in načelniku. Z včlanitvijo v mednarodno telovadno zvezo leta 1907 nas je postavil na mednarodni športni zemljevid sveta in od takrat dalje smo Slovenci prisotni na velikih tekmovanjih kot slovenski narod. V tem obdobju je bil tudi prvi Slovenec, ki je deloval v mednarodni panožni zvezi. Z njim Slovenci prvič stojimo na zmagovalnem odru v katerikoli športni panogi kot narodna skupnost. Zaradi njega so telovadci odšli na olimpijske igre leta 1924 v Paris, kjer je Leon Štukelj osvojil dve zlati odličji, ter so mu v enem dnevu dvakrat igrali slovensko himno Naprej zastava Slave, ki je bila tretja kitica takratne himne kraljevine SHS. Na olimpijskih igrah 1928 v Amsterdamu je dr. Murnik s svojimi telovadci osvojil 5 olimpijskih odličij, kar je še danes slovenski rekord za enega vaditelja na enih igrah v eni športni panogi. Svetovno prvenstvo in sokolski zlet leta 1922 v Ljubljani, ki je bilo v Ljubljani zaradi dr. Murnika, je postalo največji telesnokulturni dogodek na slovenskem vseh časov. Ljubljana je takrat zgradila stadion za več kot 55.000 (petinpetdeset tisoč) gledalcev, ki je bil polnza primerjavo Ljubljana je takrat imela 53.000 (triinpetdeset tisoč) prebivalcev. Za primerjavo pomembnosti in odmevnosti dogodka, na olimpijskih igrah v Parizu je bil stadion za več kot 40.000 (štirideset tisoč) gledalcev, v Amsterdamu pa več kot 30.000 (trideset tisoč) gledalcev. Sokolstvo kot najpomembnejša telesnokulturna organizacija na slovenskem je imela štiri temeljne vzgoje narodno, demokratično, moralno in telesno. Z dr. Murnikom postane narodna vzgoja tako pomembna, da nosi tudi že del državnosti, na svetovnem prvenstvu slovenskim sokolom igrajo takratno himno Naprej zastava slave, Maistrovi borci prisegajo na sokolsko zastavo pred odhodom na Koroško, s sokolsko obleko pa so predstavljali del uniformiranih Slovencev, ki je deloma predstavljala tudi slovensko vojsko. Dr. Murnik je kot znanstvenik deloval tako na področju humanistike (zaradi njega imamo urejeno strokovno izrazje položajev in gibanj), družboslovja (prispevek k sistemu telesnih vaj in ritmu), malo tudi v naravoslovju. Kot odličen glasbenik je združil glasbo in telovadbo ter tako v svetovnem merilu ustvaril telovadne plese, ki so še danes ena najbolj priljubljenih dejavnosti žensk. Tudi na področju založništva se je izkazal kot prvi zasebnik na področju telesne kulture, ki je uspel več kot eno leto vsak mesec izdajati svoj časopis Slovenski Sokol, še več, časopis je redno izhaja dobrih deset let (1904‐1914, ko je zaradi vojne bilo prepovedano nadaljnje delovanje sokolstva). Monografija je bogato opremljena z dokumenti in fotografijami, ki pričajo o veličini dr. Murnika, ki ga na osnovi vseh dejstev lahko poimenujemo za očeta slovenske telesne kulture
Researching the technique and technology of Roman wall painting on the example of the ceiling painting from Museum Square in Celje
No full textMagistrska naloga obravnava tehnologijo poslikave rimske stropne poslikave z Muzejskega trga v Celju. Gre za okoli 2000 let staro obočno stropno poslikavo, ki je del rimske vile, odkrite na omenjeni lokaciji. Poleg fragmentov stropne poslikave je bilo odkritih tudi 18 m2 in situ ohranjenih stenskih poslikav, ki v višino segajo do 1,3 metra, ter okoli 70.000 fragmentov stenskih poslikav iz različnih obdobij.
Naravoslovne preiskave so pokazale prisotnost voska v barvni plasti, kar nakazuje, da je bila poslikava morda izvedena v tehniki enkavstike. Uporaba le-te v antični stenski umetnosti je že dolgo predmet razprav, vendar je težko potrditi to teorijo. Identifikacija voska kot veziva za pigmente je problematična zaradi številnih konservatorsko-restavratorskih posegov, ki so bili izvedeni v preteklih stoletjih, ko se je vosek uporabljal tudi kot zaščita fresk. Beseda enkavstika izhaja iz grške besede encaustikos (ἐγκαυστικός), ki pomeni »vžgati« ali »žgati«, kar nakazuje, da je pri tej metodi potrebna toplota. Poleg omenjene in bolj znane vroče enkavstike je v zgodovinskih virih omenjena tudi hladna enkavstika oziroma tako imenovani punski vosek, za katero predpostavljamo, da je bila v tem primeru uporabljena.
Cilj naloge je poustvariti tehniko hladne enkavstike, ki bi tako po materialni sestavi in izgledu ustrezala originalni rimski stropni poslikavi. Raziskovanje je vključevalo testiranje različnih načinov in receptur priprave hladne voščene emulzije. Testirane so bile tudi različne metode nanosa na površino in načini obdelovanja površine. V zadnjem delu naloge je bila izvedena kopija detajla rimske stropne poslikave v testirani tehniki hladne enkavstike. Kopija je bila izvedena na nosilec iz trstike. Poustvarjene so bile tudi vse plasti ometa, ki so prisotne na originalnih fragmentih. Na ta način smo testirali uspešnost in uporabnost hladne enkavstike ter izvedli primerjavo z originalno poslikavo.This master’s thesis studies the painting technology used in the Roman ceiling fresco from the Museum Square in Celje. It is an approximately 2000-year-old vaulted ceiling fresco, which is part of a Roman villa discovered at said location. In addition to the fragments of ceiling frescoes, 18m² of in situ preserved wall paintings were discovered, reaching a height of up to 1.3 meters, as well as around 70,000 fragments of wall paintings from different periods.
Scientific investigations have revealed the presence of wax in the paint layer, suggesting that the painting may have been created using the encaustic technique. The use of encaustic in ancient wall art has long been a subject of debate, but it is difficult to confirm. Identifying wax as a binder for pigments is problematic due to numerous conservation and restoration interventions carried out over the past centuries when wax was also used as protection for frescoes. The word encaustic derives from the Greek word encaustikos (ἐγκαυστικός), meaning "to burn" or "to scorch," indicating that heat is required in this method. In addition to said and more widely known hot encaustic technique, historical sources also mention cold encaustic, or the so-called Punic wax, which we assume was used in this case.
The aim of the thesis is to recreate the cold encaustic technique, which would match the original Roman ceiling fresco in terms of both material composition and appearance. The research involved testing various methods and recipes for preparing the cold wax emulsion. Different application methods and surface treatment techniques were also examined. In the final part of the thesis, a copy of a detail of the Roman ceiling fresco was made using the tested cold encaustic technique. The copy was executed on a reed substrate. All layers of the plaster present in the original fragments were also recreated. In this way, the success and applicability of the cold encaustic technique were evaluated and compared to the original fresco
ANALYSIS OF CYBERSECURITY RISK MANAGEMENT IN SMALL AND MEDIUM-SIZED ENTERPRISES – THE CASE OF SLOVENIA
No full textKibernetska varnost je zaradi pospešene digitalizacije poslovnih procesov in naraščajočega števila kibernetskih groženj postala eno osrednjih vprašanj sodobnega poslovnega okolja. Mala in srednje velika podjetja (MSP) so posebej izpostavljena, saj pogosto razpolagajo z omejenimi finančnimi, kadrovskimi in organizacijskimi viri za sistematično obvladovanje kibernetskih tveganj. Ker MSP predstavljajo pomemben del slovenskega gospodarstva, je analiza njihove kibernetske varnosti z vidika upravljanja tveganj strokovno in družbeno relevantna.
Raziskava je zasnovana na dveh ravneh. Na makroravni je bila proučena povezava med digitalnimi kompetencami prebivalstva in ravnjo kibernetske varnosti držav Evropske unije z uporabo korelacijske in linearne regresijske analize sekundarnih podatkov. Na mikroravni je bila izvedena kvantitativna raziskava med slovenskimi MSP z anketnim vprašalnikom. Zbrani podatki so bili analizirani z deskriptivno statistiko in primerjalnimi statističnimi testi.
Rezultati kažejo, da digitalne kompetence same po sebi ne zagotavljajo visoke ravni kibernetske varnosti držav. Na ravni MSP so osnovni tehnični varnostni ukrepi razmeroma razširjeni, medtem ko so formalizirani procesi upravljanja tveganj manj razviti. MSP, ki uvajajo standardizirane okvire kibernetske varnosti, dosegajo višjo in stabilnejšo raven obvladovanja tveganj, kar potrjuje pomen strukturiranega in sistematičnega pristopa k varnostnemu upravljanju.
Delo prispeva k razumevanju dejavnikov, ki vplivajo na kibernetsko varnost MSP, ter poudarja pomen standardizacije kot podpornega mehanizma za sistematično upravljanje tveganj. Ugotovitve predstavljajo strokovno podlago za oblikovanje priporočil za MSP, odločevalce in podporne institucije pri krepitvi kibernetske odpornosti. Omejitve raziskave izhajajo iz velikosti vzorca in uporabe podatkov, pridobljenih na podlagi lastnih ocen anketirancev, zato so nadaljnje poglobljene in longitudinalne raziskave smiselne za dodatno potrditev rezultatov.Cybersecurity has become one of the central issues of the modern business environment due to the accelerated digitalization of business processes and the growing number of cyber threats. Small and medium-sized enterprises (SMEs) are particularly exposed, as they often face limitations in financial, human, and organizational resources for the systematic management of cyber risks. Since SMEs represent a significant part of the Slovenian economy, analyzing their cybersecurity from a risk management perspective is both professionally and socially relevant.
The research is structured on two levels. At the macro level, the relationship between the digital competences of the population and the level of cybersecurity of European Union member states was examined using correlation and linear regression analysis of secondary data. At the micro level, a quantitative study was conducted among Slovenian SMEs using a survey questionnaire. The collected data were analyzed using descriptive statistics and comparative statistical tests.
The results indicate that digital competences alone do not ensure a high level of national cybersecurity. At the SME level, basic technical security measures are relatively widespread, while formalized risk management processes remain less developed. SMEs that implement standardized cybersecurity frameworks achieve a higher and more stable level of risk management, confirming the importance of a structured and systematic approach to security governance.
The thesis contributes to a better understanding of the factors influencing SME cybersecurity and highlights the role of standardization as a supporting mechanism for systematic risk management. The findings provide a professional basis for developing recommendations for SMEs, policymakers, and supporting institutions in strengthening cyber resilience. The limitations of the study stem from the sample size and the use of self-reported datatherefore, further in-depth and longitudinal research is recommended to validate the results
The well-designed Hunminjeongeum and a painful history of Hangeul
No full textKorean is the native language of the Korean people and the official language of Korea. Its script, Hangeul (한글), was created in the 15th century by King Sejong the Great and was originally named Hunminjeongeum (訓民正音), meaning “correct sounds for the instruction of the people.” This paper examines the historical background of Hunminjeongeum’s creation and reviews documentary records related to its invention. It further analyzes the historical, social, and cultural significance of Hunminjeongeum, compiled by scholars of the Jiphyeonjeon (Hall of Worthies). The study also explores the complex process of its promulgation and the challenges it faced before becoming known as Hangeul. The paper aims to provide essential historical and socio-political context for understanding the development of Hangeul.Korejščina je materni jezik korejskega ljudstva in uradni jezik Koreje. Njen pisni sistem, Hangeul (한글), je v 15. stoletju ustvaril kralj Sejong Veliki in se je sprva imenoval Hunminjeongeum (訓民正音), kar pomeni »pravilni glasovi za poučevanje ljudstva«. Prispevek obravnava zgodovinsko ozadje nastanka Hunminjeongeuma ter preučuje dokumentarne vire, povezane z njegovo iznajdbo. Nadalje analizira zgodovinski, družbeni in kulturni pomen Hunminjeongeuma, ki so ga sestavili učenjaki Dvorane vrednih. Raziskava se posveča tudi zapletenemu procesu njegove uveljavitve ter izzivom, s katerimi se je soočal, preden je postal znan kot Hangeul. Namen prispevka je zagotoviti bistveno zgodovinsko in družbenopolitično izhodišče za razumevanje razvoja Hangeula
Evridika iz pekla
No full textEvridika iz pekla združuje zapise različnih (ženskih) glasov iz časa druge svetovne vojne. Pesmi, poslovilna pisma, dramski odlomki in drugi spominski zapisi predstavljajo moč kolektivnega odpora in upora posameznic, ki niso klonile v borbi za svobodo. Monografija njihove usode osvetljuje z biografskimi podatki, njihova literarna in polliterarna pričevanja pa umešča v širši kontekst pričevanjske literature in literature narodnoosvobodilnega boja. Zasnovana je polifono, bralca pa vodi skozi devet krogov pekla sodobne zgodovine – taboriščnih grozot, izgnanstva, vojne vihre in vsesplošnega nasilja –, a z jasnim etičnim klicem po odgovornosti in vedno vnovični refleksiji, ki bralca sili, da svoj glas "posodi" vsem utišanim in poteptanim