1,720,972 research outputs found
Prevajanje naslovov v šestnajstem stoletju
No full textThe article demonstrates what a monumental enterprise the rendering of titles in the Bible was for the first Slovene translators. The comparative method allows to determine where J. Dalmatin translated titles of Bible chapters (MZ 1-5) in harmony with the original and where he left his personal imprint. The object of this paper is to demonstrate how the first Slovene writers P. Trubar and J. Dalmatin translated specific titles to the five books of Moses (Mz 1—5 /Dalmatin/) and the title-terms of the psalms (Trubar and Dalmatin) according to the Hebrew Bible (MP). In the study of the titles to Mz 1-5 a basic comparative method can be employed. It is relatively easy to ascertain the formal correspondences that these translations exhibit in comparison with its original: Dalmatin 's stylistic profile is only once individually oriented in front of the original. Further the following presentation enlightens why this modification (of form, not of meaning) is being done. Dalmatin 's individual choice represents his respect for the formal authority of strict original communication. The lexical forms ofpsalmic title-terms are difficult to explain even in the original andfrequently require descriptive equivalents in translations. Different types of lexical hebraisms (formal correspondence) and (in spite of the alternations in the forms) meaningful equivalences are evaluated within the framework of the whole Psalter. The original inscriptions and their paradigmatic linguistic model usually indicate the manner of singing and playing. In the first Slovenian translations the adapted title-terms and the psalms without inscription the orphanôs are usually appropriate (drawn up simultaneously and on the same manner) to the MP what indicates the translations made from the original. The musical question is dealt with in a different way by the Septuagint (LXX) and the Vulgate and these translations do not attribute always the psalms to the same author (chorus master) as the inscriptions in MP do.Iz prispevka je razvidno, kakšen trd oreh je bilo za naše prve prevajalce tolmačenje bibličnih naslovov. S primerjalno metodo je mogoče ugotoviti, kje je J. Dalmatin prevajal naslove k bibličnim poglavjem (Mz 1-5) uglašeno z izvirnikom in kje sije prevajalec vtisnil svoj pečat
Hebraizmi Trubarjevih in Dalmatinovih robnih besedil
No full textPreverjanja izbranih robnih opomb, navedkov in dodatkov v zvezi s hebrejskim izhodiščnim besedilom pričajo o Dalmatinovem sproščenem odnosu do Luthrovih robnih tolmačenj, ki jih Dalmatin upošteva, ali tudi ne ali pa jih njegov prevod Biblije izpričuje na vzporednem oziroma analognem mestu. Dalmatin je za razliko od osrednjega besedila, kjer Luthru zvesteje sledi, pri svojem marginanem prevodu vezan na svoje lastno znanje, mišljenje in presojo
Sloveno-hebraica: eksotična poimenovanja dišav in dragocenih oblačil v najstarejših slovenskih psalmskih prevodih
No full textV razpravi so analizirana poimenovanja dragocenih dišav in oblačil v Trubarjevem in Dalmatinovem prevodu 45. psalma, in sicer v primerjavi s hebrejskim izvirnikom, Luthrom in Vulgato. Trubarjev prevod kaže velike podrobnosti z izvirnikom, medtem ko se Dalmatin leksikalno naslanja na Trubarja, skladenjsko pa na Luthra
Jože Toporišič in Marja Boršnik
No full textJože Toporišič je dokaj pozno prišel do svojega poslanstva. Pričujoči sestavek ponazarja okoliščine v zvezi z njegovim doktoratom, povezane z njegovo glavno referentko Marjo Boršnik, in dejstva, ki so pripomogla, da so se mu odprla vrata v jezikoslovje na ljubljanski Filozofski fakulteti.Jože Toporišič came to his true vocation very late. The present article illustrates the circumstances of his doctoral thesis and the conditions that helped him to start his linguistic career at the Faculty of Arts at the University of Ljubljana
Biblicisms in Trubar\u27s 1550 Catechismus: the characteristics oft he lexicon used in the first Slovene book
No full textŽe z natisom prve slovenske knjige, še posebej pa s svetopisemskimi prevodi, je bil Primož trubar vzor marsikateremu tujemu humanističnemu intelektualcu svojega časa. Za Erazmom Rotterdamskim in Petrom Paulom Vergerijem mlajšim je tudi on prevzel za izhodišče prevajanja težnjo po izvirnem umevanju in tolmačenju biblične književnosti. Prispevek vzpostavlja na podlagi pomenske analize izbranega besedišča razvojno kontinuiteto knjižnega jezika prve slovenske knjige z jezikom izvirnika, ki sega dve tisočletji nazaj, to je globoko va čas nastanka Biblije.With the publication of the first Slovene book and his translations of biblical passages, Primož Trubar functioned as a role model to many a humanist of his era. A fervent follower of Erasmus of Rotterdam and Peter Paul Vergeri, Primož Trubar believed that translation should aim at a thorough understanding and interpretation of religion-based literature. Starting from a meaning analysis of a selected lexicon, the article establishes the developmental continuity of the literary language used in the first Slovene book with the language of the original dating to a period marked by the creation of the Bible, i.e. two thousand years before the production of the Slovene translation
Mana, ta kruh tiga lebna
No full textGlobinska sinhrona in diahrona raziskava besede mana V pomenskem jedru nekaterih pradavnih besed, slovenskih sposojenk iz bibličnih jezikov, je zasnova, iz katere so nekaj tisočletij nastajale številne pomensko ozko povezane besede in besedne zveze
Odrazi družbene funkcijskosti jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja pri ponazoritvah vzorčnega slovarčka Vesela žetva v luči sodobnega jezika
No full textRaziskava se ukvarja z družbeno problematiko jezika 16. stoletja. Njeno izhodišče je ilustrativno gradivo, ki pojasnjuje gesla vzorčnega slovarčka, vključenega v knjigo Vesela žetva. Pretežno svetopisemske zvrsti besedil so smiselno podrejene enemu samemu pravičnemu višjemu zakonu, ki obvladuje načela družbe. Sporočilo večine znotrajbesedilno organsko povezanih gesel slovarčka je lahko prepoznavno. Moralni kodeks enakovrednih medsebojnih odnosov vseh živih bitij je obenem tudi tematsko povezovalno načelo pomenskih vlog vseh besed na čelu slovarčka, ne glede na njihovo izhodiščno nadrejeno ali podrejeno semantično vlogo. Iztočnice različnih besednovrstnih kategorij so pojasnjene v duhu sedanjega jezika po načelih sodobne zgodovinske leksikografije.The present analysis addresses the social theme on the basis of linguistic material related to selected examples of the Slovene vocabulary of the 16th century. These are included in the second part of the book Vesela žetva (Happy Harvest) and belong to different word categories. The mostly Biblical genre of the wording, focusing explicitly on its social function, is distinguished by its moral code. This highest law is a moral imperative for all living beings and, at the same time, it also gives sense to a unifying principle of all the intertextual occurrences of the researched vocabulary. This evidence is proven by the semantic role of different entries of the glossary, irrespective of their first and most significant, and specific or subordinate meanings. The explanations and commentaries of wording are illustrated with examples of contemporary Slovene language according to the principles of modern historical lexicography
Trubar, Dalmatin, Bohorič, Krelj in prevajalsko načelo "ad rudes"
No full textReferat želi odgovoriti na vprašanje, ali so največji ustvarjalci slovenske reformacije, Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič in Sebastjan Krelj, v svojih delih izpolnili humanistično programsko načelo "homo trilinguis" Erazma Rotterdamskega, to je obvladovanje svetopisemskih jezikov, hebrejščine, grščine in latinščine: "tres linguae, sine quibus manca est omnis doctrina." S prevajalskim načelom "ad rudes" je v tem prispevku mišljen predvsem povratek k hebrejskemu izvirniku kot izhodišču svetopisemskega prevajanja.The paper examines whether the most important Slovene protestant writers of the 16th Century Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič and Sebastjan Krelj respected in their books the most important programme and the principles of Humanism settled by Desiderius Erasmus "homo trilinguis" \u27who masters the Biblical languages\u27: the Latin, the Greek and the Hebrew, "tres linguae, sine quibus manca est omnis doctrina". The title word-connection "ad rudes" means returning to the original Hebrew version while dealing with such a task - to translate the Bible
Srce, ključna beseda Tavčarjevih Mrtvih src
No full textPrispevek ob trojnem jubileju (ob dvajsetletnici smrti avtorice marje Boršnik, tridesetletnici izida njene monografije Ivan Tavčar leposlovni ustvarjalec I, 1863-1893, stoštiridesetletnici obravnavanega obdobja 1863-1893) vsestransko izpričuje mnogoplastnost besede srce. Monografija se v veliki meri ukvarja s stilistiko literarnega dela in je zato pričujoča raziskava samo skromen pendant k njej. Eno- in večbesedni znotrajbesedilni iztržki iz romana Ivana Tavčarja Mrtva srca (izhodiščno besedilo je druga redakcija romana in ne katera od različic) so pomensko analizirani v kontekstu ugotovitev Marje Boršnik. Sočasno navezovanje na dve perspektivi, avtorjevo in literarno-zgodovinsko, osvetljuje v presegu jezikovnih danosti prepletanje različnih, tudi preroških dimenzij.Written on the occasion of a triple anniversary (the twentieth anniversary of Professor Marja Boršnik’s passingthirty years since the publication of her monograph Ivan Tavčar leposlovni ustvarjalec I, 1863–1893a hundred and forty years since the period analyzed), the article is an attestation of the multi-layered meaning of the word heart. Marja Boršnik’s monograph comprehensively treats the style of Tavčar’s literary work, thus the present analysis is a mere accessory to it. Excerpts of one or more words from Tavčar’s novel Mrtva srca (the second edition of the novel) are analyzed semantically in the context of Marja Boršnik’s findings. Adherence to two perspectives, i.e., the author’s and the literary-historical, reveals the intertwining of various, even prophetic, dimensions
Nikola Šop, Primož Trubar und Michel de Montaigne: Zeitreisende
Get PDFTekst je posvećen tematskom okviru prostor-vremena u teoriji relativnosti nasuprot prostoru i vremenu u klasičnoj filozofiji prirode. Na prvi se pogled čini da su tri protagonista – Šop, Trubar i Montaigne – čiji se život, autobiografija i bibliografija komparativno istražuju – obvezani posve različitim, hrvatskim, slovenskim i francuskim etno-genetskim, a dijelom i udaljenim vremenskim ishodištima. Rasprava će se koncentrirati na određene događaje koji
obilježavaju njihovo stvaranje iz kojega proizlazi relativnost životnoga vremena i prostora. Zajedničke crte ovih umjetnika pisane i govorene riječi, kao plod jedne svjetooblikujuće filozofije života, osvjetljavaju se na taj način da opravdaju njihovo zajedničko imenovanje odgovarajućom sintagmom »putnici kroz vrijeme«. Time se ujedno precizira ovaj terminus technicus. Pokazuje se i utvrđuje da su oni, svojim bivanjem i kreativnošću, prekoračivali okvire konvencija i kauzalnosti, koje pripadaju vremensko-prostornim dimenzijama i uvjetima. Svjesna i nesvjesna biblijska polazišta njihova držanja i njihove kozmičke poruke pritom će biti od bitnoga značaja.Die vorliegende Untersuchung ist dem thematischen Rahmen Raum-Zeit in der Theorie der Relativität gegenüber Raum und Zeit in der klassischen Naturphilosophie (space-time in the theory of relativity versus space and time in the classical natural philosophy) gewidmet. Auf den ersten Blick unterscheiden sich die drei Protagonisten Šop, Trubar und Montaigne – die anhand ihrer Autobiografien oder Bibliografien komparativ untersucht werden – sehr voneinander, da
sie jeweils den kroatischen, slowenischen und französischen ethno-genetischen und teilweise auch distanzierten zeitlichen Ursprüngen verpflichtet sind. Die Abhandlung konzentriert sich auf bestimmte Ereignisse, die ihr Schaffen kennzeichnet, aus dem die Relativität von Lebenszeit und Lebensraum hervorgeht. Die gemeinsamen Züge dieser Künstler des geschriebenen und gesprochenen Wortes als Früchte einer weltgestaltenden Lebensphilosophie werden auf eine
Weise beleuchtet, die ihre gemeinsame Bezeichnung als „Zeitreisende” rechtfertigt. Somit wird auch dieser Terminus technicus präzisiert. Es wird dargestellt, wie die Denker mit ihrem Sein und ihrer Kreativität den Rahmen von Konventionen und Kausalitäten sprengten, die zu den zeit-räumlichen, spatio-temporalen Dimensionen und Bedingungen ihrer jeweiligen Epochen
gehörten. Die bewussten und unbewussten biblischen Ausgangspunkte ihres Verhaltens und ihrer kosmischen Botschaft sind dabei von wesentlicher Bedeutung
- …
