20883 research outputs found
Sort by
Milice, frakcije in prekarnost: zapiski o življenjskih razmerah na obrobju mesta Rio de Janeiro
No full textThis paper explores the dynamics of territorial control exercised by armed groups – factions and militias – in the outskirts and favelas of the city of Rio de Janeiro. The purpose was to investigate and describe the current dynamics of ‘siege’ produced by different armed groups, their effects on local sociability, and the production of precariousness to which residents of these locations are subjected. The research was conducted in six city territories and allowed the construction of a comparative matrix that cross-referenced the following information: type of armed group operating in the locationsituation of the territory in terms of armed controltype of territorial presenceand relationship with the local population.Članek raziskuje dinamiko teritorialnega nadzora, ki ga na obrobjih in v favelah mesta Rio de Janeiro izvajajo oborožene skupine, kot so frakcije in milice. Namen članka je raziskati in opisati trenutno dinamiko »obleganja«, ki jo ustvarjajo te različne oborožene skupine, vpliv te dinamike na lokalno družabnost ter ustvarjanje prekarnosti, ki ji prebivalci teh območij ne morejo ubežati. Raziskava, izvedena v šestih območjih mesta, je omogočila izgradnjo primerjalne matrice, ki navzkrižno povezuje naslednje informacije: vrsto oborožene skupine, ki deluje na določenem območjustopnjo nadzora nad teritorijemtip teritorialne prisotnostiodnos s tamkajšnjim prebivalstvom
Vpliv družbene odgovornosti podjetij, zelenega financiranja in zelene inovativnosti na okoljsko uspešnost bank v Indiji
No full textIn an era of growing environmental challenges, the role of banks in promoting sustainability is critical. This study examines how Corporate Social Responsibility (CSR), green finance, and green innovation influence the environmental performance of Indian banks. Guided by legitimacy theory and the natural resource-based view, survey data from 379 bank employees were analysed using structural equation modelling. The results reveal that robust CSR initiatives, effective green finance practices, and innovative green strategies significantly enhance banks’ environmental performance. These findings contribute to theoretical understanding and offer practical insights for improving sustainability in the banking sector. The study recommends that banks in emerging economies strengthen internal resources by investing in CSR, adopting green finance, and fostering green innovation to boost environmental performance. Such efforts align with global sustainability goals, positioning banks as key players in environmentalprotection and responsible finance.V času naraščajočih okoljskih izzivov je vloga bank pri spodbujanju trajnosti ključna. Pričujoča raziskava preučuje, kako družbena odgovornost podjetij (angl. Corporate Social Responsibility – CSR), zeleno financiranje in zelene inovacije vplivajo na okoljsko uspešnost indijskih bank. Na podlagi teorije legitimnosti in naravnih virov kot konkurenčne prednosti so bili podatki iz ankete med 379 bančnimi zaposlenimi analizirani z uporabo modeliranja strukturnih enačb. Rezultati kažejo, da močne pobude CSR, učinkovite prakse zelenega financiranja in inovativne zelene strategije pomembno izboljšajo okoljsko uspešnost bank. Ugotovitve prispevajo k teoretičnemu razumevanju in ponujajo praktične vpoglede za izboljšanje trajnosti v bančnem sektorju. Na podlagi raziskave priporočamo, da banke v državah v razvoju okrepijo notranje vire z vlaganjem v CSR, s sprejetjem zelenega financiranja in spodbujanjem zelenih inovacij za izboljšanje okoljske uspešnosti. Takšna prizadevanja so skladna z globalnimi cilji trajnostnega razvoja in banke izpostavljajo kot ključne akterje pri varovanju okolja ter odgovornem financiranju
How many people die by suicide each year?
No full textBackground: Suicide underreporting undermines accurate public health assessments and resource allocation for suicide prevention. This study aims at synthesizing evidence on suicide underreporting and to estimate a global underreporting rate. Methods: We conducted a PRISMA-compliant systematic review on suicide underreporting, following a pre-registered protocol. A meta-analytical synthesis was also conducted. Quantitative data from individual studies was extracted to provide an overall global estimate of suicide underreporting (42 studies covering 71 countries out of the initial 770 unique studies, spanning 1900–2021). Most studies used retrospective institutional datasets to estimate underreporting through reclassification of undetermined deaths or comparisons across databases. Demographic and geographic disparities were also examined. Results: The 42 studies selected provided some quantitative data on suicide underreporting for general or specific populations. 14 of these studies provided data to be meta-analyzed. The global suicide underreporting rate was estimated to be 17.9% (95% CI: 10.9–28.1%) with large differences between countries with high and low/very low data quality. In this scenario, the last WHO estimates of suicide deaths – corrected for underreporting – would be more than one million (1,000,63895% CI: 859,511–1,293,006) and not 727,000 suicides per year. Underreporting was higher in low- and middle-income countries (LMICs) with incomplete death registration systems, such as India and China (34.9%95% CI 20.3–53%), while high-income countries exhibited lower rates (11.5%95% CI 6.6–19.3%). Contributing factors included stigma, religiosity, limited forensic resources, and inconsistent use of International Classification of Diseases (ICD) codes. Gender and age disparities were notableFemale suicides and those among younger or older individuals were more likely to be misclassified. Discussion: Addressing suicide underreporting requires improving death registration systems globally, particularly in LMICs. Standardizing ICD usage, improving forensic capacity, and reducing stigma are critical steps to ensure accurate data. Heterogeneity, geographical disparities, temporal biases, and invariance of suicide underreporting for countries with low-quality data demand further corroboration of these findings
Nekoliko drugačna »dunajska šola«: Eduard Steuermann in njegovi lvovski učenci
No full textDie vorliegende Forschung setzt sich mit den wenig bekannten Schicksalen der Lemberger Pianisten Jakob Gimpel, Artur Hermelin und Leopold Münzer auseinander, die durch den Holokaust brutal unterbrochen bzw. beeinflusst wurden. Alle drei hervorragenden Pianisten, wie auch deren Lehrer Eduard Steuermann, bis heute vor allem als A. Schönberg-Pianist bei vielen Uraufführungen seiner Werke bekannt, stammten aus Galizien. Alle drei durften bei Steuermann erst in Wien studieren und ernteten im Nachhinein durchbrechende internationalen Erfolge bis die dramatische Wende der Weltgeschichte diese abrupt unterbrach. Jakob Gimpel, der bereits in den frühen 1920er Jahren nach Wien zog, um bei E. Steuermann zu studieren und parallel auch Kompositionsunterricht bei Alban Berg erhielt, emigrierte 1938 nach USA und wurde vorerst durch seine Mitwirkung in den zwei klassischen Zeichentrickfilmen: „Rhapsody Rabbit“ und Oscarprämierte „Johann Mouse“, bekannt. Artur Hermelin gastierte mehrmals in vielen europäischen Metropolen (besonders beliebt war er in Paris) sowie in den USA und Südamerika, kehrte jedoch jedes Mal nach Lemberg zurück, wo er auch eine Klavierprofessur übernahm – ähnlich wie Leopold Münzer. Beide kamen im Lemberger Ghetto ums Leben. Neben den rein historiographischen Festlegungen, welche die Musikwissenschaft diesen herausgehenden Persönlichkeiten bis heute schuldet, stellten sich im Laufe der Forschung weitere wichtige Zusammenhänge heraus, die vor allem mit der sogenannte „Lemberger Klavierschule“ verbunden sind. Diese entstand unter dem Einfluss von Carol Mikuli, einem Schüler Chopins. In den Jahren 1898 bis 1919 war tschechischer Pianist Vilém Kurz (1872-1945) als Professor am Konservatorium der Galizischen Musikgesellschaft tätig. Gerade in dieser Zeit in entwickelte V. Kurz die Grundlagen seiner Klavierpädagogik, womit er später auch in Tschechien berühmt wurde, wo er seit 1920 Professor für Klavier am Prager Konservatorium und über gewisse Zeit auch deren Rektor war.
In Lemberg nahm auch Eduard Steuermann seinen wichtigsten ersten Musikunterricht, regelmäßig aus Sambor zu den Stunden von Vilém Kurz reisend. Diese Ausbildung begann 1902 und dauerte bis zum Jahre 1910. Die Einflüsse der „Lemberger Schule“ sind in der Interpretationsstilistik sowie in der Repertoirevorlieben aller erwähnten Pianisten spürbar und prägend.
Letztendlich setzt die vorliegende Forschung eine der wichtigsten Tendenzen der neuesten Steuermann-Studien fort und handelt ihn nicht nur als treuen Epigonen Schönbergs ab, sondern auch als einen den produktivsten Künstler seiner Zeit, der unter anderen Umständen auch genug Kräfte gehabt hätte, eine eigene Schule zu beeinflussen, eine „etwas andere Wiener Schule“.Raziskava se osredotoča na manj znane usode lvovskih pianistov – Jakoba Gimpla, Arturja Hermelina in Leopolda Münzerja, ki jih je močno zaznamoval holokavst. Vsi trije pianisti so bili iz Galicije, vključno z učiteljem Eduardom Steuermannom, ki je do danes najbolj znan kot pianist Arnolda Schönberga pri številnih premiernih izvedbah njegovih del. Vsi trije so najprej študirali pri Steuermannu na Dunaju, pozneje pa so želi velike mednarodne uspehe, dokler jih ni nepričakovano prekinil dramatičenpreobrat v svetovni zgodovini. Jakob Gimpel se je že v zgodnjih 20. letih 20. stoletja preselil na Dunaj, da bi študiral pri Steuermannu, vzporedno pa ga je skladateljskega dela tam učil tudi Alban Berg. Leta 1938 je emigriral v ZDA, kjer se je najprej proslavil s sodelovanjem pri dveh klasičnih animiranih filmih: Rhapsody Rabbit in z oskarjem nagrajenem Johann Mouse. Artur Hermelin je večkrat gostoval v številnih evropskih metropolah (priljubljen je bil zlasti v Parizu), pa tudi v ZDA in Južni Ameriki, vendar se je vedno znova vračal v Lvov, kjer je tudi sprejel mesto profesorja klavirja – podobno kot Leopold Münzer. Oba sta v lvovskem getu izgubila življenje. Poleg povsem zgodovinopisnih dognanj, ki jih muzikologija še danes dolguje tem izjemnim osebnostim, so bile v raziskavi razkrite tudi druge pomembne povezave, ki se dotikajo zlasti t. i. lvovske klavirske šole. Ta se je oblikovala pod vplivom Chopinovega učenca Karola Mikulija. V letih od 1898 do 1919 je češki pianist Vilém Kurz (1872–1945) deloval kot profesor na Konservatoriju galicijskega glasbenega društva. Ravno v tem času je V. Kurz razvil osnove klavirske pedagogike, po čemer je pozneje postal znan tudi na Češkem, kjer je bil od leta 1920 profesor klavirja na Praškem konservatoriju, določen čas pa tudi njegov rektor. V Lvovu je prvo in najpomembnejšo glasbeno izobrazbo dobil tudi Eduard Steuermann, in sicer se je iz Sambirja vozil na ure pri Vilému Kurzu. Pri njem se je šolal med letoma 1902 in 1910. Vplive lvovske šole je mogoče čutiti v interpretacijski stilistiki in repertoarski izbiri vseh omenjenih pianistov, ki jih je ta šola zaznamovala. Zadevna raziskava pa ne nazadnje tudi natančneje razvije eno najpomembnejših usmeritev študij, ki se osredotočajo na Steuermanna, in ga ne obravnava zgolj kot zvestega Schönbergovega epigona, temveč kot enega najplodovitejših umetnikov takratnega časa, ki bi v drugačnih okoliščinah imel dovolj moči, da bi ustvaril lastno, »nekoliko drugačno dunajsko šolo«
Dirigentka Gertrud Herliczka
No full textThe conductor Gertrud Herliczka was born 1904 in Vienna and has conducted over 100 concerts with professional orchestras between 1927 and 1939. In writing about her, I am asking myself several questions. What is the nature of a conductor’s work? How can we describe it in its complexity? There is another aspect which raises interest: Why does being a woman on the podium matter? In this paper, I reflect upon the importance of the visual for a conductor, drawing from the book by the conductor Mark Wigglesworth. I observe how Herliczka’s gender poses a challenge for critics, reviewing her performance in one concert with the Munich Philharmonic in 1938. Through Theodore Schatzki’s theory of art bundles I approach conducting as a bundle of practices. Schatzki sees conventions as a feature of an art world, which is inevitably intertwined with other social worlds. One of the conventions in the classical musical world is a male conductor. This is also a result of the polarisation of genders, as has been shown by Karin Hausen. Herliczka’s critics were impressed by her conducting, so we can suppose she fulfilled the demands of a conductor’s bundle of practices, but she had to struggle with the prejudices against her gender. This struggle is still visible in the art world, particularly in the field of conducting.Dirigentka Gertrud Herliczka se je rodila leta 1904 na Dunaju in je med letoma 1927 in 1939 dirigirala več kot sto koncertov s profesionalnimi orkestri. Ko pišem o njej, si zastavljam več vprašanj. Kakšna je narava dirigentskega dela? Kako ga lahko opišemo v vsej njegovi kompleksnosti? Poleg tega pa je tu še en zanimiv vidik: zakaj je pomembno biti ženska za dirigentskim pultom? V tem prispevku razmišljam o pomenu vizualnega za dirigenta, pri tem pa se opiram na knjigo dirigenta Marka Wiggleswortha. Ugotavljam, da je bil spol Gertrud Herliczke izziv za kritike, ki so recenzirali njen nastop na nekem koncertu z Münchensko filharmonijo leta 1938. Na podlagi teorije umetniških svežnjev Theodorja Schatzkija pristopam k dirigiranju kot k svežnju praks. Po Schatzkijevem mnenju so konvencije značilnost sveta umetnosti, ki je neizogibno prepleten z drugimi družbenimi svetovi. Ena od konvencij sveta klasične glasbe je dirigent moškega spola. To je tudi posledica polarizacije spolov, kot je pokazala Karin Hausen. Kritiki so bili nad dirigiranjem Gertrud Herliczke navdušeni, zato lahko domnevamo, da je izpolnjevala zahteve svežnja dirigentskih praks, morala pa se je spopasti s predsodki do svojega spola. Ta borba je še vedno prisotna v svetu umetnosti, zlasti na področju dirigiranja
Italian intersocietal recommendations for restructuring the diagnostic-therapeutic pathway for the implementation and appropriate use of anti-amyloid monoclonal antibodies in Alzheimer’s disease
No full textThis joint Position Paper, developed by the Italian Expert Panel on Alzheimer convened by the Italian Society of Neurology with participation from multiple scientific societies, outlines strategic guidelines for reorganizing the patient journey in the era of anti-amyloid monoclonal antibodies for Alzheimer’s disease. Emphasizing a multidisciplinary and integrated approach, the document recommends a patient journey that begins with early identification of cognitive impairment by General Practitioners, continues with specialized assessments at Memory and Dementia Centres, and leads, in carefully selected cases, to initiation of anti-amyloid monoclonal antibody therapy. It advocates the rational use of diagnostic tools, including plasma and cerebrospinal fluid biomarkers, advanced neuroimaging (MRI and PET), and genetic profiling (ApoE genotyping), not only to identify eligible patients but also to stratify those requiring alternative care strategies. The paper further defines minimum requirements for the accreditation of prescribing and infusion centres, highlighting the clinical competencies, structural resources, and inter-professional communication protocols necessary to ensure safety and appropriateness. Recognizing both the therapeutic potential and the organizational challenges associated with anti-amyloid monoclonal antibodies, the document aims to guide healthcare policymakers, institutions, and practitioners toward a coordinated reorganization of the diagnostic-therapeutic pathway, ensuring the safe and effective use of these treatments and ultimately improving outcomes and quality of care for individuals with Alzheimer’s disease
The mediating role of communication between attachment styles and relationship satisfaction in conflict resolution
No full text
Znotrajobiskovna ponovljivost in primerjava v zmogljivosti med izvedbo sprinta proti uporu z napravo 1080 sprint med izvedbo s pasom in oprtjo
No full textThe application of resistance over the shoulder or hips during resisted sprints could influence performance outcomes but has not been thoroughly investigated. This study examined the within-session reliability of sprint performance measures and compared the outcomes of 1080 Sprint device between belt (hips) and harness (shoulders) attachment. Twelve student-athletes completed three 20 m sprints with resistance equivalent to 25% of body mass (14.0 to 24.7 kg). Sprint split times (5 m, 10 m, 15 m, 20 m), peak velocity, and distance at peak velocity were recorded with 1080 Sprint. Within-session reliability was assessed using intraclass correlation coefficients (ICC3.1) and coefficients of variation (CV), while differences in performance were analysed using paired t-tests and effect sizes (ES). Reliability was excellent for all variables (ICC3.1≥ 0.93CV ≤ 3.08 %) except distance at peak velocity, which showed poor reliability (ICC3.1≥ 0.32CV ≥ 17.2 %). Sprint times and peak velocity were faster with the belt attachment (ES ≥ 0.93), while peak velocity was reached earlier with the harness attachment (ES = 0.65). Both attachment points provided reliable measurements, but the belt consistently resulted in faster 20 m sprint performance. Coaches and practitioners should consider these differences when assessing resisted sprint performance or prescribing training to ensure consistent and individualized loading strategiesNamestitevenakega upora preko ramen ali bokov med sprinti proti uporu lahko vpliva na zmogljivost. Namen te študije je bil preučiti ponovljivost meritev zmogljivosti sprinta znotraj obiska in primerjati hitrost sprinta proti uporu spritrditvijo prekopasu(na bokih) inpreko oprti(na ramenih).Dvanajst študentov-športnikov je izvedlo tri sprinte proti uporu25 % telesne mase (14,0 do 24,7 kg)na razdalji20 m.Vmesni časi sprinta(na 5 m, 10 m, 15 m, 20 m), največja hitrost ter razdalja pri največji hitrosti so bili izmerjeniz napravo 1080 Sprint. Znotrajobiskovnazanesljivost je bila ocenjena z intraklasnim koeficientomkorelacije (ICC3.1) in koeficientom variance(CV), medtem ko so bile razlike v izvedbi analizirane s t-testi za odvisne vzorce. Ponovljivostje bila odlična za vse spremenljivke (ICC3.1≥ 0.93CV ≤ 3.08 %) razen za razdaljo pri največji hitrosti, ki je pokazala slabo ponovljivost(ICC3.1≥ 0.32CV ≥ 17.2 %). Vmesni časi in največja hitrost so bili hitrejšispritrditvijoprekopasu(ES ≥ 0.93), medtem ko je bila največja hitrost dosežena prej spritrditvijopreko oprti(ES = 0.65). Obe pritrdišči sta zagotavljali zanesljive meritve, vendar je pas dosledno omogočal hitrejšo izvedbo sprinta na 20 m. Trenerji in strokovnjaki naj te razlike upoštevajo pri vrednotenju zmogljivosti sprinta protiuporuali predpisovanjuvadbe, da zagotovijokonsistentne strategijeobremenjevanj