ePrints.FRI

Solina, Franc

ZKŠT Žalec • SAVINOV LIKOVNI SALON • 15. 6.– 20. 7. 2023Taschenleerer, 2016, apnenec iz Lesnega Brda, 34 x 21 x 13 cm 
Metulj, 2015, apnenec iz Lesnega Brda, 53 x 40 x 19 cm 
Kustosinja razstave: Alenka Domjan / Spremno besedilo: 
Judita Krivec Dragan / Pregled besedila: Lidija Koceli / 
Fotografija: Franc Solina / Grafični prelom: Jure Godler /  
Tisk: Grafika Gracer / Naklada: 100 kom / Leto izdaje: 2023 OBČINA ŽALEC
Na naslovni strani:
Franc Solina, Oblak III, 2019, apnenec iz Lesnega Brda, 28 x 15 x 26 cm 
Razstavo je pripravil Zavod za kulturo, šport in turizem Žalec,  
Aškerčeva 9a, 3310 Žalec / www.zkst-zalec.si • 19. 01.–5. 03. 2023
Življenjepis
Franc Solina (1955, Celje) je leta 1974 maturiral na oddelku intenzivne matematike Gimnazije 
Bežigrad. Na Univerzi v Ljubljani je diplomiral in magistriral iz elektrotehnike. Leta 1987 je 
doktoriral iz računalništva na Univerzi Pensilvanije v Filadelfiji. Leta 1988 je začel predavati 
računalniške predmete na Univerzi v Ljubljani, leta 1991 pa je ustanovil Laboratorij za 
računalniški vid, ki še danes deluje na Fakulteti za računalništvo in informatiko (FRI). Kot dekan 
je FRI vodil med letoma 2006 in 2010. Od leta 2012 predava tudi na magistrskem študiju Video 
in novi mediji na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Z novomedijsko umetnostjo 
se je začel ukvarjati leta 1995, ko je sodeloval s prof. Srečom Draganom pri produkciji 
interaktivnih umetniških instalacij. Skrbel je za tehnično plat številnih Draganovih umetniških 
projektov, hkrati pa je začel razvijati tudi svoje lastne umetniške ideje. Njegovo prvo odmevno 
delo je bila instalacija 15 sekund slave, ki je bila prvič razstavljena na Mednarodnem festivalu 
računalniške umetnosti v Mariboru leta 2002. Sledile so še druge interaktivne instalacije: 
Virtualno smučanje, Veliki brat te gleda, Empatija idr., ki so bile razstavljene v galerijah ali na 
festivalih, kot sta Festival novomedijske kulture Speculum Artium v Trbovljah in Svetlobna 
gverila v Ljubljani.
Pred desetimi leti se je Solina začel udeleževati kiparskih delavnic v kamnu pod mentorstvom 
akademske kiparke Alenke Vidrgar in v lesu pod mentorstvom akademske kiparke Dragice 
Čadež Lapajne. Začelo ga je zwanimati, kako bi klasična kiparska dela nadgradil z računalniško 
tehnologijo. 
Razstavo je omogočila: Kamen spregovori, ko umolknejo ljudje
FRANC SOLINA
Dve njegovi virtualno obogateni skulpturi iz serije Svetlobni vodnjak (Sonce in Galaksija) 
sta bili izbrani za letno razstavo Salon ZDSLU 2017. S pomočjo globinskega senzorja 
Ameba, 2015, savinjski prodnik,  
25 x 19 x 19 cm
(Microso Kinect), računalniške simulacije vodnih 
kapljic in video projekcije postanejo kamnite 
skulpture interaktivne in dinamične umetniške 
kompozicije. Sicer pa je svoja kiparska dela 
samostojno predstavil v Galeriji DLUL v Ljubljani 
(Skulpture, pregledna razstava 2012–2022), na 
Kemijskem inštitutu v Ljubljani (Grobi in obdelani 
kamen, 2022), v Galeriji BV v Celovcu (Razkriti 
kamni, 2022) in Kulturnem domu Franca Bernika 
v Domžalah (Vrnitev v kamen, 2022).
Nekoč ni bilo nič nenavadnega, če so bili umetniki in znanstveniki oboje hkrati, saj 
je antični koncept celokupnega človeškega znanja, tj. Septem artes liberales (Sedem 
svobodnih umetnosti) enakovredno in smiselno vključeval umetnost in znanost. 
Poznavanje gramatike, dialektike in retorike ter obenem aritmetike, geometrije, 
glasbe in astronomije je omogočalo spoznavanje sveta skozi kompleksen uvid tako 
njegove fizične pojavnosti kot tudi čutom neulovljivih vsebin človekovega bivanja, 
ki ga je filozof Immanuel Kant poimenoval »svet na sebi«. Leonardo da Vinci je morda 
najbolj znan »homo universalis«, še zdaleč pa ni edini v zgodovini. Čeprav smo 
kasneje začeli strogo ločevati znanost, ki naj bi bila eksaktna, merljiva in preverljiva, 
ter umišljen svet umetnosti, meje med njima nikoli niso bile zares nepremostljive. 
Za umetniške stvaritve, ki jih še danes občuduje ves svet, je bilo poleg genialnih vizij 
potrebnega ogromno védenja in znanja s področja znanosti. In obratno. Ko je človek 
po začetnem navdušenju nad napredkom znanosti 19. stoletja ob njegovem izteku 
razočaran spoznaval, da obetajoči izumi, kot na primer mikroskop ali röngten, niso 
rešili nobenih temeljnih eksistencialnih vprašanj, je znova uzrl skrite poti v umetnost. 
Sodobna umetnost že vse od uveljavitve popularne kulture prevzema nove 
umetniške pristope, ki jih danes omogočata razvoj računalništva in svetovnega 
spleta; računalnik je postal nepogrešljiv pri ustvarjanju specifične podobe našega 
prostora in predvsem časa. Franc Solina zato ni izjema, je le eden tistih ustvarjalcev, 
ki v razumevanju sveta ohranjajo odmeve starodavnega koncepta »septem artes 
liberales«. Že kot znanstvenik je razmišljal kreativno, njegove vizije so presegale 
že po naravi zavzeto poklicno raziskovanje. Ni slučaj, da se je ob prvi priložnosti 
povezal s skupino umetnikov in znanstvenikov, ki so pri nas vzpostavili pionirski 
model s tehnologijo podprtih umetniških praks, kakršne v mednarodnem prostoru 
že dolgo poznajo. Ko smo pred leti ugotavljali, od kod prihajajo razstavljavci 
osrednjega svetovnega dogodka tovrstne umetnosti, tj. Ars Electronica v Linzu, je 
nabor v veliki meri vključeval diplomante likovnih akademij. To pomeni, da klasično 
izobraženim slikarjem in kiparjem obstoječa izrazila niso več zadoščala, zato so 
primernejše oblike in vsebine začeli odkrivati v svetu računalnika. Franc Solina pa je 
napravil obratno pot. Ko je prej zgolj umišljeni svet s posebnimi programi prenesel v 
stvarno vidne interaktivne instalacije, posebne pozornosti sta bila deležna projekta 
Svetlobni vodnjak in 15 sekund slave, se je avtor podal k izvorom likovne umetnosti, 
v upodabljanje. Ekran zamenja narava, programiranje klesanje, globalno vas, v 
katero je splet povezal človeštvo, pa intimna, zelo osebna izkušnja domačega kraja.
Kamnita riba, 2020, savinjski prodnik, 29 x 12 x 9 cm 
Judita Krivec Dragan  
Kamen spregovori, ko umolknejo ljudje1
Ob njegovi razstavi v Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana je Narvika Bavcon 
v spremni študiji zapisala, da »umetnik ustvarja v toku zgodovine, v odnosu do 
starejših umetniških izjav išče in izdeluje svojo, pazljiv in občutljiv za izjave sočasnih 
avtorjev, ki soustvarjajo izraz svoje dobe«.2 Ne le daljne reminiscence na način dela 
kiparke Barbare Hepworth3 in krajinskega arhitekta in kiparja Isamua Noguchija, kjer 
pri prvi fascinira igra svetlobe v materialu, pri drugem postavitev plastik v zunanji 
prostor in odnos do ustvarjanja, zlasti v kamnu. Franca Solino povezuje še z drugimi 
avtorji, ki jim je blizu subtilna, abstraktna govorica te primarne materije. Kot da je po 
letih bivanja in dela v izrazito urbanih okoljih nenadoma spet odkril svoj genius loci, 
napol pozabljeno otroštvo nekje sredi narave, Savinjsko dolino in njen starodavni 
kamen, ki je edini v Sloveniji vulkanskega izvora. Čeprav je začel z mehko lipovino, ki 
je za obdelavo nemara najprijaznejša, so ga kasneje prevzele na videz »neuničljive«, a 
trde in za dleto neizprosne kamnite mase, enkrat komaj iztrgane iz nedrij pramatere 
Zemlje, drugič najdene po tem, ko jih je v procesu počasnih, a vztrajnih metamorfoz 
že načela narava. Umetnika pritegne oblika kamna, ki ga vabi, da se dotakne 
njegove haptične površine, ga vzame v roke in nadaljuje spreminjanje tega, kar je 
po Brancusiju⁴ v skulpturi resnično. To pa ni njena zunanja pojavnost, temveč ideja, 
njeno bistvo. Franc Solina je kot ustvarjalec očaran nad izbranim materialom tudi 
zaradi nanosov časa, ki se z vsem primerljivim v življenju posameznika in družbe zdi 
skoraj večen. »… ker kamen pozna bolečino – koliko težkih nog je že šlo čez njegovo 
nemo srce …«⁵
Če je avtor pri projektu iz leta 2002 15 sekund slave uporabil za pop art značilno 
ikonografijo »množičnega zvezdništva«, le da je namesto idolov popularnih medijev 
uporabil sočasno posnete fotografije naključnih obiskovalcev, je v Žalcu razstavljeni 
opus kamnitih skulptur in objektov izrazito intimističen, zaradi reduciranih oblik in 
diskretne poetike pa blizu slogovno izčiščenemu, a izrazno bogatemu slogu japonske 
poezije – haikuju. Solina ne dela skic, še manj modelov, marsikaj je gotovo tudi 
posledica naključja, zato mu je blizu neposreden stik z materialom, ki ga obdeluje 
tako, da mu maso odvzema. Sodobna tehnologija je tradicionalno kiparstvo na nek 
način vrnila neposredno avtorju, saj mu je z električnimi žagami, brusilci, vrtalnimi in 
drugimi stroji omogočila izvedbo celotnega postopka od ideje do končnega izdelka, 
ne da bi ta pri tem potreboval številne pomočnike, ki so nekoč tudi več let ročno 
klesali kamen. Umetnik tudi ne potrebuje posrednika med svojim notranjim očesom 
in roko, ki neposredno zapisuje vizijo v kamniti svet, pa naj je to žlahten kararski 
marmor, porozen oniks ali Francu Solini tako ljuba domači prodnik in apnenec. 
Glede na to, da v njih že pred prvim dotikom prepozna ali vsaj zasluti vsebino, ki jo je 
skozi arhetipe napisala zgodovina, večinoma potrebuje le minimalne fizične posege, 
da razkrije ali na novo ustvari svojo lastno vizijo. Že sama po sebi zanimiva struktura 
kamna potrebuje zareze, morda vrtino, raskavo ali do videza stekla zglajeno površino, 
da ob svetlobi – ta je za Solinova dela izjemno pomembna – nastane igriva mala 
plastika abstraktnih oblik z ne vedno težko razumljivimi asociacijami. Seveda so v 
tem primeru bistveni naslovi, s katerimi avtor konkretno in namenoma poimenuje 
posamezne skulpture, pa ne le zato, da vanje zapiše svoj poseben spomin, temveč 
da neposredno ujame gledalčev pogled. »... dobra, velika bitja, ki spregovore samo, 
kadar umolknejo ljudje.«⁶ Kamni Franca Soline pripovedujejo veliko zgodb, o 
ljubimcih, Pepelkinih izgubljenih čevljih, kosu rustikalnega domačega rženega kruha 
… Pražival amebo lahko napravijo vidno, puhaste oblake in kot dih lahkotne metulje 
ujamejo v mreže svojega kamnitega srca. Ob njih se lahko spomnimo ikoničnih del 
vélikih kiparjev evropskega modernizma, kot so Constantin Brancusi, Hans Arp, že 
omenjena Barbara Hepworth, a vendar je v teh objektih malega formata – Solini so 
sicer blizu tudi po formatu monumentalnejše javne plastike, ki so postavljene na 
njegovi domačiji v Drešinji vasi – nekaj posebnega, nekaj, kar razumemo kot genius 
loci. Izkušnja bivanja in spoznavanja naravne in kulturne dediščine lokalnega okolja 
je namreč kljub kozmopolitski naravi ostala globoko v njegovem notranjem očesu. 
Morda se je prav zaradi dolgoletne zavezanosti »globalni« logiki računalnika tako 
neposredno in silovito razkrila v kiparjevih kamnih iz zadnjega obdobja. 
1 Ivan Minati, Nekoga moraš imeti rad, 1963.
2  Narvika Bavcon, Dva pogleda na skulpturo: kiparstvo Franca Soline med materialom in postopkom.
3  Prav tam.
⁴  Constantin Brancusi je eden najpomembnejših kiparjev 20. stoletja.
⁵  Ivan Minati, Nekoga moraš imeti rad, 1963.
⁶  Prav tam


Slovene

Kamen spregovori, ko umolknejo ljudje

GALERIJA  KEMIJSKEGA  INŠTITUTA
FRANC SOLINA
    GROBI IN OBDELANI KAMEN
FrancSolina.indd   1 26. 05. 2022   10:46:09
FrancSolina.indd   2 26. 05. 2022   10:46:09
3
Že v naslovu tokratne razstave se Franc Solina opre-deli in nasloni na kamnita kiparska dela ter hkrati s tem razgrne njegovo kiparsko delo kot prvenst-
veno povezano s tradicijo izdelave kipa; z materialom in 
načini obdelave. Z izročilom, skratka.  
Toda pri tem ne smemo pozabiti, da ob teh delih nasta-
jajo v njegovem ateljeju tudi dela, ki so v preseku znan-
stveno- tehnično- umetniške ustvarjalnosti in raziskav 
ter vnašajo v slovenski umetniški prostor zelo posebne 
in hkrati zelo pomembne vidike interdisciplinarnih pris-
topov k umetnosti.  
Njegovi »klasični« kipi v kamnu izvirajo iz modernistične, 
abstraktne tradicije, v kateri se je dober del likovne 
produkcije naslonil na osnovne gradnike abstraktne 
forme, ki jih je kot osnovo zaznal že Cezanne- torej na 
kroglo, stožec, kvader. A določen del modernistične 
produkcije je to osnovno usmeritev povezal z oblikami, 
ki so bliže organskemu svetu, četudi v osnovi ohranjajo 
čisto, napeto formo in ne zapuščajo formalnih in kompo-
zicijskih zakonitosti moderne skulpture. 
Vendar pri tem Franc Solina ne išče toliko razmerja med 
abstrakcijo forme in realnim svetom, kolikor se v zadnjih 
projektih posveti razmerju med svetlobo in kipom, kar 
je, poleg že omenjenih tradicionalnih vidikov, vsekakor 
FrancSolina.indd   3 26. 05. 2022   10:46:09
4
tudi zelo primarna vez. Tisto, kar pa pri teh projektih drsi 
iz polja »že znanega«, je spoj kiparstva in računalniške, 
projektirane in projicirane svetlobe, odvisne od umetno 
progamiranega »vida« računalnika in njegovega odziva 
na različne parametre zunanjih dražljajev. Tako npr. 
svetlobne točke oziroma »kapljice« drsijo od višje 
ležečih delov kamnitega kipa k nižje ležečim, pri čemer 
računalniški vid zaznava to višinsko razliko in dodeljuje, 
odreja ter usmerja impulze svetlobe na način, ki je podo-
ben drsenju dežnih kapljic. 
Ta spoj, ki je v slovenskem prostoru poseben in razpira 
nova vprašanja ter nove možnosti raziskovanj med 
tehnološkimi, znanstvenimi in umetniškimi strokami, 
prinaša na dan tudi nova vprašanja in nove interpretaci-
je medsebojnih vezi umetnosti, tehnologij in znanosti. 
Iz vidika umetnostne zgodovine se seveda ta referenca 
na vodnjak in svetlobo veže še vsaj na dve fontani: 
vsekakor najprej na Fontano Marcela Duchampa, ki je 
en od najbolj pomembnih virov navdiha za sodobno 
umetnost. Pri tem ne gre za kakšno neposredno liko-
vno podobnost, temveč za priklic vprašanj, ki se tičejo 
razmerij klasične umetnosti in oblikovanja materialov do 
vprašanj sodobne kulture in civilizacije. Ter na drugo, 
FrancSolina.indd   4 26. 05. 2022   10:46:09
5
FrancSolina.indd   5 26. 05. 2022   10:46:11
6
FrancSolina.indd   6 26. 05. 2022   10:46:13
7
»Fontano svetlobe« Ai Wei Wei-a, ki je reinterpretiral 
in spremenil Tatlinov »Monument 3. Internacionali« v 
skoraj kičast baročni lestenec.
Vemo, da je Duchampova Fontana nastala kot provoka-
tivna poteza, ki še danes postavlja sodobno umetnost 
v pozicijo »kritike družbe« in se v socialnem kontekstu 
»politično angažira« na podoben način kot se »politično 
angažirata« tako izvorni Tatlinov Spomenik 3. Inter-
nacionali kot tudi ironično dekonstruiran in dopolnjen 
»ready made« Tatlinovega spomenika, ki ga je postavil Ai 
Wei Wei pod naslovom »Svetlobni vodnjak«… 
Tisto, kar dejansko predstavlja umik od teh politično- 
angažiranih primerov, je pri Solinovem kipu »Vodnjaku 
svetlobe« korak v zvezo umetnosti, kulture in znanosti, ki 
se ne veže več na politični prostor skozi »kritiko družbe« 
ali »kulturo kritike«. Ta umik od postmodernistične za-
veze politično-religioznih vidikov umetnosti je verjetno 
ena bolj pomembnih reči, ki se v zadnjih desetletjih 
sramežljivo pojavlja evropski kulturi in umetnosti. 
Namreč šele z odmikom od politično angažirane (skoraj 
agit-prop) umetnosti (post)modernizma in sodobne 
umetnosti, se lahko dejansko začne na novo vzpostav-
ljati to, kar je bilo v dolgem loku opuščanja tradicije 
pozabljeno.
FrancSolina.indd   7 26. 05. 2022   10:46:13
8
In pri tem se zaenkrat pojavljajo le redki posamezniki, 
ki uvajajo ta način razmišljanja v umetniški svet brez 
nenehnih navez politične, gramscijevsko- inducirane 
progresivne propagandne vloge umetnosti, čeravno pri 
tem nimajo velike podpore inštitucionalne mreže galerij, 
muzejev in medijev, ki umetnost spremljajo.
V tem smislu je Solinovo delo, še posebej njegov 
Vodnjak svetlobe, svetal primer, ki nam v tem ogledu 
razmišljanj o vezi med umetnostjo in znanostjo marsikaj 
zelo dobro osvetli.
Jiri Kočica
FrancSolina.indd   8 26. 05. 2022   10:46:14
9
FrancSolina.indd   9 26. 05. 2022   10:46:16
10
FrancSolina.indd   10 26. 05. 2022   10:46:19
11
Franc Solina je doktoriral iz računalništva na Uni-verzi Pensilvanije v ZDA leta 1987. Na Fakulteti za računalništvo in informatiko je leta 1991 ustanovil 
Laboratorij za računalniški vid. Po ločitvi FRI od Fakultete 
za elektrotehniko je bil njen prvi prodekan za razisko-
valno delo. Med leti 2006 in 2010, v času bolonjske 
reforme ter priprave na gradnjo novo fakultete, pa tudi 
njen dekan. Vodi programsko skupino “Računalniški 
vid”, ki raziskuje na področju računalniškega vida, 
večpredstavnosti in interakcije med človekom in 
računalnikom.
Že od 1995 sodeluje z umetniki, v zadnjem desetletju 
pa se tudi sam aktivno ukvarja z umetnostjo, pri čemer 
uporablja kombinacije računalniških orodij in bolj tradi-
cionalnih kiparskih tehnik, predvsem kiparstvo v kamnu.
FrancSolina.indd   11 26. 05. 2022   10:46:20
Kemijski inštitut
Ljubljana, Slovenija 
National Institute of 
Chemistry, Slovenia
Hajdrihova 19, Ljubljana
www.ki.si / 01 47 60 200
Od 10. 6. 2022 do 15.7. 2022 
Kustos: Jiri Kočica
Oblikovanje: Jiri Kočica
tisk: INFOKART, naklada 50 izvodov
FrancSolina.indd   12 26. 05. 2022   10:46:20


Grobi in obdelani kamen

Šircelj, Jaka

Peer, Peter

Štruc, Vitomir

ERK'2022, Portorož, 398-401 398
399
400
401


Slovak

Hierarchical Superquadric Decomposition with Implicit Space Separation

Razkriti kamni
Franc Solina
Die enthüllten Steine
Razstava / Ausstellung
10. 2. – 15. 3. 2022
Feldkirchner Strasse 3
9020 Klagenfurt/Celovec
Svetlobni vodnjak II: Galaksija / Light Fountain II: Galaxy, 2017,
Sivec / Sivec  Marble, 58 x 44 x 12 cm, Interaktivna video projek-
cija / Interactive video projection
"Kaj je umetnost?" je vprašanje, ki za umetniško stroko ni prijazno, kaj šele vzpodbudno. Pablo Picasso je 
dejal, da če bi to vedel, bi odgovor zagotovo obdržal zase. Umetnost tudi sama po sebi ne odgovarja na 
postavljeno vprašanje, temveč govori o dobrem in slabem, o kakovosti, o novostih,…o drugačnosti in o raz-
mišljanju umetnika okoli ovinka in ne naravnost. Želimo umetnost, ki naj bo brez omejitev, širiti mora krila 
in umetnikovemu ustvarjalnemu duhu naj bo dana vsa svoboda. Umetnost je zelo ne eksaktno področje. 
Je diametralno nasprotje znanosti. Znanost je merljiva in zamejena s strogimi pravili, aksiomi, z izračuni, 
z normativi, ki si jih sleherno znanstveno področje postavlja drugače za svoj znanstveni svet. Umetniki, ki 
črpajo vtise in dražljaje iz sebe in iz okolja in se pri tem zanašajo na svoj čutni sistem, razmišljajo v glavnem 
o svojih umetniških delih, koliko so le-ta cenjena in kam po rangu, bi jih lahko umestili v domači ali svetovni 
lestvici. Znanstveniki pa s statističnimi in znanstvenimi raziskavami poskušajo tudi danes, enako kot v 
stari Grčiji, odgovoriti na Sokratovo vprašanje, ki stoji na samem začetku filozofsko-znanstvenega načina 
mišljenja v grški kulturi: "Kaj je?" To je vprašanje, ki si ga vseskozi zastavljata filozofija in znanost. Pogled iz 
umetniškega zornega kota na probleme v znanstvenih raziskavah, pa lahko dodobra pomaga pri izpostav-
ljanju in izostritvi dojemanja stvari, ki jih strokovnjak znanstvenik sploh ne zazna, ker ne gleda s srcem. 
Opazi jih le umetnik iz lastnega čutnega sveta in s svojim abstraktnim dojemanjem okolice ter vsebin. Zato 
sta umetnost in znanost, ki hodita tesno druga ob drugi z roko v roki, tisto zagotovilo, da je družba na 
pravi poti v prihodnost. Ne zgodi se pa pogosto, da vrhunski znanstveniki in raziskovalci skrenejo s svoje in 
stopijo še na pot same umetnosti in da hodijo po obeh poteh hkrati. Le redki med nami uresničimo večino 
svojih sanj. Zagotovo pa je to zgodba o sanjah, o delu in o uspehu znanstvenika, novomedijskega umetnika 
in kiparja prof. Franca Soline, ki mu je uspelo živeti lastne sanje. Kot uspešen znanstvenik, računalniški ra-
ziskovalec, redni profesor računalništva in informatike in član Laboratorija za računalniški vid na Fakulteti 
za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, je Solina v okviru dela na fakulteti, leta 1995 trčil ob 
novomedijskega umetnika, ustanovitelja katedre za Video na Akademiji za likovno umetnost prof. Sreča 
Dragana. Začelo se je strokovno, znanstveno, umetniško in prijateljsko sodelovanje, ki traja vse do danes, 
ki je nizalo uspeh za uspehom in v katero je vpleteno vedno več akterjev, umetnikov in znanstvenikov. 
Solina je začel s prvimi razstavami, prepričal je številne selektorje in umetnike, da so njegove inštalacije 
prava posebnost in s povezovanjem z umetnostjo je uspel. Na začetku umetniškega ustvarjanja ga je 
povleklo v svet novih medijev, saj je bil na tem področju strokovnjak in z lastno ustvarjalnostjo dobrodošel 
v umetniških vodah. V svoje delo je vključeval znanje o uporabniških vmesnikih, robotiki, umetni inteligenci 
in tudi za samega avtorja je bil uspeh na začetku prav presenetljiv. Programi in algoritmi so bili v pomoč pri 
ustvarjalcih, katerih novomedijske govorice pred več kot dvajset leti po večini niso niti poznali, kaj šele ra-
zumeli. Nato so sledile samostojne in selekcionirane skupinske razstave (15 sekund slave v Ljubljani, Spec-
ulum Artium v Trbovljah,…) Ustvarjalnost in znanost sta se pri delu avtorja tesno prepletala. V letu 2011 
je avtor svoj likovno vizualni razvoj in študij, učenje in delo, še oplemenitil in ga nadaljeval na polju čiste 
umetniške zvrsti, kiparstva. Delo na novem področju je začel pod mentorstvom in na številnih delavnicah 
akademske kiparke mag. Alenke Vidrgar. In začel je spopad z delom v kamnu, ki mu je prinesel nesluteno 
zadovoljstvo. Kiparjenje in kamen je vzljubil ter ga začel spoznavati iz raznih zornih kotov. Avtor je ugotovil, 
da je kamen sicer trda in toga snov, ki pa ima dušo, praspomin, da živi in da je večen. Obstajal je preden 
je začela obstajati dimenzija časa in veliko prej, preden so se porajale prve civilizacije na našem planetu. 
Živel je skozi neskončno dolga geološka obdobja in strahotne kataklizme so pretresale njegov kamniti 
svet. Kamen zaznamuje spomin univerzuma in vse stare civilizacije so iz njega črpale moč in energijo ter 
skrbno čuvale prazgodbe, vibracije, njegovo večnost in čar brezmejnih neznanih svetov našega univerzu-
ma. Spoznal je, da kamen, če mu prisluhneš, pripoveduje in da se pusti oblikovati, kot sam hoče. In avtor, 
ki so mu vzor po večini kiparke, kot so Emily Young, Barbara Hepworth in Sibylle Pasche, je pri svojem delu 
dovolil, da mu je kamen sam po sebi pomagal do končne forme. Okrogline in zareze, elementi, ki se med 
seboj dopolnjujejo in skulpture same po sebi, so dejansko delo nadarjenega kiparja. Je purist in prerok 
nove čutnosti med avantgardizmom in reakcijo na drugi strani utopije, ki ji stremi in v kateri prepoznava 
novo vrsto svobode. Svobode na svoji poti in tiste na poti zakona evolucije, kamor nas vodi čas. Kljub 
kratki kiparski ustvarjalni dobi je izvirnost njegovih del presenetljiva in lepota gladko pološčenih skulptur 
izjemna. In kljub prežemanju vibracij in utripa ustvarjanja iz preteklih, sedanjih in prihodnjih obdobij ostaja 
avtor zvest lastni metodologiji, raziskovanju in sistemu dela. Ostal bo kipar še naprej in gotovo ga čaka še 
nešteto izzivov.
Izdaja / Ausgabe: Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov - ZDSLU,
Odgovorni / Verantwortung: Mag. Zoran Poznič
V sodelovanju / In Zusammenarbeit: SKICA
Priprava razstave in tekst: Olga Butinar Čeh, kustosinja razstave, Vorbereitung der Ausstellung und Text: Olga 
Butinar Ceh, Kuratorin der Ausstellung
Ljubljana, 2022
"Was ist Kunst?" ist ein Thema, das dem Kunstberuf nicht freundlich, geschweige denn ermutigend ist. Pablo 
Picasso sagte, wenn er das gewusst hätte, hätte er die Antwort für sich behalten. Die Kunst selbst beantwortet 
die gestellte Frage nicht, sondern spricht von Gut und Böse, von Qualität, von Neuheit, von Anderssein und vom 
Denken des Künstlers um die Ecke und nicht geradeaus. Wir wollen, dass die Kunst grenzenlos ist, ihre Flügel 
ausbreitet und dem kreativen Geist des Künstlers alle Freiheit lässt. Kunst ist ein sehr nicht exakter Bereich. Es 
ist das diametrale Gegenteil von Wissenschaft. Wissenschaft ist messbar und begrenzt durch strenge Regeln, Ax-
iome, Berechnungen, Normen, die jedes Wissenschaftsfeld für seine Wissenschaftswelt anders aufstellt. Künstler, 
die Eindrücke und Reize aus sich selbst und der Umwelt ziehen und sich auf ihr Sinnessystem verlassen, denken 
hauptsächlich über ihre Kunstwerke nach, wie hoch sie geschätzt werden und wo nach Rang sie im Inland oder 
in der Weltrangliste platziert werden könnten. Wissenschaftler versuchen jedoch noch heute, wie im antiken 
Griechenland, durch statistische und wissenschaftliche Forschung, die Frage von Sokrates zu beantworten, die 
ganz am Anfang des philosophisch-naturwissenschaftlichen Denkens in der griechischen Kultur steht: "Was ist 
das?" Das ist eine Frage, die sich Philosophie und Wissenschaft seit jeher stellen. Probleme in der wissenschaft-
lichen Forschung aus künstlerischer Sicht zu betrachten, kann jedoch sehr hilfreich sein, um die Wahrnehmung 
von Dingen hervorzuheben und zu schärfen, die ein Experte gar nicht wahrnimmt, weil er nicht mit dem Herzen 
hinschaut. Sie werden nur vom Künstler aus seiner eigenen sinnlichen Welt und mit seiner abstrakten Wahrne-
hmung der Umgebung und Inhalte wahrgenommen. Deshalb sind Kunst und Wissenschaft, die Hand in Hand 
gehen, der Garant dafür, dass die Gesellschaft auf dem richtigen Weg in die Zukunft ist. Es kommt jedoch nicht 
oft vor, dass Spitzenwissenschaftler und Forscher vom eigenen Weg abweichen und den Weg der Kunst selbst 
einschlagen und beide Wege gleichzeitig gehen. Nur wenige von uns verwirklichen die meisten unserer Träume. 
Sicherlich ist dies eine Geschichte über Träume, die Arbeit und den Erfolg des Wissenschaftlers, Medienkünstlers 
und Bildhauers Prof. Dr. Franc Solina, der es geschafft hat, seine eigenen Träume zu leben. Als erfolgreiche 
Wissenschaftler, Computerforscher, ordentliche Professor für Computer und Informatik und Mitglied des Labors 
für Computer Vision an der Fakultät für Computer und Informatik der Universität Ljubljana, traf Solina auf einen 
Künstler für neue Medien, den Gründer der Videoabteilung an der Akademie der Bildenden Künste Prof. Srečo 
Dragan. Eine professionelle, wissenschaftliche, künstlerische und freundschaftliche Zusammenarbeit hat begon-
nen, die bis heute andauert, Erfolg an Erfolg reiht und immer mehr Mittarbeiter, Künstler und Wissenschaftler 
einbezieht. Solina begann mit seinen ersten Ausstellungen, er überzeugte viele Selektoren und Künstler, dass 
seine Installationen eine echte Besonderheit sind, und schaffte es, eine Verbindung zur Kunst herzustellen. Zu 
Beginn seiner künstlerischen Laufbahn zog es ihn in die Welt der Neuen Medien, da er Experte auf diesem Gebiet 
war und mit seiner eigenen Kreativität in den künstlerischen Gewässern willkommen war. Er ließ Kenntnisse über 
„Benutzer interface“, Robotik, künstliche Intelligenz in seine Arbeit einfließen, und auch für den Autor selbst war 
der Erfolg zu Beginn überraschend. Programme und Algorithmen waren für Künstlern hilfreich, deren Wiesen 
über neue Medien vor mehr als zwanzig Jahren größtenteils unbekannt waren, geschweige denn verstanden. Es 
folgten Einzel- und ausgewählte Gruppenausstellungen (15 Seconds of Fame in Ljubljana, Speculum Artium in 
Trbovlje,…). Kreativität und Wissenschaft waren in der Arbeit des Autors eng miteinander verflochten. Im Jahr 
2011 bereicherte der Autor seine künstlerische und visuelle Entwicklung und sein Studium, Lernen und Arbeiten 
und führte sie im Bereich der reinen Kunst, der Skulptur, fort. Unter Anleitung und zahlreichen Workshops des 
akademischen Bildhauerin Mag. Alenka Vidrgar. Und er begann mit der Steinbearbeitung zu kämpfen, was ihm 
eine unvorstellbare Befriedigung brachte. Er verliebte sich in Skulptur und Stein und begann, sie aus verschiede-
nen Seiten kennenzulernen. Solina fand heraus, dass Stein eine harte und starre Substanz ist, aber er hat eine 
Seele, eine Urerinnerung, dass er lebt und ewig ist. Es existierte, bevor die Dimension der Zeit zu existieren be-
gann und lange bevor die ersten Zivilisationen auf unserem Planeten geboren wurden. Er durchlebte unendlich 
lange geologische Perioden und schreckliche Katastrophen erschütterten seine felsige Welt. Der Stein markiert 
die Erinnerung an das Universum und alle alten Zivilisationen schöpften Kraft und Energie aus ihm und hüteten 
sorgfältig die Vorgeschichte, Schwingungen, seine Ewigkeit und den Charme der grenzenlosen unbekannten 
Welten unseres Universums. Er erkannte, dass der Stein, wenn man ihm zuhört, eine Geschichte erzählt und 
dass er sich formen lässt, wie er will. Und der Autor, dem sein Vorbild meisten Bildhauerin wie Emily Young, 
Barbara Hepworth und Sibylle Pasche sind, ließ sich in seinem Werk, vom Stein zu seiner endgültigen Form 
verhelfen. Rundungen und Einkerbungen, Elemente, die sich ergänzen und Skulpturen an sich, sind eigentlich 
das Werk eines talentierten Bildhauers. Er ist ein Purist und Prophet der neuen Sinnlichkeit zwischen Avantgarde 
und Reaktion jenseits der Utopie, die er anstrebt und in der er eine neue Freiheit erkennt. Freiheiten auf seinem 
Weg und solche auf dem Weg des Evolutionsgesetzes, wohin uns die Zeit führt. Trotz seiner kurzen bildhaue-
rischen Laufbahn ist die Originalität seiner Werke auffallend und die Schönheit der glatt polierten Skulpturen 
außergewöhnlich. Und trotz der Durchdringung von Schwingungen und Schöpfungspulsen vergangener, gegen-
wärtiger und zukünftiger Epochen, bleibt der Autor seiner eigenen Methodik, Forschung und Arbeitsweise treu. Er 
wird weiterhin Bildhauer bleiben und es stehen sicher unzählige Herausforderungen bevor.
Novomedijski umetnik in kipar Franc Solina se je rodil leta 1955 v Celju. Diplomiral in magistriral je iz 
elektrotehnike na Univerzi v Ljubljani. Leta 1987 je doktoriral iz računalništva na Univerzi Pensilvanije v 
Filadelfiji. Leta 1988 je začel predavati računalniške predmete na Univerzi v Ljubljani, leta 1991 pa je us-
tanovil Laboratorij za računalniški vid, ki še danes deluje na Fakulteti za računalništvo in informatiko (FRI). 
Kot dekan je vodil FRI med leti 2006 in 2010. Od leta 2012 predava tudi na magistrskem študiju „Video in 
novi mediji“ na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Z novomedijsko umetnostjo se ukvarja od 
leta 1995, ko je začel sodelovati s prof. Srečo Draganom pri produkciji interaktivnih umetniških instalacij. 
Takrat je začel razvijati svoje lastne umetniške ideje, ki jih je pogosto razstavljal na likovno vizualnih man-
ifestacijah. Deset let se udeležuje kiparskih delavnic v kamnu pri akad. kiparki Alenki Vidrgar in v lesu pri 
akad. kiparki Dragici Čadež Lapajne. Zanimati ga je začelo, kako bi lahko klasična kiparska dela nadgradil 
z računalniško tehnologijo. Dve njegovi virtualno obogateni skulpturi iz serije „Svetlobni vodnjak” (Sonce 
in Galaksija) sta bili izbrani za letno razstavo Majski salon ZDSLU 2017. S pomočjo globinskega senzorja 
(Microsoft Kinect), računalniške simulacije vodnih kapljic in video projekcije, kamnite skulpture, ki trenutno 
tvorijo glavnino pri kiparjenju, postanejo interaktivne in dinamične umetniške kompozicije.
Der Neue Medienkünstler und Bildhauer Franc Solina wurde 1955 in Celje geboren. Er hat einen Bachelor- und 
einen Master-Abschluss in Elektrotechnik der Universität Ljubljana. 1987 promovierte er in Informatik an der 
University of Pennsylvania in Philadelphia. 1988 begann er Computerfächer an der Universität Ljubljana zu 
unterrichten und gründete 1991 Das Labor für Computer Vision, das noch heute an der Fakultät für Computer- 
und Informationswissenschaften (FRI) betrieben wird. Als Dekan leitete er von 2006 bis 2010 das FRI. Seit 2012 ist 
er zudem Lehrbeauftragter im Masterstudiengang Video und Neue Medien an der Akademie für Bildende Kunst 
und Design. Er beschäftigt sich seit 1995 mit Neuer Medienkunst, als er begann, mit Prof. Srečo Dragan bei der 
Produktion interaktiver Kunstinstallationen. Damals begann er, eigene künstlerische Ideen zu entwickeln, die er 
oft auf Veranstaltungen der bildenden Kunst ausstellte. Seit zehn Jahren besucht er Steinbildhauer- Workshops 
bei Acad. Bildhauerin Alenka Vidrgar und in Holz bei Acad. Bildhauerin Dragica Čadež Lapajne. Er begann sich 
dafür zu interessieren, wie er klassische Skulpturen mit Computertechnologie aufwerten könnte. Zwei seiner 
virtuell angereicherten Skulpturen aus der Serie „Light Fountain“ (Sun and Galaxy) wurden für die Jahresausstel-
lung ZDSLU May Salon 2017 ausgewählt. Mit Hilfe eines Tiefensensors (Microsoft Kinect), Computersimulationen 
von Wassertropfen und Videoprojektion, Steinskulpturen, die derzeit den Großteil seiner Skulptur ausmachen, 
werden zu interaktiven und dynamischen künstlerischen Kompositionen.
REPUBLIKA SLOVENIJA
MINISTRSTVO ZA KULTURO 
Bela golobica / White Dove (spredaj), 2020, oniks / onyx, 25 x 6 x 14 cm 
Račka / Duck (zadaj), 2019, oniks / onyx, 21 x 6 x 14 cm


German

Razkriti kamni / Die enthüllten Steine

Pregled mojega raziskovalnega dela

Guček Puhar, Enej

Jaklič, Aleš

Korat, Lidija

Erič, Miran

Anatomical-morphological analysis of a volumetric 3D model of an

archaeological object

O poetiki kamna v kiparstvu je bilo prelitega že veliko črnila in prav zares nismo 
dobili kaj več od romantičnih ali pa mogoče skoraj realističnih opisov tega, kar 
se med kamnom in njegovim kiparjem zgodi. Francijevo vračanje v kamen je šlo 
najprej malo naokoli – čez manjši ovinek – skozi popolno vživljanje v inženirstvo 
umetne inteligence in računalniškega vida v virtuozno obvladovanje navide-
znega, ko je na nekem mestu v svojem življenju začutil tektoniko. 
Zagledala ga je in sedaj je noter.
Vsak kamen ima svojo gravitacijo in vsi tisti, ki smo se na tak ali drugačen način 
vrnili vanj, jo občutimo. To je tisti klic, žvižg – ali pa šepet, ki se mu nočemo in ne 
moremo upreti. To je naša Butnskala.
Vsakega kiparja seveda najprej zanima, kaj je v notranjosti kamna. To vprašanje 
nas privede do tega, da se lotimo aktivnega odkrivanja z vsemi mogočimi orodji. 
Franci je h klasičnemu kamnarskemu arzenalu pripeljal še svetlobo, ki s svojo 
zgoščenostjo in nematerialnostjo kot čista energija prehaja v kamen. To preha-
janje je v njegovem primeru poetična vsebina, ki v nasprotju z vso masivnostjo 
in zakoni narave – znanimi in neznanimi – brez razdiralne fizične akcije prodira v 
telo kamna, da skupaj postaneta mehka substanca. Tako rekoč poezija, ki jo ta 
trenutek zelo močno potrebujemo.
V odkrivanju notranjosti ga kamen vodi s svojimi posebnostmi  –  žilami, vzorci, 
nepričakovanimi barvami, ki se pojavijo ob vztrajnem glajenju površine ter odpr-
tinami, skozi katere vstopamo/izstopamo v kamen, ki je v sebi še vedno trd in 
temen in zaprt in nepopustljiv. Kamen ga je tudi postavil v naravo – postavitve 
kipov v floro in velik odprt prostor nas učijo o pomenu volumnov, barv in tekstur, 
nenazadnje tudi oblik, ki so govorica kipov. 
Odkritje, da kamen nekaj skrivnosti svoje notranjosti deloma pokaže na površini, 
je tista slast, ki v iskanju prave oblike Francija postavi v območje suverenega 
modernističnega obvladovanja kamna. Pokaže nam zlitje ideje, oblike in teks-
ture/barve, ki jo mojstrsko izpelje. 
Ravnotežje vseh prvin v resnici govori tudi o užitku ob delu, brez katerega si ne 
moremo zamisliti odličnega kipa. Tudi tu Franci ni izjema: poleg začaranega kle-
sarja je postal tudi lovec na kamne, ki jih po utišanju brbotanja binarnega vsak-
dana sliši, ko ga pokličejo. 
To je najlepši del vsega – ko po eonih obstoja kamen pokliče ravno tebe!
Naj njegovi kamniti kipi pokličejo tudi vas.  Začarali vas bodo!
Prijazno vabljeni!
Jurij Smole, akademski kipar
  GALERIJI
Odprtje razstave bo v četrtek, 16. decembra 2021,  
ob 19. uri v Galeriji Domžale.
Z umetnikom se bo pogovarjal Jurij Smole.
VABLJENI!
Glede na trenutne ukrepe v zvezi s pandemijo veljajo za otvoritev in 
ogled razstave PCT pogoji.
FRANC SOLINA
VRNITEV V KAMEN
▶
FRANC SOLINA
VRNITEV V KAMEN
16. 12. 2021–6. 1. 2022
FRANC SOLINA
VRNITEV V KAMEN
www.kd-domzale.si / 01 722 50 50 ISSN 2712-2808
Galerija Domžale Mestni trg 1, 1230 Domžale, trgovski kompleks Vele
V času razstave je galerija odprta od torka do petka od 10. – 12. ure in od 
17. – 19. ure, ob sobotah od 10. – 12. ure. Ob praznikih, nedeljah in pone-
deljkih zaprto; za skupine po dogovoru tudi izven časa odprtosti.
Izdajatelj: Kulturni dom Franca Bernika Domžale, Ljubljanska cesta 61, 
Domžale, zanj: Cvetka Zalokar Oražem; oblikovanje: D.C. Studio, 12/2021
Odprtje razstave: četrtek, 16. december 2021 ob 19. uri v Galeriji Domžale
16. 12. 2021– 6. 1. 2022
VRNITEV V KAMEN
FRANC SOLINA


Vrnitev v kamen

Ustvarjalnost v znanosti in umetnosti

Skulpture / Sculptures 2012–2020, 2. izdaja / 2nd edition

Moje računalnǐsko izobraževanje
Franc Solina
Fakulteta za računalnǐstvo in informatiko
Univerza v Ljubljani
franc.solina@fri.uni-lj.si
7. oktober 2021
Franc Solina (FRI) Moje računalnǐsko izobraževanje 7. oktober 2021 1 / 16
Gimnazija Bežigrad
vpis leta 1970
izbirni predmet Računalnǐstvo v 3. letniku (1972/73)
moj prvi računalnǐski program v FORTRANu na IBM 1130 zapisan na
perforiranih kartonskih karticah
matura 1974
Franc Solina (FRI) Moje računalnǐsko izobraževanje 7. oktober 2021 2 / 16
Paralelka c
1/2 razreda intenzivna matematika
1/2 razreda intenzivna angleščina
francozi / rusi
dijaki 3.c v šol. letu 1972/1973
Franc Solina (FRI) Moje računalnǐsko izobraževanje 7. oktober 2021 3 / 16
Fakulteta za elektrotehniko
vpis leta 1974
učili smo se programiranja v FORTRANu na IBM 1130
delitev na študijske smeri po drugem letniku
bolj kot simbolično usmerjena umetna inteligenca me je zanimala
intepretacija signalov
študenti smeri Avtomatika in kibernetika, 4. letnik, 1977/78
Franc Solina (FRI) Moje računalnǐsko izobraževanje 7. oktober 2021 4 / 16
Analiza EKG – Laboratorij za avtomatiko in kibernetiko
diploma 1979, magisterij 1982, analiza signalov EKG
mentor: prof. dr. Ludvik Gyergyek
računalnik PDP 11/34, jezik C
Franc Solina (FRI) Moje računalnǐsko izobraževanje 7. oktober 2021 5 / 16
HIRM – Hidrografski inštitut vojne mornarice, Split
eno leto obveznega vojaškega roka v vojni mornarici (1982/83)
najprej 3 mesece v Pulju, nato v računskem centru HIRM, Split
računalnik PDP, jezik PASCAL
prvič sem imel neomejeno časa za lastno programiranje
Franc Solina (FRI) Moje računalnǐsko izobraževanje 7. oktober 2021 6 / 16
GRASP Lab, University of Pennsylvania, Philadelphia
doktorski študent
Fulbrightova in IREX štipendija, nato razni raziskovalni projekti
(DARPA, US Postal Service), 1983–1988
UPenn, rojstni kraj računalnika ENIAC, 1945
GRASP Lab – General Robotics, Automation, Sensing and Perception
Laboratory, 1979 –
Franc Solina (FRI) Moje računalnǐsko izobraževanje 7. oktober 2021 7 / 16
Moja mentorica prof. dr. Ruzena Bajcsy
prvi doktorat, Tehnǐska univerza v Bratislavi, 1967
drugi doktorat, Stanford university, 1972, mentor prof. dr. John
McCarthy (“oče” umetne inteligence)
častni doktorat, Univerza v Ljubljani, 2001
Franc Solina (FRI) Moje računalnǐsko izobraževanje 7. oktober 2021 8 / 16
Doktorat iz računalnǐstva in informatike, UPenn, 1987
rekonstrukcija superkvadričnih modelov iz globinskih slik z iterativno
minimizacijo funkcije prileganja
danes rešujemo isti problem z globokimi nevronskimi mrežami
Franc Solina (FRI) Moje računalnǐsko izobraževanje 7. oktober 2021 9 / 16
Fakulteta za elektrotehniko, Univerza v Ljubljani
1987 naključno srečanje s prof. dr. Tadejem Bajdom na UPenn
moj povratek na FE je podprl tudi prof. dr. Boštjan Vilfan,
predstojnik Katedre za računalnǐstvo in informatiko
1988/89 začel s predavanji
član katedre za Računalnǐstvo in informatiko
1989 preimenovanje FE v FER
sodeloval pri organizaciji MELECON’91 in pri seriji konferenc ERK
1991 ustanovitev Laboratorija za računalnǐski vid
Macintosh II, laserski tiskalnik Apple Laserwriter II, LATEX
Franc Solina (FRI) Moje računalnǐsko izobraževanje 7. oktober 2021 10 / 16
Sodelovanje z ALUO na področju novomedijske umetnosti
1997 2020
sodelovanje s prof. Srečom Draganom
razvoj in uporaba novih računalnǐskih tehnologij v umetnosti (svetovni
splet, uporabnǐski vmesniki, video, obogatena resničnost itd.)
Franc Solina (FRI) Moje računalnǐsko izobraževanje 7. oktober 2021 11 / 16
Sodelovanje z arheologi pri dokumentiranju artefaktov
podvodni arheolog mag. Miran Erič
uporaba večslikovne fotogrametrije
modeliranje sarkofagov, 40.000 let stare paleolitske lesene osti,
problematika konzerviranja mokrega lesa
Franc Solina (FRI) Moje računalnǐsko izobraževanje 7. oktober 2021 12 / 16
Fakulteta za računalnǐstvo in informatiko, Univerza v
Ljubljani
1996 delitev FER na FE in FRI
prodekan za raziskovalno delo na FRI (1996–1999)
dekan FRI (2006–2010): bolonjska reforma, priprave za gradnjo
Franc Solina (FRI) Moje računalnǐsko izobraževanje 7. oktober 2021 13 / 16
Nova stavba FKKT+FRI, 2014
Franc Solina (FRI) Moje računalnǐsko izobraževanje 7. oktober 2021 14 / 16
Likovna oprema nove stavbe FRI
svoje slike je za novo stavbo FRI podaril moj sodelavec, arheolog
Miran Erič, ki je po osnovni izobrazbi akademski slikar
Franc Solina (FRI) Moje računalnǐsko izobraževanje 7. oktober 2021 15 / 16
Serendipity
življenje je kombinacija želja, ciljev toda tudi številnih naključij
serendipity — the occurrence and development of events by chance
in a happy or beneficial way1
Računalnǐstvo, ki sem ga imel na gimnaziji, je bilo odločilna
izhodǐsčna vzpodbuda za mojo strokovno življensko pot
11754 coined by Horace Walpole, suggested by The Three Princes of Serendip, the
title of a fairy tale in which the heroes “were always making discoveries, by accidents
and sagacity, of things they were not in quest of”
Franc Solina (FRI) Moje računalnǐsko izobraževanje 7. oktober 2021 16 / 16


University of Ljubljana

Not a member yet

Kamen spregovori, ko umolknejo ljudje

Grobi in obdelani kamen

Hierarchical Superquadric Decomposition with Implicit Space Separation

Razkriti kamni / Die enthüllten Steine

Pregled mojega raziskovalnega dela

Anatomical-morphological analysis of a volumetric 3D model of an archaeological object

Vrnitev v kamen

Ustvarjalnost v znanosti in umetnosti

Skulpture / Sculptures 2012–2020, 2. izdaja / 2nd edition

Moje računalniško izobraževanje

3,436

3,945